Jedro

Sodišče je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezano na opredelitev odpovednega razloga, ki je naveden v odpovedi. Delodajalec v sodnem postopku lahko podrobneje dokazuje obstoj odpovednega razloga, navedenega v odpovedi, ne more pa razširjati razlogov oziroma, se sklicevati na druge dejanske razloge, kot jih je navedel v odpovedi.

Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer gre pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga predvsem za dejansko, in šele nato za pravno vprašanje. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga pa sodišče presoja, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v času bolniškega staleža opravila določeno število ur dela za toženo stranko. Pravilno je odločilo, da je tožnica za opravljene ure upravičena do plačila za opravljeno delo. Tožena stranka je namreč tožnici delo odredila, kljub upravičeni polni zadržanosti z dela, zato se ne more sklicevati na protipravnost, ki jo je povzročila sama.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se: - v prvem odstavku I. točke izreka znesek, ki ga je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati iz naslova opravljenega dela v času bolniške odsotnosti z dela, zviša na 1.938,98 EUR bruto, tožnici pa se od navedenega bruto zneska izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2016 do plačila,; - v drugem odstavku I. točke izreka tako, da se v presežku, za znesek 2,20 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tožbeni zahtevek zavrne; - v III. točki izreka tako, da se ta na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 601,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (del prvega odstavka I. točke izreka, ki se nanaša na znesek 298,30 EUR, del drugega odstavka I. točke izreka, ki se nanaša na znesek 2,20 EUR ter v celoti II. točka izreka).

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 214,19 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka tožena stranka krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo obračun bruto zneska 298,30 EUR iz naslova opravljenega dela v času bolniške odsotnosti z dela, odvedbo davkov in prispevkov ter izplačilo ustreznega neto zneska tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2016 do plačila, presežek do obračuna vtoževanega bruto zneska 1.642,88 EUR, odvedbo davkov in prispevkov ter izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2016 do plačila, pa je zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 9. 2016 nezakonita in se razveljavi ter da pogodba o zaposlitvi z dne 9. 9. 2014 s to odpovedjo ni prenehala in da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še traja, z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo; zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, in ji za čas od 19. 10. 2016 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja; zahtevek, da je tožena stranka tožnico dolžna za čas od 19. 10. 2016 dalje prijaviti v obvezno zavarovanje ter ji obračunati plačo, kot če bi delala, in sicer v višini 2.200,00 EUR bruto, povečano za dodatek za delovno dobo, od te plače odvesti davke in prispevke, razliko pa izplačati tožnici, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov, in sicer od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila v 8 dneh (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica v roku 15 dni dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v višini 383,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje (III. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper celotno sodbo, razen ugodilnega dela v prvem odstavku I. točke izreka, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati tudi priče A.A., B.B. in C.C., ki jih je predlagala ona in so nevtralne. Te priče bi lahko potrdile, da je tožena stranka izvajala kadrovsko čistko. A.A. je bil predlagan v zvezi s tem, kakšen dostop do programske opreme in strežnikov je imela tožnica in kakšnega D.D.. Slednjemu je bil dodeljen enak dostop kot tožnici, kar pomeni, da je opravljal isto delo kot ona že takoj ob zaposlitvi. Tožena stranka se v sodnem postopku sklicuje na ugotovitev, da lahko z delom nadaljuje brez tožnice, v odpovedi pa je bila kot razlog, ki ga ni dopustno širiti, navedena potreba po zmanjšanju stroškov. Sodišče bi zato moralo le v tem okviru presojati zakonitost sporne odpovedi. B.B. bi lahko izpovedal o pomenu kontrolinga za toženo stranko. Gre za sklop funkcij, ki se jih ne da kar tako razbiti na več izvajalcev ali jih dodeliti nekomu poleg njegovih zadolžitev. Tožena stranka ni dokazala navedbe iz odpovedi, da se je kontroling prenesel na druge izvajalce. To bi lahko potrdili zaposleni iz finančno-računovodske službe, ki jih sodišče ni želelo zaslišati. Trdi, da je imela celo preveč dela, zato ni verjetno, da je D.D. takoj po prihodu delo poenostavil tako, da je kontroling opravljal "za zraven". Sodišče ji ni dopustilo izvajanja dokazov v zvezi z navideznostjo odpovednega razloga in je napačno ugotovilo dejansko stanje. Spregledalo je nasprotje med izpovedjo tožene stranke (da se je D.D. zaposlilo zaradi izvajanja strateških nalog) ter izpovedjo D.D. (da so ga zaposlili kot pomoč za izvajanje operativnih nalog). Operativne naloge je opravljala ona, nadrejena pa bi jih lahko dodelila še dodatne. Iz pričanja D.D. izhaja, da mu je bilo na razgovoru rečeno, da bo delal bilanco stanja in denarnih tokov, kar je stvar kontrolinga in tako operativna naloga. D.D. se je že v začetku zaposlilo z namenom njene zamenjave, saj E.E. ni bila zadovoljna z njo. D.D. jo je zamenjal takoj, ko se je zaposlil, saj je bila v tistem času na bolniški. Sodišče je spregledalo dejstvo, da ji je bil potem, ko je prišla iz bolniške, odvzet velik del njenih nalog in odvzet dostop do nekaterih baz. V zvezi s tem je bila predlagana priča A.A. kot predstavnik oddelka F., ki je bil zaradi baz povezan s kontrolingom. Tudi ni pomemben opis nalog iz pogodbe o zaposlitvi D.D., temveč naloge, ki jih dejansko opravlja. Opravljal je iste naloge kot ona oziroma take, ki bi jih lahko opravljala, če bi ji bile dodeljene. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo stališču, da gre pri odpuščanju za delodajalčevo svobodno poslovno odločitev. Sprejelo pa je napačno odločitev tudi v zvezi z vtoževanimi nadurami, saj je s tem neupravičeno obogaten delodajalec, ki je tožnico prisilil v delo. Sodišče bi ji zato moralo prisoditi nadure in ne le razlike do polne plače. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, to je zoper odločitev v prvem odstavku I. točke izreka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne in ji naloži v plačilo vse stroške postopka, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče moralo pri odločanju upoštevati določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju in Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, da je opravljanje pridobitnega dela med začasno zadržanostjo od dela prepovedano. Bolniški stalež že sam po sebi izključuje zmožnost opravljanja pridobitnega dela. Odločitev, da bo tožnica delo opravljala v času bolniške, je bila izključno na njeni strani. Tožena stranka je od nje zahtevala le tisto stopnjo informiranja, ki jo je mogoče razumno pričakovati od delavca v bolniškem staležu, da lahko namesto njega delo opravijo sodelavci. Morebiten dogovor o opravljanju dela med bolniško odsotnostjo je ničen, ker nasprotuje zakonu. Odločitev sodišča prve stopnje je napačna tudi iz razloga, ker gre za dva dohodka delavca, ki sta med seboj nezdružljiva. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice prereka tožničine navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške postopka.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji; ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba tožeče stranke. Pritožba tožene stranke pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, zato pritožbeni preizkus v tem delu ni bil možen.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe o kršenju pravil pravdnega postopka, s katerimi tožnica smiselno zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti. To kršitev naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič A.A., B.B. in C.C..

8. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja. Iz pravice do enakega varstva pravic načelno izhaja tudi pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza. S tem je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga (takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015 z dne 22. 9. 2015 in VIII Ips 144/2013 z dne 10. 12. 2013).

9. Sodišče prve stopnje je v 4. točki izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj je kot nepotrebne zavrnilo posamezne dokaze, tudi zaslišanje prič A.A., B.B. in C.C.. Tožnica v pritožbi trdi, da bi navedene tri priče potrdile, da je tožena stranka izvajala kadrovsko čistko. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da kadrovska politika tožene stranke v obravnavani zadevi ni bistvena, prav tako tudi ne sam pomen kontrolinga, v okviru katerega je bila zaposlena tožnica in v zvezi s čimer je bila predlagana priča B.B.. Za odločitev je namreč pomembno le, ali je obstajal v odpovedi zatrjevani poslovni razlog, pri čemer je relevantno predvsem tožničino delo in delo D.D., za katerega tožnica trdi, da naj bi jo nadomestil in naj bi zato pri sporni odpovedi šlo za navidezen odpovedni razlog. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da A.A. kot vodja oddelka F. ne more natančno izpovedati o nalogah tožnice ter D.D.. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje dokazne predloge po zaslišanju navedenih treh prič utemeljeno zavrnilo in ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

10. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 9. 2016, ki ji jo je tožena stranka podala na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in naslednji). Ta določa, da lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Ugotovilo je, da je bil pri toženi stranki podan utemeljen poslovni razlog, ki je onemogočal nadaljevanje dela po obstoječi pogodbi o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), in tožbeni zahtevek na razveljavitev odpovedi, reintegracijo in reparacijo, zavrnilo. Tožnica zahteva tudi plačilo za delo, ki ga je opravila v času bolniškega staleža. V zvezi s tem delom zahtevka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica za 118 ur dela, ki ga je opravila v času bolniškega staleža, upravičena do polnega plačila za opravljeno delo, zato je delno ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku in ji prisodilo bruto znesek 298,30 EUR.

11. Sodišče prve stopnje je v zvezi s podano odpovedjo pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V zvezi z delom, opravljenim v času bolniške odsotnosti, pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev napačna.

V zvezi z nezakonitostjo odpovedi:

12. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje v zvezi s podano odpovedjo, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa dodaja:

13. Iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov izhaja, da tožena stranka v prvem polletju 2016 ni dosegala zastavljenih ciljev, zato je bilo v izogib stečaju potrebno sprejeti ustrezne ukrepe. Sprejet je bil sklep, da se izvede postopke odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem, katerih delovna mesta se ukinejo ali se zmanjša število izvajalcev na posameznem delovnem mestu ali se delo posamezne službe preda zunanjim izvajalcem. Direktor je sprejel odločitev, da se tožničino delovno mesto Kontrolor ukine, delo pa se porazdeli med zaposlene v organizacijski enoti finance in računovodstvo.

14. O tem, kaj je bilo podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, je sodišče zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, direktorja G.G. ter pričo E.E., ki sta potrdila navedbe iz odpovedi. Da je bilo med ukrepi za izboljšanje poslovanja podjetja tudi zmanjšanje števila zaposlenih v podjetju ter reorganizacija delovnega procesa tako, da ga opravlja zmanjšano število zaposlenih in z nižjimi stroški, izhaja tudi iz sklepa z dne 30. 8. 2016. S tem sklepom so bila ukinjena določena delovna mesta (kontrolor, pospeševalec prodaje, pravnik), na nekaterih delovnih mestih pa se je število delavcev zmanjšalo (vodja blagovne skupine, referent v finančni službi, komisionar, prodajalec). Zmanjševanje števila zaposlenih izhaja tudi iz dokumenta B4, ukinitev navedenih delovnih mest pa tudi iz Sprememb in dopolnitev akta o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke z dne 30. 8. 2016. 15. Sodišče je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezano na opredelitev odpovednega razloga, ki je naveden v odpovedi. Delodajalec v sodnem postopku lahko podrobneje dokazuje obstoj odpovednega razloga, navedenega v odpovedi, ne more pa razširjati razlogov oziroma se sklicevati na druge dejanske razloge, kot jih je navedel v odpovedi. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da je tožena stranka širila odpovedni razlog, naveden v odpovedi, s tem ko je v sodnem postopku navajala kot razlog (tudi) ugotovitev, da lahko z delom nadaljuje brez tožnice. Potreba po zmanjšanju stroškov dela narekuje analizo organizacije delovnega procesa, v okviru katere je tožena stranka lahko ugotovila, katera dela se lahko prerazporedijo in opravijo z manj zaposlenimi ali celo ukinejo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala navedb iz odpovedi, da so se njena dela prenesla na druge zaposlene iz finančno-računovodske službe. Da sta nekatere naloge prevzela D.D. in E.E., nekatere pa preostali zaposleni v finančno računovodskem oddelku, namreč izhaja tako iz izpovedbe direktorja tožene stranke G.G. kot izpovedbe E.E., pa tudi iz popisa porazdelitve del v prilogi B7. 16. Tožnica v pritožbi nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje, da ni šlo za navidezen odpovedni razlog, pri čemer podobno kot v postopku pred sodiščem prve stopnje poudarja pomen kontrolinga in svojega dela za toženo stranko. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati smotrnosti ali smiselnosti poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer gre pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga predvsem za dejansko, in šele nato za pravno vprašanje. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga pa sodišče presoja, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR-1. 17. Tožnica v okviru zatrjevane navideznosti odpovednega razloga trdi, da jo je toženka zamenjala z D.D., ki ga je sicer zaposlila že dne 12. 5. 2016 kot pomočnika direktorja finančnega sektorja. Sodišče prve stopnje je zato v zvezi s tem izvedlo obširen dokazni postopek: zaslišalo je direktorja tožene stranke G.G., direktorico finančnega sektorja E.E. ter D.D. in vpogledalo v številne listinske dokaze (pogodbi o zaposlitvi tožnice in D.D., opis porazdelitve tožničinih del v prilogi B57 in elektronsko komunikacijo v prilogi B9). Pravilno je zaključilo, da je D.D. opravljal več nalog in pokrival širše področje kot tožnica in da so bile njegove naloge tudi zahtevnejše od tožničinih. Da (je) D.D. opravlja(l) tudi nekatere tožničine naloge, pa je bila najprej posledica njene odsotnosti zaradi bolniškega staleža, nato pa reorganizacije, ki jo je tožena stranka izvedla konec avgusta 2016 in v okviru katere je bilo tožničino delo ukinjeno (del njenih nalog se je posledično prenesel na preostale zaposlene, tudi nanj). Ne nazadnje pa tožnica tudi sama poudarja, da določenih nalog, ki jih opravlja D.D., sama ni izvajala.

18. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zato pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo poslovanja z ukinitvijo delovnega mesta kontrolor, na katerem je bila zaposlena tožnica, in zaradi česar je postalo njeno delo nepotrebno. To pa zagotovo pomeni, da je podan organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in da je bila izpodbijana odpoved zakonita.

V zvezi z opravljenim delom v času bolniškega staleža:

19. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v času bolniškega staleža (od februarja do junija 2016) opravila 118 ur dela za toženo stranko. Pravilno je odločilo, da je tožnica za opravljene ure upravičena do plačila za opravljeno delo. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da v času bolniškega staleža opravljanje pridobitnega dela ni dopustno, zaradi česar tožnica ni upravičena do plačila za delo, ki je bilo opravljeno za toženo stranko. Tožena stranka je namreč tožnici delo odredila kljub upravičeni polni zadržanosti z dela, zato se ne more sklicevati na protipravnost, ki jo je povzročila sama.

20. Zmotna pa je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici za te ure pripada le še 20 % urne postavke, ker je sicer zanje že prejela plačilo v višini 80 % plačila za opravljeno delo (kolikor znaša nadomestilo v času bolniškega staleža)1. Tožnica v zvezi s tem v pritožbi utemeljeno navaja, da je šlo dejansko za nadure. Tožnica je imela namreč v času polnega bolniškega staleža zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti z dela skladno z osmim odstavkom 137. člena ZDR-1. Šlo je za upravičeno odsotnost z dela za polni delovni čas, plačilo za ta čas pa delavcu pripada na podlagi socialno-varstvene kategorije plačila iz delovnega razmerja, katere namen je delavcu zagotoviti kontinuiteto plačila iz delovnega razmerja, in ne na podlagi opravljenega dela v tem času.

21. Ker je tožnica v času svoje upravičene polne odsotnosti z dela opravljala delo za toženo stranko (ki ji je bilo s strani tožene stranke tudi odrejeno), ji je slednja dolžna to delo plačati kot delo preko polnega delovnega časa. Skladno s 127. členom ZDR-1 in 68. členom Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 24/2014 in spremembe), ki je veljala v vtoževanem obdobju, znaša dodatek za nadurno delo 30 % od osnovne plače delavca oziroma ustrezne urne postavke. Glede na urno postavko v višini 12,64 EUR bruto, ki jo je izračunalo sodišče prve stopnje in med strankama ni bila sporna, tožnici za 118 nadur tako pripada plačilo v višini 1.938,98 EUR bruto.

22. Ker so torej delno podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ter prvega odstavka 351. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako, da se v prvem odstavku I. točke izreka znesek, ki ga je tožena stranka dolžna obračunati tožnici iz naslova opravljenega dela v času bolniške odsotnosti z dela, zviša na 1.938,98 EUR, zavrnjeni znesek iz drugega odstavka I. točke izreka pa zniža na 2,20 EUR (sodišče prve stopnje je tožnici namreč prisodilo 298,30 EUR, presežek do vtoževanega zneska 1.941,18 EUR bruto pa zavrnilo).

23. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka v III. točki izreka prvostopenjske sodbe. Tožnica je z denarnim delom svojega zahtevka uspela skoraj v celoti, zato ji je tožena stranka skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti vse stroške postopka, vezane na ta del zahtevka. Kot izhaja iz izračuna prvostopenjskega sodišča, ti stroški postopka znašajo 601,89 EUR, tožena stranka pa jih je dolžna tožnici povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega izpolnitvenega roka do plačila. Kot je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, pa tožnica sama krije stroške postopka glede zahtevka, vezanega na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s katerim ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

24. Ker je v preostalem delu odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (del prvega odstavka I. točke izreka, ki se nanaša na znesek 298,30 EUR, del drugega odstavka I. točke izreka, ki se nanaša na znesek 2,20 EUR ter v celoti II. točko izreka).

25. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica sama krije stroške postopka s pritožbo glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s katero ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). V zvezi s postopkom, ki se nanaša na izplačilo nadurnega dela, pa je tožnica uspela skoraj v celoti, zato ji mora stroške pritožbenega postopka v zvezi s tem delom zahtevka povrniti tožena stranka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Tožnici skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015) pripada 375 točk za pritožbo, 2 % materialnih stroškov v višini 7,5 točk, kar skupaj z 22 % DDV znaša 214,19 EUR.

26. Tožena stranka s svojo pritožbo, ki se nanaša na izplačilo tožničinega nadurnega dela, ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Skladno s 155. členom ZPP pa sama nosi tudi stroške odgovora na pritožbo.

1 Sodišče prve stopnje se pri svoji odločitvi sicer sklicuje na odločitev v zadevi Ppd 444/2014, čeprav ne gre za povsem primerljivo dejansko stanje. V citirani zadevi je bil namreč delavec-tožnik, ki je opravljal delo za delodajalca v času odobrenega bolniškega staleža, dejansko prisoten na delu oziroma na delovnem mestu.