Jedro

Presoja zastaranja odškodninske terjatve tožeče stranke zaradi neupravičene razlastitve lastninske pravice na nepremičnini

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik je dolžan toženki povrniti njene stroške revizijskega postopka v znesku

1.682,18

EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 4. 6. 2008 zoper Mestno občino ... in Republiko Slovenijo vložil tožbo na nerazdelno plačilo odškodnine v znesku 100.000,00 EUR, ki ga je tekom pravde povečal na 312.592,50 EUR. Trdil je, da mu je zaradi protipravnih ravnanj toženk nastala škoda, ki se odraža v izgubi lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 627/6, k. o. ... Zahtevek je temeljil na naslednjih pravnorelevantnih dejstvih in okoliščinah, ki med pravdnima strankama niso bila sporna: - Pravnima prednikoma tožnika, A. in B.A., sta bila z Odlokom o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev na območju zazidalnega načrta R. (v nadaljevanju Odlok) v letu 1979 s strani pravne prednice tožene stranke, Občine ..., razlaščeni nepremičnini parc. št. 627/5 in 627/6, obe k. o. ... Pravico uporabe je dobila občina, na katero je bila kasneje vknjižena lastninska pravica, razlaščenca pa sta ti nepremičnini obdržala v posesti.

- Odlok je bil sprejet na podlagi takrat veljavnega Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, ki je prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ-84), ki je identično uredil razlastitev stavbnih zemljišč, namenjenih za stanovanjsko in drugačno kompleksno gradnjo.

- Ustavno sodišče je z odločbo U-I-105/91 z dne 23. 4. 1992 razveljavilo določbe 9. do 28. člena ZSZ-84 (poglavje o pridobivanju stavbnih zemljišč v družbeno lastnino).

- Na podlagi citirane ustavne odločbe je pravna prednica toženke, Občina ..., na podlagi Odloka razlaščenim lastnikom začela vračati nepremičnine, pri čemer pa ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila pravni prednici tožnika ni izstavila.

- Pravna prednica tožnika je dne 29. 10. 1993 pri upravnem organu Občine ..., Sekretariatu za urejanje prostora in varstvo okolja, vložila pisno zahtevo za vrnitev lastninske pravice na razlaščenih nepremičninah.

- Pravna prednica tožnika je dne 30. 5. 1994 z Občino ... sklenila sporazum o plačilu odškodnine za na podlagi Odloka razlaščeno nepremičnino parc. št. 627/5, k. o. ..., medtem ko odškodnina za sporno parcelo št. 627/6, k. o. ... ni bila določena zaradi pomanjkanja denarnih sredstev zanjo. Spis je bil nato arhiviran.

- Pravna prednica tožnika je leta 2004 umrla, na tožnika pa je na podlagi njene oporoke z dne 2. 7. 1996 prešla tudi odškodninska terjatev za sporno nepremičnino.

- Upravna enota ... je z delno denacionalizacijsko odločbo D 321-3100/00-05107 z dne 28. 5. 2003 večinski solastniški delež (3678/3789) na nepremičnini parc. št. 627/6, k. o. ... vrnila Rimokatoliškemu župnijstvu C., kot zavezanka za vrnitev te nepremičnine v last pa je navedena toženka.

- Tožnik je predlagal obnovo denacionalizacijskega postopka, ker v njem ni sodeloval, saj z njim ni bil seznanjen, vendar pa je bila njegova zahteva za obnovo s sklepom Upravne enote ... D 330-1368/2005-2(05078) z dne 19. 7. 2005 zavržena, pritožba tožnika zoper tak sklep pa z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-125/2005-VN z dne 27. 9. 2006 zavrnjena. Tudi v upravnem sporu tožnik ni uspel (sodba Upravnega sodišča U 634/2006-6 z dne 18. 12. 2007).

- Tožnik je 25. 1. 2005 pri toženki podal zahtevek za plačilo odškodnine za sporno nepremičnino, ki je bil zavrnjen (dopis toženke tožniku z dne 13. 6. 2005).

- Tožnik je 9. 1. 2008 pri Upravni enoti ... podal vlogo, da odloči o vrnitvi sporne nepremičnine v njegovo last, saj o tej zahtevi, ki jo je že leta 1993 podala njegova pravna prednica, še ni bilo odločeno. Ta vloga je bila s sklepom Upravne enote ... št. 352-17/2008-3(04060) z dne 18. 2. 2008 zavržena (zaradi stvarne nepristojnosti – organ zavzame stališče, da ne gre za upravno zadevo), pritožba tožnika zoper ta sklep pa z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35020-22/2008-2 z dne 14. 3. 2008 zavrnjena.

- Toženka Mestna občina ... je na podlagi prodajne pogodbe z dne 7. 2. 2008 preostali solastniški delež na sporni nepremičnini (111/3789 do celote) prodala P., d. o. o., čeprav se je tožniku zavezala, da mu bo ta solastniški delež vrnila v last. 2. Zadeva je drugič pred revizijskim sodiščem. V prvem sojenju je bilo s pravnomočno sodbo ugodeno tožbenemu zahtevku tožnika, da sta mu Mestna občina ... in Republika Slovenija dolžni nerazdelno plačati odškodnino v višini 312.592,50 EUR. Sodišče prve stopnje je štelo, da je zastaranje odškodninske terjatve začelo teči šele, ko je sklep Upravne enote ... z dne 28. 2. 2008 o zavrženju zahtevka za vrnitev sporne nepremičnine v last, ki ga pravna prednica tožnika podala leta 1993, postal pravnomočen, to je 14. 3. 2008, saj je bil lahko šele takrat tožniku znan obseg škode. Tožnik namreč vse do tedaj ni vedel, kako bo odločeno o zahtevku, kar pomeni, da ni mogel vedeti, če mu bo škoda sploh nastala. Sodišče druge stopnje je takšno odločitev potrdilo. Toženi stranki sta vložili revizijo, s katero sta bili uspešni. Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu II Ips 189/2012 z dne 23. 4. 2015 zavzelo stališče, da je ključen trenutek za začetek teka zastaralnega roka trenutek objave odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-105/91 v maju 1992. Oškodovanec je lahko od tega trenutka dalje od razlastitvenega upravičenca zahteval povrnitev škode bodisi v obliki vzpostavitve prejšnjega (lastniškega) stanja bodisi plačilo denarne odškodnine. Pravna prednica tožnika je v letu 1993 od pravne prednice toženke zahtevala vzpostavitev prvotnega zemljiškoknjižnega stanja, vendar tega dejanja ni mogoče šteti kot dejanja, ki je pretrgalo zastaranje. Za pretrganje zastaranja namreč ne zadostuje, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika, da izpolni obveznost, temveč mora vložiti tožbo ali pa mora z drugim dejanjem pred sodiščem ali pristojnim organom zahtevati, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev. Za odločanje o odškodninskih zahtevkih zaradi neupravičene razlastitve pa ni pristojen upravni organ temveč sodišče. Tožnikova odškodninska terjatev je zato zastarala. Zato je sodbo v delu, ki se je nanašala na Republiko Slovenijo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker pa je tožnik gradil obveznost plačila Mestne občine ... tudi na temelju neupravičene obogatitve in na neizpolnitvi njene enostranske zaveze, kar na nižjih stopnjah sojenja ni bilo preizkušeno, je sodbo v delu, ki se nanaša na Mestno občino ... (v nadaljevanju toženka) razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje glede ugovora zastaranja sledilo stališču Vrhovnega sodišča in presodilo, da je ugovor toženke o zastaranju tožnikovega odškodninskega zahtevka utemeljen. V nadaljevanju je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka le še na podlagi neupravičene obogatitve, ki jo je tožnik gradil na tem, da je toženka solastniški delež na nepremičnini parc. št. 627/6, k. o. ... prodala P., d. o. o., čeprav se je tožniku zavezala, da mu ga bo vrnila v naravi. Sodišče je presodilo, da je tožbeni zahtevek na tej podlagi delno utemeljen in mu prisodilo 518,20 EUR, v presežku do 312.592,50 EUR pa je tožbeni zahtevek zaradi zastaranja odškodninske terjatve zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo le glede stroškov postopka, v ostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Revizijo vlaga tožnik in v njej uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava (določb ZOR oziroma OZ o zastaranju) in predlaga, da ji Vrhovno sodišče ugodi, razveljavi sodbo višjega sodišča in vrne zadevo temu sodišču v ponovno odločanje. Po poteku roka za vložitev revizije je tožnik v spis vložil vlogo, s katero sodišču dostavlja strokoven članek. Revizijsko sodišče te vloge kot prepozne ni upoštevalo. Revizijski razlogi bodo povzeti v odgovoru nanje.

5. Revizija je bila na podlagi prvega odstavka 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v odgovor vročena toženki. Toženka je na revizijo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijske razloge je moč po vsebini povzeti v tri sklope. V prvem sklopu t ožnik uveljavlja, da njegov tožbeni zahtevek temelji na odvzeti lastninski pravici na nepremičnini z oblastnim (razlastitvenim) splošnim aktom tožene stranke, zato je njegov zahtevek stvarnopravne narave (reivindikacijski zahtevek) in ne obligacijski, kot je to zmotno presodilo sodišče druge stopnje.

Dejstvo je, da je pravna prednica tožnika 31. 5. 1991 (pravilno 29. 10. 1993) pri toženki formalno vložila pisni zahtevek za vrnitev lastninske pravice na razlaščenih nepremičninah, tako da je terjala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vzpostavitev prvotnega stanja na razlaščenih nepremičninah, zato je po tožnikovem mnenju takšen zahtevek stvarnopravne narave. Ta pa po določbi tretjega odstavka 37. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) oziroma tretjega odstavka 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ni podvržen zastaranju. V utemeljitev svojih navedb se tožnik sklicuje na zadevi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1174/2012 z dne 12. 6. 2013 in II Cp 5393/2005 z dne 21. 12. 2005, v katerih je bilo zavzeto stališče, da zahtevek za plačilo odškodnine za v razlastitvenem postopku odvzete nepremičnine ne zastara oziroma da ne zastara zahteva za določitev pravične odškodnine za nacionalizirano gradbeno zemljišče. 8. Sodišče druge stopnje je na pritožbeni očitek, ki je v bistvenem identičen revizijskemu, torej da je tožnikova pravna prednica uveljavljala stvarnopravni zahtevek in da je zato njegov tožbeni zahtevek nezastarljiv, odgovorilo, da je bil zakon, na podlagi katerega je bil sprejet občinski odlok, s katerim je bila tožnikovi pravni prednici protipravno odvzeta lastninska pravica na dveh nepremičninah, razveljavljen, razveljavitev pa učinkuje le za naprej. Pravna podlaga za odvzem lastninske pravice tožnikovi pravni prednici na spornih nepremičninah na eni strani oziroma pravna podlaga za pridobitev pravice do uporabe na teh nepremičninah v korist pravne prednice toženke na drugi strani s sprejemom ustavne odločbe zato ni odpadla. Pravni prednici tožnika je z objavo ustavne odločbe nastal le odškodninski zahtevek, ta pa je podvržen zastaranju. Zahteva tožnikove pravne prednice v letu 1993 pri upravnem organu Občine ... je predstavljala odškodninski zahtevek, in sicer zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja, ki je alternativen denarnemu zahtevku za plačilo škode. Revizijsko sodišče tem razlogom sodišča druge stopnje pritrjuje in dodaja, da je tožba za vrnitev stvari (reivindikacijska tožba) namenjena lastniku, kateremu je stvar odvzeta iz posesti, v obravnavanem primeru pa tožnik ni niti nikoli trdil, da je lastnik sporne nepremičnine (npr. da pravne podlage za odvzem lastninske pravice ni bilo ali da je kasneje odpadla) (glej 37. člen ZTRL oziroma 92. člen SPZ).

Pravilnosti zavzetega stališča ne more omajati niti tožnikovo sklicevanje na dva primera iz sodne prakse, prvič ne iz razloga, ker revizijsko sodišče ni vezano na sodno prakso nižjih sodišč, in drugič tudi ne iz razloga, ker ne gre za tožnikovemu primerljiva primera. V obeh zadevah je šlo namreč za postopek določitve odškodnine za razlaščene nepremičnine, pri čemer ne gre za odškodnino v klasičnem smislu (kot v tožnikovem primeru), pač pa po vsebini za nadomestilo vrednosti odvzetih nepremičnin, ko je imelo dopustno ravnanje za posledico nastanek nedopustne škode.

9. V drugem sklopu revizijskih navedb tožnik uveljavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede zastaranja njegovega zahtevka. Tožnik trdi, da je bilo z ravnanjem upravnega organa zastaranje pretrgano. Sklicuje se na stališče Ustavnega sodišča, ki ga je zavzelo glede teka in pretrganja zastaranja v zadevi „izbrisanih“ (npr. Up 89/14 z dne 28. 5. 2015), iz katerega izhaja, da pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri katerih sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, lahko pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če se stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila pravno sredstvo. In po njegovem mnenju je bilo ravno takšno ravnanje upravnih organov, ki so tožnika in njegovo pravno prednico ves čas (dalj časa brez ustrezne pravne pomoči in prava neuko) zavajali in nepravilno usmerjali, po drugi strani pa tudi sami niso ravnali po takrat veljavni določbi 15. člena Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev v zvezi z 51. členom Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, po kateri je organ o odškodnini v primeru razlastitve dolžan odločiti v treh mesecih v smislu sporazuma z razlaščencem, če pa mu to ne uspe, je dolžan poslati odločbo o razlastitvi s spisom brez odlašanja pristojnemu sodišču zaradi odmere odškodnine po pravilih nepravdnega postopka. Upravni organ je opustil dolžnost, da zahtevo za določitev odškodnine po uradni dolžnosti odstopi pristojnemu sodišču. Pravna prednica tožnika je s številnimi zahtevami oziroma predlogi v upravnih postopkih, ki so trajali 15 let, skušala uveljaviti pravico do povrnitve lastninske pravice na razlaščenih nepremičninah. Šele ko je tožnik po številnih neuspešnih poskusih v upravnih postopkih ugotovil, da z zahtevkom na vrnitev nepremičnine v naravi, zaradi pravnomočno končane denacionalizacije, ne more več uspeti, je uveljavil odškodninski zahtevek. Tožnik in njegova pravna prednica sta bila ves čas aktivna, pasivna pa je bila toženka, ki v razumnem času o zahtevku pravne prednice tožnika ni odločila, v vmesnem času je upravni spis celo arhivirala, v denacionalizacijskem postopku je pravni prednici tožnika in tožniku odvzela možnost sodelovanja, z nerazumno dolgim vodenjem upravnega postopka, ki je bil za tožnika in njegovo pravno prednico zavajajoč (delna ugoditev z dogovorom na čakanje denarnih sredstev), pa nesorazmerno otežila učinkovito uveljavljanje zahtevka iz naslova protipravnega ravnanja toženke, zato je stališče pravnomočne sodbe, da tožniku ni bila povzročena škoda s protipravnim ravnanjem v upravnem postopku, zmotno. Pritožbeno sodišče teh posebnih okoliščin v obravnavani zadevi ni pravilno ovrednotilo, zato je podana kršitev materialnega prava v zvezi z uporabo pravil o pretrganju zastaranja in 26. člena Ustave. Ugovor zastaranja nasprotuje tudi načelu javne morale, zaradi česar ne more biti ključen argument za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka.

10. Ključno vprašanje, na katerega mora odgovoriti revizijsko sodišče v zvezi z zgoraj povzetimi očitki revizije, je, kdaj je začelo teči zastaranje odškodninske terjatve, ki jo v tej pravdi vtožuje tožnik, in ali je bilo zaradi očitanih ravnanj upravnih organov zastaranje pretrgano oziroma zadržano.

11. V ponovljenem sojenju sta sodišči nižjih stopenj stališču revizijskega sodišča o zastaranju odškodninske terjatve sledili. Tako se sodišče prve stopnje glede ugovora zastaranja terjatve zgolj sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča in tožbeni zahtevek iz naslova plačila odškodnine zaradi zastaranja zavrne. Sodišče druge stopnje pa tožnikova prizadevanja, da bi bilo treba v njegovem primeru zastaranje presojati tudi z vidika stališč, ki jih je Ustavno sodišče zavzelo v zadevi „izbrisanih“, zavrne z utemeljitvijo, da je že v sodbi Vrhovnega sodišča zavzeto stališče, da je škoda, povračilo katere tožnik uveljavlja v predmetni zadevi, zgolj v protipravnem odvzemu lastninske pravice, ni pa v vzročni zvezi z zatrjevanim malomarnim in predolgim odločanjem upravnega organa o vzpostavitvi prejšnjega lastninskega stanja zaradi protipravne razlastitve (saj upravni organ niti ni bil pristojen za tovrstno odločanje o tovrstnem zahtevku). Ker obravnavani odškodninski zahtevek v določbi 26. člena Ustave ne more imeti pravne podlage, presoja zastaranja in pretrganja zastaranja upoštevaje posebnosti, ki izvirajo iz javnopravne narave odškodninske odgovornosti, za odločitev v predmetni zadevi ni merodajna. Kljub takšnemu stališču pa nato sodišče druge stopnje v nadaljevanju zavrne pritožnikove navedbe, da je bilo tožniku in njegovi pravni prednici uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper toženko prekomerno oteženo. Z ozirom, da sta imela svoj odškodninski zahtevek vse od tedaj možnost sodno uveljavljati brez da bi bila predhodno obvezana povračilo za premoženjsko prikrajšanje zaradi ustavno neskladne razlastitve v razmerju do toženke terjati na sporazumni podlagi, pritožnik teze o neobstoju pravno relevantne vzročnosti med ravnanjem upravnih organov ter nastalo škodo ne more omajati. Tudi sicer pa bi za ravnanje upravnega organa toženke odgovarjala le Republika Slovenija, zoper katero pa je bil tožbeni zahtevek že pravnomočno zavrnjen.

12. Revizijsko sodišče je že v prvem odločanju pojasnilo, da je zastaranje institut, ki je že po svoji naravi za upnika vselej krivičen in je v prvi vrsti namenjen varstvu dolžnika. Izguba pravice zgolj zaradi poteka časa je pravzaprav v nasprotju z idejo pravičnosti, saj ima lahko za posledico, da tisto, kar je bilo nekoč nepravično oziroma nezakonito (npr. neizpolnjena obveznost), zgolj s potekom časa postane zakonito. Vendar pa na pravičnost ne moremo gledati le v tem smislu, ampak tudi v kontekstu drugih načel, zlasti načela pravne varnosti. Institut zastaranja namreč zasleduje javni interes, da se negotovost, povezana z možnostjo uveljavljanja zahtevkov, čim prej konča ter da se po možnosti preprečijo zahtevni in s stroški povezani spori o oddaljeni preteklosti. Institut zastaranja temelji na prepričanju, da se s potekom časa dolžnik čedalje težje brani pred upnikovim zahtevkom. Vsekakor pa morata tako zakonodajalec kot sodišče upoštevati interes upnika, da lahko učinkovito uveljavi pravico, ki mu jo podeljuje pravni red. Upniku, ki ni imel prave možnosti uveljaviti svoje pravice, ne moremo očitati pasivnosti. Kot pravi pregovor, naj zoper tistega, ki ne more ukrepati (uveljaviti pravice), zastaranje ne teče (Contra non valentem non currit praescriptio). Zastaranje na splošno začne teči, ko upnik lahko zahteva izpolnitev obveznosti.(1) Za zastaranje odškodninskih terjatev je zakonodajalec predpisal, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel(2) za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (376. člena ZOR oziroma 352. člen OZ).

13. V tej smeri institut zastaranja, kot pravilno opozarja tožnik, razlaga tudi Ustavno sodišče, ki je v vrsti odločb o ustavnih pritožbah oseb, ki so bile ob uveljavitvi osamosvojitvene zakonodaje izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (t.i. „izbrisani“)(3), odločilo, da stališče sodišč o zastaranju odškodninskih zahtevkov zoper državo nasprotuje človekovi pravici iz 26. člena Ustave, ker izbrisanim nesorazmerno otežuje možnost, da bi v odškodninski pravdi učinkovito uveljavljali pravico do povračila škode zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja države, do te kršitve pa je prišlo zato, ker sodišča svoje presoje niso prilagodila posebnim okoliščinam, v katerih so se znašli izbrisani. Ustavno sodišče je poleg tega posebej poudarilo, da je splošna ustavna zahteva, da mora sodišče pravila o zastaralnih rokih uporabiti glede na okoliščine posameznega primera dovolj prožno, torej tako, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Pri tem je opozorilo na a) razlagalni prostor, ki ga nudi zakonski pojem nepremagljivih ovir kot temelja za uporabo instituta zadržanja zastaranja, in b) na ustavno spornost stališča Vrhovnega sodišča, ki implicira, da bi morali tožniki že v času, ko so uveljavljali primarno pravno varstvo (v času upravnega postopka za sprejem v državljanstvo), zoper državo uveljavljati odškodninske zahtevke. Možnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka zoper državo je v takih okoliščinah zgolj hipotetična, kar ni združljivo z zahtevami Ustavnega sodišča in ESČP o učinkovitem varstvu pravic. Kadar obstaja več možnih ustavnoskladnih razlag zakonskih predpisov, Ustavno sodišče ni poklicano sodiščem povedati, katero od mogočih ustavnoskladnih razlag morajo sprejeti. V zadevi Up-450/15 z dne 2. 6. 2016 je Ustavno sodišče nakazalo, da bi sodišča lahko posebne okoliščine, v katerih se je znašal konkretni oškodovanec, upoštevala kot podlago za zadržanje zastaranja (383. člen ZOR oziroma 360. člen OZ), ustavnoskladen rezultat razlage predpisov o zastaranju pa bi lahko dosegla tudi z okoliščinami primera pogojenim pojmovanjem trenutka nastanka škode.

14. Po presoji revizijskega sodišča zgoraj povzeta stališča Ustavnega sodišča tvorijo pomembno izhodišče za presojo utemeljenosti očitkov revidenta, da sodišče druge stopnje ni pravilno ovrednotilo posebnih okoliščin, v katerih sta se znašla tožnik in njegova pravna prednica, zaradi česar je zmotno uporabilo pravila o pretrganju zastaranja, obenem pa tudi kršilo ustavne pravice tožnika do povračila škode iz 26. člena Ustave, kakor tudi 6. člena EKČP (pravico do poštenega sojenja). Revizijsko sodišče se namreč ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da presoja zastaranja upoštevaje posebnosti, ki izvirajo iz javnopravne narave odškodninske odgovornosti, za odločitev v predmetni zadevi ni merodajna, ker obravnavani odškodninski zahtevek v določbi 26. člena Ustave ne more imeti pravne podlage. Prvič se na strinja iz razloga, ker ima po presoji revizijskega sodišča tožnikov odškodninski zahtevek podlago v 26. členu Ustave, saj po ustavnosodni praksi med oblike protipravnega ravnanja države spadata tako njena odgovornost za opustitve, ki se nanašajo na določeno ali določljivo osebo, kot tudi odgovornost za sistemske pomanjkljivosti, ki jih je mogoče pripisati državi oziroma njenemu aparatu kot takemu, kamor bi lahko šteli tudi sprejetje protiustavnega zakona in na njem temelječega občinskega odloka.(4) In drugič, tudi v primeru, če te podlage ne bi imel, je potrebno po presoji revizijskega sodišča stališča Ustavnega sodišča, ki se sicer res nanašajo le na odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave, smiselno uporabiti pri razlagi določb o zastaranju tudi v vseh drugih civilnih zadevah. Učinek zastaranja je namreč v svojem bistvu usmerjen zoper pravico do sodnega varstva, ki je del vsake civilne pravice. Konvencijska in ustavna pravica do sodnega varstva ne zagotavlja samo pravice predložiti zadevo sodišču, zagotavlja tudi pravico do vsebinske odločitve sodišča o spornih pravicah oziroma obveznostih. Upniku, ki se je z zahtevkom obrnil na sodišče, zastaranje preprečuje uveljavitev zahtevka, ne glede na to, kakšne civilnopravne narave je.(5)(6)

15. Vendar revizijsko sodišče tudi ob upoštevanju zgoraj povzetih stališč Ustavnega sodišča ne odstopa od stališča, ki ga je zavzelo v prvem odločanju, da je odškodninska terjatev, ki jo tožnik vtožuje v tej pravdi, zastarala.

16. Na tem mestu revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da položaj tožnika in njegove pravne prednice ni v bistvenem primerljiv s položajem „izbrisanih“, pri katerih je država (preko izvršilne in zakonodajne veje oblasti) vrsto let odlašala z odpravo posledic kršitev človekovih pravic in so bile njihove možnosti uveljavljanja odškodninskih zahtevkov zoper državo zgolj hipotetične, brez resničnih možnosti za uspeh.(7) Takšne okoliščine v primeru tožnika in njegove pravne prednice niso bile podane. Kot je revizijsko sodišče že poudarilo v prvi odločbi, in kot to pravilno poudarja sodišče druge stopnje, tedaj veljavni Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini ni omejeval razlastitvenega zavezanca, da sodno zahteva plačilo odškodnine, če predhodno ni prišlo do sporazumnega dogovora o njeni višini (drugi odstavek 51. člena tega zakona). Pravna prednica tožnika in tožnik sta torej imela ves čas realno možnost, da sodno zahtevata plačilo odškodnine in temu tožnik niti ne oporeka, trdi pa, da sta v upravnih postopkih, ki so trajali od leta 1993 do leta 2008 on in njegova pravna prednica poskušala uveljaviti stvarnopravni zahtevek po vrnitvi razlaščenih nepremičnin v last in šele ko je tožnik po številnih neuspešnih poskusih v upravnih postopkih ugotovil, da z lastninskim zahtevkom ne more več uspeti (pravnomočna denacionalizacija), je zoper toženo stranko (in RS) uveljavil odškodninski zahtevek.

17. Po sodni praksi revizijskega sodišča bi bile lahko zatrjevane okoliščine relevantne z vidika presoje trenutka nastanka škode. V sklepu VSRS II Ips 127/2015 z dne 18. 6. 2015 je Vrhovno sodišče v primeru, v katerem sta tožnika trdila, da jima je škoda nastala na podlagi upravne komasacijske odločbe, poudarilo, da v primeru uspeha tožnikov s pravnimi sredstvi (s pritožbo v upravnem postopku in/ali s tožbo v upravnem sporu) zatrjevana škoda (morda) sploh ne bi nastala. Zato sta tožnika za nastalo oziroma dokončno škodo izvedela šele, ko sta izkoristila vsa pravna sredstva, torej v trenutku pravnomočnosti odločbe Upravnega sodišča. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da sta tožnika za nastalo škodo izvedela najkasneje tedaj, ko jima je bila vročena prvostopenjska upravna odločba o razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada, naj bi bilo prestrogo, saj tožnikoma dejansko odreka pravico do pravnega sredstva in do sodnega varstva. Enako stališče je ponovilo v zadevi VSRS II Ips 163/2015 z dne 22. 12. 2016. Vendar pa po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer in ni mogoče zavzeti stališča, da škoda zaradi protipravne razlastitve ni nastala (in torej zanjo tožnik tudi ni mogel izvedeti) pred pravnomočno/dokončno končanim upravnim postopkom oziroma da je tožnik šele tedaj izvedel za nastalo škodo. Z dokončnostjo upravnega postopka namreč ni bilo odločeno o tem, ali tožniku pripada pravica do povračila škode ali ne, temveč je v tem postopku tožnik izvedel le to, da v njegovem primeru ne gre za upravno zadevo in da mora zato zahtevek za ureditev premoženjskopravnega stanja uveljaviti pred pristojnim sodiščem. Pravico do povračila škode pa je pravna prednica tožnika imela že od trenutka objave ustavne odločbe dalje in jo je tudi (deloma uspešno) uveljavljala. Z Občino ... je namreč 30. 5. 1994 sklenila sporazum o plačilu odškodnine za eno razlaščeno nepremičnino, glede sporne nepremičnine, odškodnino za katero vtožuje tožnik v tej pravdi, pa sporazum ni bil sklenjen zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Pravna prednica tožnika je torej najkasneje ob sklenitvi sporazuma vedela, da ji gre odškodnina tudi za drugo razlaščeno nepremičnino. Če ji Občina ... te zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni prostovoljno odmerila in plačala, je imela pravna prednica vse možnosti, da sodno zahteva izpolnitev te obveznosti. Ravno temu so namreč namenjeni sodni postopki. Pravna prednica je bila pasivna in do svoje smrti v letu 2004 takšnega sodnega varstva ni zahtevala. Njena odškodninska terjatev je zato zastarala in tožnik je podedoval zastarano terjatev. Z vztrajanjem pri vlaganju zahtevkov pred upravnimi organi pa si tožnik zastaranja ni mogel pretrgati ali zadržati.

18. Tožnik v reviziji trdi, da mu je tožena stranka z nerazumno dolgim vodenjem upravnega postopka, ki je bil za tožnika in njegovo pravno prednico tudi zavajajoč (delna ugoditev z dogovorom na čakanje denarnih sredstev, nepravilno usmerjanje, arhiviranje zahtevka namesto izpolnitve zakonske dolžnosti predložiti zadevo sodišču zaradi določitve odškodnine, pravna prednica je drugim razlaščencem prostovoljno izstavila zemljiškoknjižna dovolila, pravni prednici tožnika pa ne) nesorazmerno otežila učinkovito uveljavljanje njegovega zahtevka. Kot gre razumeti tožnika, uveljavlja, da bi moralo sodišče druge stopnje opisane okoliščine in ravnanja upravnih organov upoštevati kot podlago za zadržanje teka zastaranja na podlagi 383. člen ZOR (oziroma 360. člen OZ), ki določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Pojem nepremagljivih ovir je pravni standard, ki ga mora v vsakem konkretnem primeru napolniti sodišče. Gre za takšne ovire, ki upniku dejansko onemogočajo, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti. Po stališču Ustavnega sodišča ni stvarno pričakovanje, da bi posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega statusa (npr. za sprejem v državljanstvo; v času, ko se brani pred kazensko obtožbo neupravičene proizvodnje mamil), zoper njo hkrati uveljavljal odškodninsko varstvo.

19. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da tožniku in njegovi pravni prednici uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper toženko ni bilo prekomerno oteženo, kar utemeljuje sklep, da v tožnikovem primeru ni najti takšnih nepremagljivih ovir v smislu 383. člena ZOR oziroma 360. člena OZ, ki bi zadržale tek zastaralnega roka. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi toženka pravno prednico tožnika ali njega zavajala, da bo plačala odškodnino za drugo razlaščeno zemljišče, temveč izhaja ravno nasprotno, da odškodnina ni bila določena zaradi pomanjkanja denarnih sredstev zanjo. Zato ni mogoče trditi, da ju je zavajala, da sta odlašala s sodnim varstvom do poteka zastaralnega roka, kar bi utemeljevalo sklep o njenem nemoralnem ravnanju. Da bi šlo še za kakšno drugo obliko zavajanja, tožnik v reviziji ne konkretizira. V kolikor pa toženka (oziroma njena pravna prednica) svoje obveznosti ni prostovoljno izpolnila oziroma ni izpolnila svoje zakonske dolžnosti predložiti zadeve sodišču zaradi določitve odškodnine, sta imela pravna prednica tožnika in tožnik, kot že rečeno, realne možnosti, da sodno zahtevata izpolnitev te obveznosti.

20. V tretjem sklopu revizijskih navedb tožnik uveljavlja, da je šlo v njegovem primeru, ko je upravni organ opustil dolžnost, da zahtevo za določitev odškodnine po uradni dolžnosti odstopi sodišču in je postopke vodil 15 let, za malomarno delo državnega organa, kar je podlaga za prisojo odškodnine tudi na podlagi 26. člena Ustave. Zato je po mnenju tožnika stališče sodišča, da je bilo škodno ravnanje tožene stranke storjeno zgolj z neustavno razlastitvijo, ne pa v nadaljnjem upravnem postopku, nepravilno.

21. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje, da bi zaradi očitanih protipravnih ravnanj, zaradi katerih je, kot trdi tožnik, zamudil z zahtevkom za uveljavljanje odškodnine, tako da je ta zastaral, ob predpostavki, da bi uspel dokazati elemente odškodninske odgovornosti, lahko odgovarjala le Republika Slovenija, zoper njo pa je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen.

22. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

23. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom te sodbe. Toženki pa mora povrniti stroške njenega odgovora na revizijo. Revizijsko sodišče ji je glede na revizijsko sporno vrednost predmeta priznalo 1.682,18 EUR (toženki pripada nagrada za odgovor na revizijo 3000 točk (tar. št. 21); materialni stroški 4 točke (13. člen OT), kar skupaj ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.378,84 EUR, povečano za 22 % DDV pa 1.682,18 EUR). Revizijski stroški so glede na prehodno določbo prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, 35/2009 – ZOdv-C) odmerjeni po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003 in 70/2003 - popravek).

Tožnik je dolžan plačati vse odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

Če tožnik v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnil, bo prišel v zamudo (299. člen OZ) in bo od zamude dalje dolžan toženki plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

(1) Tako Možina D.: Zastaranje nepogodbenih odškodninskih zahtevkov, Pravni letopis, letnik 2015, str. 227. (2) Sam nastanek nepogodbene škode še ne pomeni nujno, da oškodovanec tudi že ve zanjo oz. za njen obseg in lahko tudi uveljavlja zahtevek za povrnitev.

(3) Odločbe Ustavnega sodišča Up-1177/12 in Up-89/14, št. Up-1141/12, št. Up-1195/12 ter št. Up-124/14 in U-I-45/14 z dne 28. 5. 2015. (4)

Glej Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015, točka 13: V ustavnosodni presoji je sprejeto stališče, da med oblike protipravnega ravnanja države spadata tako njena odgovornost za opustitve, ki se nanašajo na določeno ali določljivo osebo, kot tudi odgovornost za sistemske pomanjkljivosti , ki jih je mogoče pripisati državi oziroma njenemu aparatu kot takemu (tako odločba Ustavnega sodišča št. Up-695/11). Z vidika prvega odstavka 26. člena Ustave bi bila namreč nesprejemljiva razlaga, po kateri bi bila država odgovorna le za tiste oblike protipravnega ravnanja, ki jih je mogoče pripisati določeni osebi ali določenemu organu v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil. To bi namreč pomenilo, da država ne bi odgovarjala za protipravno ravnanje, ki ga ni mogoče pripisati določeni osebi ali določenemu organu, temveč državi oziroma njenemu aparatu kot takemu, kot tudi ne za primere, ko ni individualiziranega odnosa med nosilcem oblasti in prizadetim posameznikom. Smisel pravice do povračila škode je zagotoviti odškodninsko varstvo pred protipravnimi ravnanji državne oblasti. Po prvem odstavku 26. člena Ustave je podlaga te odgovornosti (1) protipravno ravnanje državnega organa ali organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, pri čemer gre za (2) ravnanje pri izvrševanju oblasti oziroma v zvezi z njenim izvrševanjem, katerega posledica je (3) nastanek škode.

(5) Tako tudi Možina D., Zastaranje nepogodbenih odškodninskih zahtevkov, Pravni letopis, letnik 2015, str. 227, in Zobec J., Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis, letnik 2015, str. 141, ki povzema tudi sodno prakso ESČP, ki ji je skupno trdno stališče, da pretoga razlaga predpisov o zastaranju, ki ne upošteva okoliščin konkretnega primera, lahko pomeni nesorazmeren poseg v pravico do dostopa do sodišča. (6) Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča U-I-85/15-13 z dne 3. 3. 2016, točka 10: Tožeča stranka sicer prejme formalno zavrnilno (meritorno) sodbo, vendar ta ni rezultat "prave" in polne ter celovite presoje dejanskega in pravnega stanja zadeve, pač pa se osredotoči le na ozek izsek celotnega (hipotetično) pravno pomembnega abstraktnega dejanskega stanu – na potek zastaralnega roka. Takšno vsebinsko osiromašeno odločanje sodišča namreč ni sojenje oziroma zagotavljanje sodnega varstva v polnem in dejanskem pomenu besede.

(7) Tako odločba Up-1177/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015, točka 20.