Jedro

Iz kompetenčnega dejanskega stanja izhaja, da gre za spor o refundaciji dela sredstev iz naslova nadomestila plače, ki jo je tožeča stranka (delodajalec) naknadno izplačal svoji delavki, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (toženec) pa naj bi bil na podlagi določb pokojninske in invalidske zakonodaje in dejstva, da je delavka tožeče stranke invalid II. kategorije invalidnosti, del teh prejemkov dolžan povrniti tožeči stranki. Gre za gospodarski spor, za katerega je po določbi drugega odstavka 32. člena ZPP pristojno okrožno sodišče, in sicer ne glede na vrednost spornega predmeta.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložila tožbo, s katero od tožene stranke zahteva plačilo 6.943,09 EUR. Navaja, da je na podlagi pravnomočne sodne odločbe o nezakoniti izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in kasnejše sodne poravnave svoji delavki M. K. plačala tudi nadomestilo plače. Ker pa je delavka invalid II. kategorije s pravico do dela s polovičnim delovnim časom, je po plačilu dolgovanih zneskov delavki na toženo stranko naslovila zahtevek za refundacijo polovice izplačanih nadomestil plač.

2. Tožena stranka je odgovoru na tožbo ugovarjala stvarni pristojnosti okrožnega sodišča in zahtevku po vsebini, ker delavka tožeče stranke še ni delala z delovnim časom, ki ustreza njeni preostali delovni zmožnosti. Zato meni, da tožeča stranka ni upravičena do refundacije po drugem odstavku 142. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/1992 in nadalj.).

3. Okrožno sodišče v Ljubljani je ugovoru stvarne pristojnosti ugodilo in se izreklo za nepristojno za odločanje, pri tem pa se je sklicevalo na določbo drugega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).

4. Po pravnomočnosti tega sklepa je zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, ki pristojnosti ni sprejelo, ker naj bi šlo za premoženjski spor med gospodarsko družbo in zavodom in ne za socialni spor iz 7. člena ZDSS-1. 5. Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

6. Delovna in socialna sodišča so specializirana sodišča, njihova pristojnost pa izhaja predvsem iz določb ZDSS-1. Ta zakon v 5. členu določa stvarno pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih, v 6. členu stvarno pristojnost delovnega sodišča v kolektivnih sporih in v 7. členu stvarno pristojnost socialnega sodišča o socialnih sporih. Evidentno je, da v konkretni zadevi ne gre za individualni delovni spor ali kolektivni delovni spor, napačno pa je tudi stališče okrožnega sodišča, da naj bi šlo za socialni spor v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZDSS-1, v zvezi s 1. točko prvega odstavka tega člena.

7. Iz drugega odstavka 7. člena ZDSS-1 izhaja, da je socialno sodišče na področjih iz prejšnjega odstavka pristojno odločati tudi o socialnih sporih o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev in o povrnitvi škode, ki jo je državni organ oziroma nosilec javnih pooblastil povzročil zavarovancu oziroma upravičencu do socialnega varstva oziroma škode, ki jo je zavarovanec povzročil zavodu v zvezi z zavarovalnim razmerjem ali v zvezi z uveljavljanjem pravic iz socialnega varstva. Pri tem iz 1. točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 izhaja, da je na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja socialno sodišče pristojno za odločanje v sporih o pravici do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, o pravici do in iz obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, o plačevanju prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, o določitvi ali ukinitvi mest, za katere je obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje, o prostovoljni vključitvi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in plačevanju prispevkov za to zavarovanje, o priznanju in dokupu zavarovalne dobe, o pravici do državne pokojnine in v zvezi z matično evidenco.

8. Iz kompetenčnega dejanskega stanja izhaja, da gre za spor o refundaciji dela sredstev iz naslova nadomestila plače, ki jo je delodajalec naknadno izplačal svoji delavki, tožena stranka pa naj bi bila na podlagi določb pokojninske in invalidske zakonodaje in dejstva, da je delavka tožeče stranke invalid II. kategorije invalidnosti, del teh prejemkov dolžna povrniti tožeči stranki. Glede na to ne gre za spor o pravici do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v razmerju med zavarovancem in nosilcem zavarovanja) ali za katerikoli drug spor, ki ga določa ZDSS-1 v 1. točki prvega odstavka 7. člena. Nadalje tudi ne gre za spor iz drugega odstavka istega člena, saj je po tej določbi pristojnost socialnega sodišča o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev in povrnitvi škode vezana le na spore na področjih iz prvega odstavka tega člena. To niso spori med tožečo stranko – pravno osebo, ki zaposluje delavko s priznano II. kategorijo invalidnosti, in toženo stranko - javnim zavodom, ki je nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja. Glede na določbo 1. točke prvega odstavka 481. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) gre za gospodarski spor, za katerega je po določbi drugega odstavka 32. člena ZPP pristojno okrožno sodišče, in sicer ne glede na vrednost spornega predmeta.

Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 25. člena ZPP sklenilo, da je za odločanje v tej zadevi stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.