Jedro

Poleg ostalih elementov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da predstavlja 615 m dolga in 4 - 7,5 m široka avtokros proga (3.690 m2), napravljena in zvožena brez dovoljenja na travnikih prve kategorije kmetijskih zemljišč, degradacijo pedoloških značilnosti tal in naravnega okolja zaradi močne zbitosti tal, zvoženosti na mestih vožnje, povečanega kameninskega sestava na površini in odstranitve vegetacije s posledično spremembo širšega habitata poljskih živali in prizadetostjo širšega dela zemljišča. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika in izpodbijano sodbo potrdilo.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v višini 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razvrednotenja okolja z motornim vozilom po čl. 334 KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 370 ZKP in predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Višji državni tožilec - svetnik J. S. iz Višjega državnega tožilstva v Ljubljani je v pisnem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe. Pritožba ni utemeljena. Po obširno in skrbno izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje v tej kazenski zadevi zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec v navedenih dnevih soorganiziral skupaj z ostalimi sotekmovalci avtokros dirko in tudi sam vozil po travnikih prve kategorije kmetijskih zemljišč, zaradi česar je prišlo do degradacije pedoloških značilnosti tal in naravnega okolja z močno zbitostjo tal in zvoženostjo na mestih vožnje, s povečanim kameninskim sestavom na površini in odstranitvijo vegetacije ter s tem uresničil vse zakonite znake kaznivega dejanja razvrednotenja okolja z motornim vozilom po čl. 334 KZ. Za takšen zaključek je imelo sodišče prve stopnje dovolj opore ne le v zagovoru obdolženca, pač pa tudi v izpovedbah nekaterih prič, listinski dokumentaciji in izvedeniškemu mnenju izvedenca urbanistične in okoljevarstvene stroke. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je obdolženec nastopal kot soorganizator, saj je očitno na podlagi medsebojnega dogovora sodelujočih prevzel skrb za ozvočenje, vleko poškodovanih vozil ter sodeloval pri sami pripravi proge na kmetijskem zemljišču, katerega del je tudi njegova last. Jasno je tudi, da je po progi, ki je, kot je razvidno iz kazenskemu spisu priloženih fotografij, grobo posegla v naravno okolje, tudi vozil s svojim osebnim avtomobilom. Ni zato mogoče pritrditi pritožbenim navedbam obdolženčevega zagovornika, ki zmotno ocenjuje, da obe dirki sploh nista bili organizirani, saj naj bi se vozniki le medsebojno zmenili in šli vozit (kar že samo po sebi pomeni organizacijo). Zato tudi ni pomembno, kdo od sodelujočih je sestavil in natisnil pisne izjave, ki so jih nato udeleženci dirke podpisali (da v primeru nesreče nosijo sami bremena). Tudi če je obdolžencu v resnici odpovedal avto na eni od dirk že po 30 metrih vožnje, kot to v pritožbi zatrjuje njegov zagovornik, to ob zakonski dikciji obdolžencu očitanega kaznivega dejanja še ne pomeni, da ne more biti storilec tega kaznivega dejanja. Kot izhaja iz izreka sodbe, se obdolžencu očitata dve izvršitveni obliki storitve (da je v sodelovanju z ostalimi sotekmovalci priredil tekmovanje in tudi vozil z motornim vozilom na njem) in da je prav takšno ravnanje obdolženca in sotekmovalcev povzročalo razvrednotenje okolja. Sodišču prve stopnje zato niti ni bilo potrebno ugotavljati, kolikokrat je ob ugotovljeni soorganizaciji obdolženec peljal po "progi" oz. koliko metrov je prevozil, kot to neutemeljeno meni pritožnik. Dejansko stanje zato ni bilo niti nepopolno, niti zmotno ugotovljeno. Prav tako neutemeljeno pritožnik meni, da predstavlja pojem razvrednotenja hudo poslabšanje oz. uničenje nečesa, kar pa naj bi bilo prav z izvedeniškim mnenjem izključeno. Za razvrednotenje okolja kot konstitutivni znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja je potrebno v skladu z opredelitvijo v Zakonu o varstvu okolja (2. točka VII. odstavka 5. člena Zakona o varstvu okolja - Ur. list RS št. 32/93) šteti tiste škodljive vplive in učinke posegov v okolje, ki povzročajo degradacijo naravnih vrednot in naravnih pogojev kakovosti življenja. Ker je izvedenec ugotovil, da je na 615 m dolžine in od 4 - 7,5 m širine (3.590 m2) zaradi opisanega in dokazanega ravnanja obdolženca in sotekmovalcev prišlo do degradacije pedoloških značilnosti tal in naravnega okolja (povečan kameninski sestav na površini, zvoženo zemljišče, predhodna odstranitev vegetacije, sprememba širšega habitata poljskih živali) na trajno zaščitenem kmetijskem zemljišču prvega območja, je sodišče prve stopnje, ko je takšne zaključke utemeljeno sprejelo, tudi pravilno ugotovilo ta element obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Čeprav sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi res ni sprejelo mnenji višjega inšpektorja za okolje in kmetijskega inšpektorja, pač pa sledilo mnenju izvedenca, s tem ni kršilo procesnega zakona, kot to zmotno zaključuje pritožnik, saj je v razlogih sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj ocene obeh prič ne sprejema, s takšno oceno pa se strinja tudi sodišče druge stopnje. Tako tudi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Čeprav pritožnik izrecno ne izpodbija sodbe v odločbi o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče v skladu s pooblastilom iz čl. 383 ZKP sodbo preizkusilo tudi v tem delu in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazni ter obdolžencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo z določenima zaporno kaznijo in preizkusno dobo. Pritožbo obdolženčevega zagovornika je zato zavrnilo kot neutemeljeno. Ker obdolženčev zagovornik s svojo pritožbo ni uspel, bo moral obdolženec plačati stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katere višino je sodišče druge stopnje določilo ob upoštevanju istih okoliščin, kot sodišče prve stopnje glede stroškov kazenskega postopka.