Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožena stranka (dolžnik) v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zanikala obstoja poslovnega razmerja s tožečo stranko. Navedbe, da nima zapadlih obveznosti do tožeče stranke, gre v obravnavanem primeru razumeti, kot da je vse svoje obveznosti do tožeče stranke že poravnala, ne pa, da v poslovnem razmerju s tožečo stranko nikoli ni bila. Ne gre torej za ugovor zanikanja obstoja obligacijskega razmerja, temveč za ugovor izpolnitve obveznosti.

Račun oziroma faktura je enostranska knjigovodska listina, ki sama po sebi ne izkazuje obstoja obligacijskega razmerja. Katerikoli subjekt poslovnih razmerij namreč lahko izda fakturo. Faktura pa ni dokaz o tem, da je bilo blago dobavljeno ali da je bila storitev opravljena. Takšen dokaz bi bila dobavnica za dobavljeno in prejeto blago.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe v zavarovanje upnikove še neizvršljive denarne terjatve v višini 11.797,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2012 ter stroškov izvršilnega postopka v višini 163,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da se odreja predhodna odredba: (1) s prepovedjo organizacijam za plačilni promet N, d.d., A, d.d., G, d.d. in P, d.d., da dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplača iz računov dolžnika denarni znesek, za katerega je dovoljena ta predhodna odredba iz naslova depozita ali kakršnegakoli drugega dobro imetja; (2) z rubežem premičnih stvari pa izvršitelju H. K, ki se nahajajo na sedežu podjetja J. ali kje drugje ter z vpisom rubeža v uradni register zarubljenih premičnih in zastavnih pravic; in (3) s predznambo zastavne pravice v korist upnika na nepremičninah dolžnika, več parcelah v k.o. x. Odločilo je tudi, da tožeča stranka sama nosi stroške predloga za izdajo predhodne odredbe.

2. Proti sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi kršitve določb postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (pritožbeni razlogi po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo ugodi. Podrejeno pa naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v nov postopek ter toženi stranki naloži plačilo stroškov tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno soidšče izpodbijani sklep potrdi, neutemeljeno pritožbo zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka predlagala izdajo predhodne odredbe na podlagi prvega odstavka 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tožeča stranka je navajala, da je Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. VL 97413/2012 v izvršilni zadevi tožeče stranke kot upnika zaradi izterjave 11.797,33 EUR na podlagi računa št. 00276-K475-1-2011 z dne 23.8.2011 in računa št. 00362-K475-1-20011 z dne 3.10.2011 ter izračuna zakonskih zamudnih obresti z dne 3.7.2012 izdalo sklep o izvršbi, s katerim je dovolilo predlagano izvršbo ter dolžniku naložilo poravnati v predlogu navedeno terjatev ter stroške izvršilnega postopka. Sklep o izvršbi pa še ni postal pravnomočen, ker je tožena stranka zoper njega vložila ugovor. S tem je podan prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe po določbi prvega odstavka 257. člena ZIZ. Skladno s prvo alinejo 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ pa se šteje, da je podana nevarnost v smislu 257. člena ZIZ, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v ugovoru zoper navedeni sklep o izvršbi navedla, da sama navedba verodostojnih listin, ne da bi bile te predlogu priložene, ne izkazuje utemeljenosti terjatve ter, da priznava, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali in da je tožena stranka pri tožeči stranki naložila trgovsko blago, vendar pa iz njene evidence niso razvidne zapadle obveznosti, zato tožena stranka tožeči stranki ne dolguje ničesar. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožena stranka v ugovoru ni zanikala obstoja obligacijskega razmerja med pravdnima strankama, saj je priznala, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali, pri čemer je tožena stranka pri tožeči stranki naročila blago. S tem je obligacijsko razmerje med pravdnima strankama priznala. Zanikala je le, da bi iz tega naslova tožeči stranki še karkoli dolgovala.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožena stranka (dolžnik) v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zanikala obstoja poslovnega razmerja s tožečo stranko. Navedbe, da nima zapadlih obveznosti do tožeče stranke gre v obravnavanem primeru razumeti, kot da je vse svoje obveznosti do tožeče stranke že poravnala, ne pa, da v poslovnem razmerju s tožečo stranko nikoli ni bila. Ne gre torej za ugovor zanikanja obstoja obligacijskega razmerja, temveč za ugovor izpolnitve obveznosti. Navedbe, da poslovne knjige tožene stranke ne izkazujejo obveznosti do tožeče stranke je razumeti v smeri, da stanje obveznosti tožene stranke do tožeče stranke med strankama ni usklajeno.

7. V predlogu za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine je tožeča stranka pod rubriko „oznaka zahtevka“ le navedla listine, ki so bile podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, drugih navedb za utemeljenost terjatev navedenih v listinah pa ni podal. Toženi stranki glede obstoja obligacijskega razmerja, zato ni bilo treba navesti ničesar več. Konkretnejše ugovore bi tožena stranka lahko podala tekom pravde po tistem, ko bi tožeča stranka terjatev določno opredelila. Pritožnica glede na povedano z navedbami, da je priznanje obstoja obligacijskega razmerja v ugovoru splošno in pavšalno, ne more uspeti.

8. Materialnopravno zmotno je pritožbeno prepričanje, da je račun listina, ki izkazuje obstoj obligacijskopravnega razmerja v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ. Račun oziroma faktura je enostranska knjigovodska listina, ki sama po sebi ne izkazuje obstoja obligacijskega razmerja. Katerikoli subjekt poslovnih razmerij namreč lahko izda fakturo. Faktura pa ni dokaz o tem, da je bilo blago dobavljeno ali da je bila storitev opravljena. Takšen dokaz bi bila dobavnica za dobavljeno in prejeto blago. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je trditveno in dokazno breme v izvršilnem postopku in postopku zavarovanja za izkaz verjetnosti obstoja obligacijskega razmerja na dolžniku. Upnik je tisti, ki mora verjetno izkazati obstoj obligacijskega razmerja s predložitvijo listine. Le tako je izpolnjen pogoj v smislu 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ.

9. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da domneva nevarnosti iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ v obravnavanem primeru ni podana. Ker tožeča stranka drugih okoliščin za obstoj verjetnosti nevarnosti ne zatrjuje, niso podani pogoji iz 257. člena ZIZ za izdajo predhodne odredbe.

10. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroški odgovora na pritožbo pa glede na dejstvo, da navedbe v tem odgovoru v ničemer niso pripomogle k rešitvi pritožbe, niso bili potrebni za postopek (155. člen ZPP).