Jedro

Ni dokazano, da je obdolženka storila kaznivo dejanja obrekovanja, če tisto kar je trdila ni bilo objektivno neresnično.

Izrek

Pritožba zasebnega tožilca Z. Š. po pooblaščencu se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebni tožilec Z. Š. je dolžan plačati 50.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bila obdolžena S. T., po določilu člena 358 točka 2 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščena storitve kaznivega dejanja obrekovanja po členu 170/I KZ, kar ji je v po pooblaščencu vloženi zasebni tožbi očital zasebni tožilec Z.Š.. Odločeno je še bilo, da mora, po določilu čl. 96/III ZKP,  zasebni tožiec plačati stroške tega postopka iz 1.-6. točke II. odstavka člena 92 ZKP ter potrebne izdatke obdolženke in njenega zagovornika skupaj z nagrado, pri čemer je bila povprečnina odmerjena v višini 70.000,00 SIT. Zasebni tožilec je bil, skladno z določili člena 105/III ZKP,s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 1,000.000,00 SIT, napoten na pravdo. Proti tej sodbi se je pritožil zasebni tožilec Z. Š.po pooblaščencu zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, pa tudi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim okrajnim sodnikom. V odgovoru na pritožbo obdolženka po svojem zagovorniku predlaga njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. Ob proučitvi zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe ne držijo prav v ničemer. Pritožnik, kot že ob vložitvi zasebne tožbe, očitno tudi še sedaj ni dojel, da je mogoče nekoga spoznati za krivega kaznivega dejanja obrekovanja le v primeru,če ta o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škodi njegovi časti in dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično. Pri tem je potrebno ponoviti to, kar je navedlo že sodišče prve stopnje, da mora biti neresničnost dejstva, tudi tistega, kar je predmet te kazenske zadeve, podana objektivno. Prav slednje v danem primeru ni dokazano. Nasprotno,že iz navedb zasebnega tožilca samega izhaja, da so se takrat v igralnici dogajale številne nepravilnosti, posledica tega pa je bil tudi sestanek in iz njega izvirajoč zapisnik z dne 11. 6. 1997, ko je obdolženka izrekla inkriminirane besede. Da je prihajalo do nepravilnosti, tudi pri poslovanju z žetoni, kateri so padali na tla krupjejem iz dotacije, je potrdil v postopku zaslišana priča S. V., posredno pa tudi priča M. R., ko je pojasnil, da se je način dela z njimi v razdobju po razgovoru obdolženke z zasebnim tožilcem, spremenil. Prav to govori, ob razlogih, navedenih v izpodbijani sodbi, v prid temu, da je o teh nepravilnosti izvedela obdolženka prav od zasebnega tožilca v njunem medsebojnem razgovoru v decembru leta 1996, kar je življenjsko sprejemljivo, saj je bil prav zasebni tožilec takrat v situaciji, ko je skušal svojo takratno napako pri delu omiliti tudi z navajanjem napak drugih. Drži torej tista trditev izpodbijane sodbe, da je obdolženka imela vso pravico verjeti, da je to, kar ji je zasebni tožilec povedal in kar je kasneje rekla na sestanku resnično, da torej v njenem ravnanju ni zaznati za storitev očitanega ji kaznivega dejanja, potrebnega naklepa. Ob povedanem je v zvezi s pritožbenimi navedbami reči, da ni res, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da so bile trditve zasebnega tožilca zanesljivo potrjene z vsaj nekaterimi od zaslišanih prič. Od teh je za pričo V. C. reči, da je to, kar je povedal razumljivo, saj bi ob drugačni izpovedi govoril v škodo sam sebi, priča G. S. pa o zadevi ni vedela veliko, ko je celo stvarem, katere je zapisala sama, dajala drugačen pomen od tistega, zapisanega na papirju. Pritožnik bi si torej, če bi to, kar so navedene priče res povedale, prebral, lahko prihranil jadikovanje o nekakšni pristranskosti sodišča prve stopnje in z njegove strani podanim ignoriranjem njemu naklonjenih prič. Čeprav je navedeno zapisal v očitnem pomanjkanju pritožbenih argumentov, ga takšno, za sodišče žaljivo pisanje ne opravičuje, zlasti ne v tem, da išče za neuspeh postopka krivce drugod in ne pri sebi, kot rečeno v danem primeru, v delu sodišča prve stopnje. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja je namreč sodišče prve stopnje ob razsoji pravilno uporabilo kazenski zakon, ni pa zagrešilo tudi v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Svojo odločitev je namreč v razlogih sodbe obrazložilo jasno in prepričljivo, kot rečeno skladno izvedenim dokazom in brez nasprotij, katere vidi v njegovem delu pritožnik. Zaradi povedanega pritožbi ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti ter sodbo sodišča prve stopnje potrditi. Zasebni tožilec s pritožbo ni uspel, zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka,kot tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi,kot jih je zanj ugotovilo sodišče prve stopnje.