Jedro

Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je pritožba pravno sredstvo zoper odločitev sodišča prve stopnje, zato mora vzpostaviti vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe, torej natančno in preverljivo pojasniti, kateri zaključki sodišča prve stopnje so napačni in zakaj, ne pa zgolj ponavljati trditev, ki jih je stranka že podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, brez jasno in razumljivo izražene povezave z razlogi izpodbijane odločbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 75.300 EUR.

2.Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik. Navaja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe nejasna in se je ne da preizkusiti. Sodišče je tožbeni zahtevek presojalo po pravilih neposlovne odškodninske odgovornosti kljub temu, da trditvena podlaga za to ni bila podana. Sodišče se tudi ni opredelilo do vseh predloženih dokaznih listin. Dokazno oceno je naredilo zgolj na podlagi povzetih izpovedi strank, nekatere zaključke pa celo brez strokovne pomoči izvedenca, čeprav sodnica za to ni strokovno usposobljena. Protispisen je zaključek, da tožnik ni dokazal stanja nepremičnine s fotografijami.

Ne drži, da je toženka verjela, da je sporni prostor kupila in da je njen. Predložene listine dokazujejo nasprotno, to tudi niti ni življenjsko logično, ker se sporni prostor nahaja na drugi strani stavbe, kot njeno stanovanje. Ne drži, da je toženka ključe spornega prostora zadrževala v dobri veri. Večkrat je bila pozvana na njihovo izročitev. Zaradi zadrževanja ključev s strani toženke je bila tožniku onemogočena uporaba spornega prostora, podstrešnega stanovanja, poslovnega prostora in trgovine. Vhod v podstrešno stanovanje je v spornem prostoru. Pred prejemom ključev tožnik ni mogel obnoviti dotrajane strehe, ker je ta možna le ob vstopu v podstrešno stanovanje. Če toženka ne bi zadrževala ključev, bi bilo ostrešje mogoče ohraniti. Strošek obnovitvenih del, ki bi jih bilo potrebno izvesti za vzpostavitev uporabnega podstrešnega stanovanja, vključno z menjavo lesenega ostrešja, znaša več kot 20.000 EUR. Zaključek, da v podstrešnem stanovanju ni bilo mogoče bivati, je v nasprotju z izpovedjo obeh pravdnih strank, ki sta potrdili, da so bili v njem najemniki.

Ravnanje toženke je bilo protipravno. Za preprečevanje uporabe spornega prostora in podstrešnega stanovanja ni imela pravne podlage. Za uporabo teh prostorov ni plačevala nobene odmene, zato je neupravičeno obogatena na škodo tožnika. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik zahteva plačilo uporabnine za podstrešno stanovanje in za poslovne prostore, oboje za obdobje od 1. 7. 2016 do 27. 11. 2019. Hkrati zahteva povračilo stroškov, potrebnih za obnovo strehe. Trdi, da zaradi toženke ni mogel dostopati do podstrešnega stanovanja, zaradi česar se je streha nad njim popolnoma uničila in jo bo potrebno v celoti zamenjati. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek presojalo po pravilih neposlovne odškodninske odgovornosti in po pravilih neupravičene obogatitve.

6.Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja:

-da je bila stavba na .... v preteklosti v lasti oz. upravljanju A. d. d.

-da je toženka s prodajalcem 15. 9. 1992 sklenila prodajno pogodbo, s katero je od njega kupila eno od stanovanj v stavbi, pri čemer je bilo poleg sob, predsob, kuhinje in kopalnice v pogodbi navedeno, da stanovanje sestoji tudi iz drvarnice in garaže;

-da je tožnik s prodajalcem 10. 12. 2007 sklenil prodajno pogodbo, s katero je kupil dva skladiščna prostora s pritiklinami in podstrešjem, WC, predprostor, nadstrešnico in dvorišče;

-da sta obe pravdni stranki od prodajalca kupili prostore, ki sta jih kot najemnici uporabljali že prej (toženka je uporabljala vse prostore, ki naj bi jih kupila, tožnik pa je kupil več, kot je predhodno uporabljal);

-da je bila v času nakupa obeh pravdnih strank stavba v naravi razdeljena na več relativno samostojnih delov, formalnopravno pa etažna lastnina ni bila vzpostavljena;

-da je bil predmet obeh prodajnih pogodb opredeljen le pisno - z navedbo imena in kvadraturo;

-da je po sklenitvi prodajne pogodbe v letu 2007 med pravdnima strankama postalo sporno, katera izmed njiju je kupila prostor, v katerega se pride skozi desna garažna vrata na levi strani stavbe, in se v njem nahaja vhod v podstrešne prostore stavbe;

-da je toženka že pred letom 2007 in tudi v vtoževanem obdobju uporabljala sporni prostor oz. ga imela v izključni posesti, ker je samo ona razpolagala s ključem vrat tega prostora;

-da je prodajalec v stečajnem postopku, ki se je vodil zoper njega, štel sporni prostor za svoj, zato je toženka v letu 2010 zoper njega sprožila postopek za ugotovitev njene izločitvene pravice na tem prostoru, njen tožbeni zahtevek pa je bil 3. 10. 2018 pravnomočno zavrnjen;

-da je toženka prodajalcu 27. 11. 2019 vrnila ključe spornega prostora in od takrat tega prostora nima več v posesti;

-da je stanje podstrešnih prostorov danes enako kot 15. 12. 2019, in da teh prostorov tožnik ne oddaja v najem;

-da tožniku niso nastali stroški z zamenjavo strehe, ker ni izvedel sanacije;

-da imajo poslovni prostori tožnika samostojen vhod.

7.Na povzetih dejanskih ugotovitvah temelji dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da:

-mnenje toženke, da je od prodajalca kupila tudi sporni prostor ni bilo povsem izven sfere možnega in s strani vsaj povprečno skrbnega gospodarja razumnega razumevanja;

-bi toženka šele od 3. 10. 2018 dalje morala in mogla vedeti, da s prodajno pogodbo ni pridobila lastninske pravice na spornem prostoru;

-toženka ni samovoljno vztrajala pri svoji pravici, ko je bilo jasno, da njeno mnenje o nakupu spornega prostora ni pravno pravilno;

-toženka s tožnikom ni bila v nobenem pogodbenem razmerju, ki bi jo obvezovalo nanj prenesti last in posest spornega prostora;

-toženka s svojim aktivnim ravnanjem ni spreminjala stanja, kakršno je bilo že pred tožnikovim nakupom - bila je pasivna in izvajala posest, kot že dolgo pred tem in kot je menila, da ji pripada;

-da je bilo stanje podstrešnih prostorov že ob tožnikovem nakupu precej neuporabno oz. ni bilo bistveno drugačno kot danes;

-da podstrešnih prostorov v stanju, kot izhaja iz fotografij na dan 15. 12. 2019, ne bi bilo mogoče oddati v najem za kakršnokoli ceno;

-da je tožnik uporabljal oz. imel posest nad svojim poslovnim prostorom, ne toženka.

8.Na navedeno sodišče prve stopnje opira svoj materialnopravni zaključek, da:

-ravnanje toženke ni bilo protipravno, ker ne predstavlja naklepnega ali malomarnega odnosa do stvari, očitno neutemeljenega prisvajanja in odrekanja posesti tožniku, oziroma zavestnega in namernega kršenja lastninske pravice;

-tožniku ni nastala škoda zaradi obnove strehe;

-ni izkazan element tožnikovega prikrajšanja zaradi nezmožnosti oddajanja podstrešnih in poslovnih prostorov v najem, niti element toženkine koristi.

9.Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je pritožba pravno sredstvo zoper odločitev sodišča prve stopnje, zato mora vzpostaviti vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe, torej natančno in preverljivo pojasniti, kateri zaključki sodišča prve stopnje so napačni in zakaj, ne pa zgolj ponavljati trditev, ki jih je stranka že podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, brez jasno in razumljivo izražene povezave z razlogi izpodbijane odločbe.

10.Pritožba tožnika tem kriterijem v veliki meri ne zadosti, ker v večjem delu skoraj dobesedno povzema, kar je tožnik že navedel v tožbi (tretji do šesti odstavek 7. strani pritožbe) in v svoji pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2023 (zadnji odstavek 3. strani, celotne 4., 5. in 6. stran, in prvi odstavek 7. strani pritožbe). Na te navedbe je sodišče prve stopnje že odgovorilo, zato bi se tožnik moral vsebinsko soočiti z razlogi prvostopenjske sodbe, ne pa le ponavljati že podanih navedb. Pritožbeno sodišče na ponovljene navedbe zato ne bo odgovarjalo.

11.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba nejasna in je zato ni mogoče preizkusiti. Tožnik svojega pritožbenega očitka ni konkretiziral, zato pritožbeno sodišče pojasnjuje le, da je izpodbijana sodba obrazložena in razumljiva, v njej pa ni protislovij.

12.Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je sodišče tožbeni zahtevek, brez opozorila pravdnim strankam, presojalo po pravilih neposlovne odškodninske odgovornosti. Tožnik je med postopkom sam podajal navedbe v smeri odškodninske odgovornosti, ko je navajal, da je na njegovih prostorih zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala premoženjska škoda. Sodišče je stranki na možnost uporabe te materialnopravne podlage na naroku dne 4. 9. 2023 tudi izrecno opozorilo.

13.Neutemeljen je pritožbeni očitek o protispisnosti zaključka sodišča glede nedokazanosti stanja nepremičnine s fotografijami. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pojasnilo, da fotografije v strokovnem poročilu izkazujejo stanje podstrešnih prostorov na dan 15. 12. 2019. Tožnik pa sodišču ni predložil fotografij prostorov, ki bi izkazovale njihovo stanje v času nakupa oz. v obdobju, za katerega zahteva plačilo uporabnine. Tudi na naroku dne 4. 9. 2023 (ki je bil izveden po tem, ko je tožnik navedeno strokovno poročilo že vložil v sodni spis) je sodišče jasno izrazilo svoje stališče, da mora tožnik predložiti druge fotografije, kot te, ki se v sodnem spisu že nahajajo - in sicer fotografije, ki bodo izkazovale stanje prostorov v relevantnem obdobju. Relevantno obdobje v tej zadevi pa je to, za katerega tožnik zahteva plačilo uporabnine.

14.Tudi pritožbeni ugovor glede neopredelitve sodišča do predloženih dokaznih listin, ni utemeljen. Dolžnost sodišča, da se opredeli do vseh dejstev in dokazov v postopku, ne obstaja. Opredeliti se mora le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni. Tožnik v pritožbi ni pojasnil, v čem bi bila odločitev drugačna, če bi se sodišče konkretno opredelilo prav do vseh predloženih listinskih dokazov. V zvezi s tem se je skliceval na listine, ki potrjujejo nesporna dejstva, in na listine, ki izkazujejo dejstva, za katera je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da niso relevantna. Skliceval se je tudi na nerelevantno predpravdno strokovno poročilo izvedenca, ki je ocenjevalo ujemanje dejanske površine stanovanja toženke s tistimi, navedenimi v prodajni pogodbi iz leta 1992. Iz njega izhaja, da toženka uporablja garažo, ki jo je prav tako kupila leta 1992, kot del svojega stanovanja (garažna vrata je zazidala). Ta garaža ni predmet tega spora. Sodišče je pri presoji tožbenega zahtevka upoštevalo vse relevantne dokaze in naredilo natančno in pravilno dokazno oceno.

15.Tožnik s pritožbo izpodbija tudi nekatere zaključke, ki jih je sodišče naredilo brez strokovne pomoči izvedenca (da je ostrešje mogoče menjati od zunaj in da so podstrešni prostori v tako slabem stanju, da jih gotovo ne bi bilo možno oddajati za kakršnokoli ceno za katerikoli namen). Navedeni pritožbeni očitki so neutemeljeni. Bistveni razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka so drugje, sodišče jih je v izpodbijani sodbi jasno in obširno obrazložilo. Pri navedenih zaključkih je šlo v bistvenem le za obrobna oz. dodatna stališča sodišča, pri čemer bi bila odločitev, ki je v celoti pravilna, enaka tudi, v kolikor jih sodišče ne bi dodalo. Ob tem je potrebno izpostaviti, da je prvostopenjsko sodišče tudi v celoti ustrezno pojasnilo svoje razloge za zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi sodnega izvedenca gradbene stroke (4. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

16.Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je toženka vedela, da ni kupila spornega prostora, ker je to očitno že iz prodajne pogodbe. Predmet prodaje v pogodbi ni bil opredeljen jasno (kot je pojasnjeno v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Zaključek v izpodbijani sodbi, da je bilo možno in razumno, da je toženka menila, da je kupila tudi sporni prostor, je pravilen. Omajati ga ne more niti pritožbeni ugovor o nelogičnosti takega nakupa, ker se sporni prostor nahaja na drugi strani stavbe kot toženkino stanovanje. Sporni prostor predstavlja pomožni prostor, za katere je pogosto, da se ne nahajajo v neposredni bližini stanovanjskih prostorov.

17.Tožnik neutemeljeno oporeka tudi zaključku, da v podstrešnem stanovanju ni bilo mogoče bivati, ker naj bi bil v nasprotju z izpovedjo obeh pravdnih strank. Iz izpovedi tožnika res izhaja, da naj bi nekdo (ki ga tožnik ni nikoli videl) v podstrešnih prostorih bival pred letom 1990, vendar navedeno za predmetno zadevo, v kateri je pomembno stanje podstrešnih prostorov v obdobju, za katerega tožnik zahteva plačilo uporabnine (torej več kot 25 let kasneje), ni relevantno. Tudi toženka je izpovedala, da od leta 1992 dalje nihče ni bival v podstrešnih prostorih.

18.Navedba, da je toženka odstranila lestve, ki so iz spornega prostora vodile v podstrešno stanovanje, je dokazno nepodprta nedopustna pritožbena novota. Poleg tega, da tožnik med postopkom pred sodiščem prve stopnje tega ni zatrjeval (celo nasprotno je trdil, da so iz spornega prostora v podstrešno stanovanje vodile lesene stopnice, ne lestev), v svoji pritožbi niti ne zatrjuje, niti ne izkaže, da tega ni mogel navesti prej (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku).

19.Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (353. člen ZPP).

20.Tožnik s svojo pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni pripomogel k razjasnitvi zadeve in posledično predstavlja nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

V nadaljevanju "prodajalec".

V nadaljevanju "sporni prostor". Ta prostor tožnik sicer imenuje nadstrešnica, toženka pa drvarnica.

Tako VSL sklep IV Cp 1824/2023 z dne 13. 11. 2023, VSL sodba I Cp 854/2023 z dne 7. 8. 2023, VSL sodba I Cp 118/2023 z dne 9. 3. 2023, VSL sklep II Cp 1075/2022 z dne 13. 9. 2022, in drugi.

Z izjemo četrtega odstavka, ki ga sestavlja zgolj ena poved: "Do navedenih dokaznih listin se sodišče ni opredelilo".

Priloga A2.

Tč. 40 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Tako VS RS sodba III Ips 111/2007 z dne 12. 5. 2009.

Da je med pravdnima strankama že več let trajajoči spor in da je tožnik toženko večkrat pozival k izročitvi ključev spornega prostora.

Glede vzpostavitve etažne lastnine.

Priloga A16.

Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337, 337/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.