Jedro

Obtoženec naj bi po subsidiarni obtožbi z namenom tatvine najel pri Rent-a-car osebni avto, dal izdelati dvojnik ključa, nato pa si avto prilastil. Izdana je bila oprostilna sodba zaradi pomanjkanja dokazov, sodba je bila razveljavljena na pritožbo subsidiarnega tožilca z zahtevo, da se dokazni zahtevek dopolni s preverjanjem pristnosti duplikata zavarovalne police nemške zavarovalnice in z dodatnim zaslišanjem prič.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca E.G. se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo, ki je navedena v uvodu, je bil obt. G.A. po 3. tč. 350. čl. ZKP oproščen obtožbe, po kateri naj bi storil kaznivo dejanje velike tatvine po III. odst. 166. čl. KZ RS. Sodbo izpodbija pooblaščenec oškodovanca kot tožilca, ki navaja kot pritožbeni razlog "kršitev materialnega prava", iz vsebine pritožbe pa je povzeti, da naj bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Zato predlaga, da sodišče druge stopnje obtoženca spozna za krivega po obtožbi, po smislu pritožbe pa predlaga tudi razveljavitev sodbe in novo sojenje.

Na pritožbo odgovarja obtoženčev zagovornik, ki predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev oprostilne sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Kot je razvidno iz razlogov sodbe, sodišče sprejema, da je obtoženec izkazal s kopijo zavarovalne police, da je imel v času od 31.12.1987 do 31.12.1988 zavarovan svoj osebni avto znamke Opel z nemško registrsko številko, kar naj bi potrdilo njegov zagovor, da je dal izdelati duplikat ključa za osebni avto Opel, ki naj bi bil njegov, ne pa last E.G. Tudi glede na izpovedbo priče F.G. kot taksista meni, da obtoženec ni bil eden od tistih dveh potnikov, ki ju je na dan tatvine peljal do poslovalnice E.G. in ki naj bi glede na razgovor, ki ga je slišal, bila morebitna prava storilca tatvine.

Kot pravilno opozarja pritožba pa sodišče prve stopnje po eni strani ni v celoti ocenilo izvedenih dokazov, pa tudi dokazni postopek je bil pomanjkljivo izveden. Priča Ž.K., za katerega obtoženec prizna, da mu je dal izdelati duplikat ključa za osebni avto Opel (čeprav je prvotno zanikal, da bi sploh kdajkoli komurkoli dal izdelovati duplikat ključa), je povedal, da je bil ključ za avto znamke Opel novejšega tipa. Ni sicer mogel ugotoviti letnika ali vrste vozila Opel, bil pa je prepričan, da gre za novejši letnik. Obtoženec pa je v zagovoru povedal, da je bil njegov osebni avto znamke Opel letnik 1981 in bi torej bil v času, ko je dal izdelati ključ, ta avto star 7 let. Vsekakor tako starega vozila ni moč šteti kot novejši tip. Po drugi strani tudi sodišče ni ocenjevalo razlike med izpovedbo priče B.G., ki je zdaj obtoženčeva žena in pričo Ž.K., ki je povedal, da se spominja obtoženca, ko je sam prišel k njemu, naročil izdelavo ključa, mu izročil original ključa in ko je od njega zahteval prometno dovoljenje, kar je sicer v navadi pri takšnih zahtevah, mu je obtoženec povedal, da ga nima in se je izkazal z neko osebno izkaznico, napisano v cirilici. Priča Ž.K. torej zatrjuje, da je obtoženec prišel sam, obtoženčeva žena pa trdi, da je bila z njim ob tej priliki. Ko je dal izdelati obtoženec duplikat ključa, je imel svoj avto še pri sebi, saj zatrjuje, da ga je dal izdelati prav zato, ker ga je tako prosil sorodnik, ki mu je v začetku februarja 1988 avto posodil, da je odšel v Nemčijo. Iz duplikata zelene karte oz.

zavarovalne police je razvidno, da naj bi bil avto Opel na obtoženčevo ime zavarovan že od 31.12.1987 do konca leta 1988, torej tudi v času, ko ga je obtoženec še v Sloveniji imel (začetek februarja 1988). Duplikat zelene karte je brez vseh uradnih štampiljk in ni izključeno, da ni pristen. Obtoženec namreč ni zatrjeval, da naj bi bil s svojim avtom že v letu 1987 v Nemčiji. Dokaz, ki ga je obtoženec ponudil, ni tako prepričljiv, kot to šteje sodišče prve stopnje. Preveriti bi bilo potrebno pri pristojni zavarovalnici, ki je izdala duplikat, zakaj je bil sploh izdan in če se res vodi pod navedeno številko na obtoženčevo ime. Posredovati bo treba fotokopijo dokumenta ustrezni zavarovalnici, da se navedene nejasnosti razčistijo.

Sodba se tudi opira na izpovedbo priče F.G., ki zanika, da bi bil eden od potnikov, ki ju je na dan tatvine avtomobila peljal pred poslovalnico E.G., obt. G.A. Ni povsem jasno, na kakšen način je priča F.G. sploh v dopolnjeni fazi preiskave bil predlagan kot priča. Z dodatnim zaslišanjem priče Đ. bi bilo treba ugotoviti, ob kakšnih okoliščinah naj bi mu pripovedoval o tatvini avtomobila, kaj bi naj mu takrat E.G. pripovedoval, odveč pa tudi ne bi bilo ugotoviti morebitno sorodstvo med B.G., sedanjo obtoženčevo ženo in F.G. glede na ista priimka in ko oba živita v x. Iz navedenih dvomov, na katere v glavnem opozarja tudi pritožba, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in napadeno sodbo razveljavilo.

V ponovljenem dokaznem postopku bo moralo sodišče dokazni postopek dopolniti s poizvedbo pri pristojni zavarovalnici v Nemčiji, podrobneje pa izprašati pričo Ž.K., v kolikor se stvari še spominja, kakšen letnik je v tistem času, ko je obtožencu izdelal mislil pod pojmom "novega tipa Opla". Natančneje naj priča pove, ali je bil takrat obtoženec sam ali morda s kakšno žensko. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo lahko ocenjevalo utemeljenost subsidiarne obtožbe in vrednotilo obtoženčev zagovor, zaenkrat pa je izrek oprostilne sodbe preuranjen.