Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V prometni nesreči 17.9.1999 je toženkin zavarovanec nepravilno prehiteval traktor, ki ga je vozil M. H.. Ta je zaradi zadobljenih telesnih poškodb umrl. Sin (prvotožnik) in žena pokojnika (drugotožnica) sta proti toženki vložila tožbo za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode. Prvostopenjsko sodišče je glede nepremoženjske škode odločilo tako, da je toženko zavezalo, da mora prvotožniku plačati 9.597,73 EUR (prej 2.300.000 SIT), drugotožnici pa 10.849,61 EUR (prej 2.600.000 SIT), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožečih strank glede teka zakonskih zamudnih obresti, v ostalem delu pa je njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Soglašalo je s prvostopenjskim sodiščem, da je denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti očeta v višini 2.300.000 SIT oziroma zaradi smrti moža v višini 2.600.000 SIT pravična.

Proti tej sodbi v zvezi s prvostopenjsko sodbo sta tožeči stranki vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega. Predlagata spremembo obeh sodb in zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega za prvotožnika za 6.259,39 EUR (prej 1.500.000 SIT) in za drugotožnico za 5.007,51 EUR (prej 1.200.000 SIT). Povzemata dejansko stanje in trdita, da jima je prisojena prenizka odškodnina. Sodišča prisojajo znesek 10.849,61 EUR (prej 2.600.000 SIT) za povprečen zlom roke, ki pusti nekoliko posledic ali pa za težji zvin vratne hrbtenice in pretres možganov.

Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije mora biti vselej upoštevano le tako, da ne privede do različnega obravnavanja oškodovancev pred sodišči zgolj v odvisnosti od oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej neugodno. Pri odmeri odškodnine je treba upoštevati, da ima načelo individualizacije korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo tožnikovih posledic v primerjavi z različno hudimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enako obravnavanje škod enakega obsega in za določanje odškodnin zanje.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli. Natančno in izčrpno sta ugotovili vse konkretnosti in specifičnosti teh dveh primerov nepremoženjske škode (gl. razloge na 4. do 6. strani sodbe prve stopnje in razloge na 2. in 3. strani izpodbijane sodbe) ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotili. Zneska odškodnin - za prvo tožnika znesek 9.597,73 EUR (prej 2.300.000 SIT) in za drugo tožnico 10.849,61 EUR (prej 2.600.000 SIT) - pravilno odsevata razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89, ZOR). Pri odmeri odškodnine so bili upoštevani vsi kriteriji iz 200. člena ZOR (stopnja bolečin in njihovo trajanje, namen odškodnine za negmotno škodo itd.) pri čemer so bile upoštevane pravnorelevantne okoliščine za vsakega oškodovanca posebej, s čemer je bila prisoja denarnega zadoščenja za negmotno škodo tudi individualizirana. Prvotožniku je bila prisojenih 13,6 plač, drugotožnici pa 15,4 povprečnih plač v času izdaje prvostopenjske sodbe. Ob upoštevanju odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne vrste škode, prvotožniku in drugotožnici prisojena zneska tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za njuno nepremoženjsko škodo. Zato se revizija neutemeljeno zavzema za njuno zvišanje.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, je revizijsko sodišče po 378. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007) zavrnilo revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije.