Jedro

Ker tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremen, da dokaže obstoj ustnega dogovora o kompenzaciji plačila vtoževanih regresov za letni dopust s plačilom stroška najema stanovanja in stroškov bivanja, je bil delavcu pravilno prisojen znesek (razlike) regresa za letni dopust, ki naj bi ga tožena stranka neutemeljeno kompenzirala s plačilom najemnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2009 v bruto višini 284,83 EUR, odvesti davke in tožeči stranki izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 dalje; regres za letni dopust za leto 2010 v bruto višini 734,15 EUR, odvesti davek in tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje; regres za letni dopust za leto 2011 v bruto višini 748,10 EUR, odvesti davek in tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje; regres za letni dopust za leto 2012 v bruto višini 763,06 EUR, odvesti davek in tožeči stranki izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje; regres za letni dopust za leto 2013 v bruto višini 806,00 EUR, odvesti davek in tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 720,99 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve sodbe povzelo izvedeni dokazni postopek in navedlo priče, ki jih je v dokazne namene zaslišalo. Pri tem pa tožena stranka ugotavlja, da se sodišče sklicuje, da je v dokazne namene zaslišalo pričo A.A., ki je v resnici sploh ni zaslišalo. Zato so po mnenju tožene stranke navedbe sodišča v obrazložitvi sodbe protispisne in jih ni mogoče preizkusiti. Sodišče enkrat navede, da je predlagano pričo zaslišalo, v nadaljevanju pa pojasni vse dokazne predloge, ki jih je zavrnilo, in s tem ustvarja popolnoma protislovno situacijo, zaradi česar ni prepričljivo v svoji odločitvi in dopušča dvom v dokazno oceno. Tožena stranka je uspela dokazati, da je tožniku izplačala regres za celotno vtoževano obdobje. Stranki sta se dogovorili, da bo tožena stranka tožniku plačevala stroške najema stanovanja, v katerem je tožnik bival vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, namesto regresa. Da so na takšen način prejemale plačan regres, so potrdile tudi vse zaslišane priče, ki jih je predlagala tožena stranka, ki pa jim sodišče ni verjelo, ker so te priče sedaj zaposlene v podjetju, ki je last hčerke tožene stranke. Kljub temu, da je sodišče vse zaslišane priče opozorila, da so dolžne govoriti resnico in da je krivo pričanje kaznivo dejanje, sodišče zgolj zato, ker so zaposlene pri hčerki tožene stranke, v konkretnem primeru zelo subjektivno oceni, da jim ne verjame. Tožena stranka je sodišču pojasnila, da se je s pričo B.B. razšla (razvezala) in da je tožnik sin bivšega partnerja, zato imata tako priča kot tožnik interes, da se toženi stranki maščujeta. Tožena stranka je tožniku plačevala tudi stroške ogrevanja stanovanja (kurilno olje) ter stroške električne energije in druge stroške in tožnik s tožbo gotovo ne bi čakal do leta 2009, če s toženo stranko ne bi imel drugačnega dogovora. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne bistvene kršitve pravil postopka, na katere opozarja tožena stranka v pritožbi.

5. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve sodbe zapisalo, da je v dokazne namene zaslišalo stranki postopka ter priče B.B. C.C., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H. in A.A. ter da je ostale dokazne predloge zavrnilo, ker je prepričano, da izvedeni dokazi zadoščajo za odločitev, saj so odločilna dejstva z njimi dokazana. Sodišče prve stopnje je dejansko zapisalo, da je bila zaslišana priča A.A., ki pa je sodišče ni zaslišalo, vendar pa je sodišče prve stopnje zaslišalo vse ostale priče, ki jih je predlagala tožena stranka (E.E., F.F., G.G. ter H.H.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s tem, ko je sodišče prve stopnje pomotoma zapisalo, da je opravilo zaslišanje priče A.A., ki jo je prav tako predlagala tožena stranka, ni storilo očitane kršitve določb postopka, ki bi bistveno vplivala na zakonitost sodbe. Vse navedene priče je predlagala tožena stranka in priče so izpovedale glede načina izplačila pri toženi stranki, zato je sodišče prve stopnje, že na podlagi njihovega zaslišanja, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev.

6. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in Zakon o delovnih razmerjih, ki je stopil v veljavo 12. 4. 2013 (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in 78/2013 - popravek). Tožnik je vtoževal znesek sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2009 in regrese za letni dopust za leta 2010, 2011 in 2012, za kar je imel pravno podlago v 131. členu ZDR, ki je določal, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače in to najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. V skladu s 161. členom ZDR pa delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu poteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljše od 6 mesecev, ne glede na to, ali je delavec delal polni ali krajši delovni čas. V skladu s 162. členom ZDR pa ima delavec pravico do sorazmernega dela dopusta in sicer pravico do izrabe ene dvanajstine letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu, če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do celotnega dopusta, če mu je delovno razmerje prenehalo pred potekom roka, po poteku katerega bi pridobil pravico do celotnega letnega dopusta, ali če mu je delovno razmerje v tekočem koledarskem letu prenehalo pred 1. julijem. Tožnik vtožuje tudi regres za letni dopust za leto 2013, ko je že veljal ZDR-1, ki pa pravico do letnega dopusta in regresa za letni dopust ureja enako kot ZDR.

8. Tožena stranka je ves čas postopka trdila, da je na podlagi ustnega dogovora tožniku plačevala stroške najema stanovanja in stroške bivanja namesto regresa. Navedeno tožena stranka zatrjuje tudi v pritožbi. Tudi na glavni obravnavi je tožena stranka izpovedala, da je tožniku regres za letni dopust kompenzirala s stroški bivanja in da so bili stroški bivanja tožnika v Sloveniji neprimerno višji, kot je znašal regres za letni dopust. Priči E.E. in G.G. sta izpovedali, da jima je tožena stranka izplačevala regres za letni dopust za vsa leta dela pri toženi stranki in sicer je določen znesek izplačala ob plači, določene zneske pa v gotovini. Kadar so dobili izplačilo v gotovini, so tudi podpisali dokument o prejemu denarja. Sicer pa jima je tožena stranka plačevala stroške bivanja. Priča F.F. je izpovedala, da ji je tožena stranka plačala regres in sicer delno ob izplačilu plače, delno pa v gotovini. F.F. je povedal, da mu tožena stranka ni plačevala stroškov bivanja, ker biva na območju Slovenije. Ni pa znal pojasniti, ali je bilo izplačilo regresa prikazano v informativnem obračunu dohodnine. Prav tako navedenega ni znal pojasniti G.G.. Priči D.D. in C.C. ter tožnik pa so izpovedali, da jim tožena stranka v celotnem obdobju dela pri njej regresa za letni dopust ni izplačala. D.D. in C.C. sta izpovedala, da sta sicer enkrat podpisala dokument, iz katerega bi naj izhajalo, da jima je bil izplačan denar za regres, vendar pa dejansko plačila nista prejela. D.D. je izpovedal, da mu je tožena stranka takrat dejala, da bo, če dokumenta ne bo podpisal, dobil odpoved in bo moral oditi v Srbijo, ker mu delovno dovoljenje ne bo več veljalo, medtem ko je C.C. izpovedal, da mu je bilo rečeno, da bo, v kolikor dokumenta ne bo podpisal, moral sam kriti stroške bivanja. Tožnik pa je izpovedal, da mu je tožena stranka dejansko plačevala stroške bivanja za čas, ko je delal pri njej, da pa se s toženo stranko ni dogovoril, da mu stroške bivanja pobota z zneski regresa.

9. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo na toženi stranki dokazno breme, da dokaže obstoj ustnega dogovora o kompenzaciji plačila vtoževanih regresov za letni dopust s plačilom stroška najema stanovanja in stroškov bivanja. Obstoja takšnega dogovora ni potrdila nobena od zaslišanih prič, ravno nasprotno, D.D. in C.C. sta trdila, da se s toženo stranko nista pogovarjala o tem, da bo tožena stranka stroške bivanja pobotala s plačilom regresa. E.E., G.G. in H.H. pa so izpovedali, da jim je tožena stranka plačevala stroške bivanja in tudi izplačala regres za letni dopust, kar pa ne potrjuje trditev tožena stranka. Tožena stranka je namreč trdila, da je obstajal ustni dogovor z vsemi delavci, da bo tožena stranka plačevala stroške najema stanovanja, ne bo pa jim izplačala regresa za letni dopust, v kolikor je šlo za delavce - tujce. Prav tako je tožena stranka na obravnavi dne 9. 6. 2015, zaslišana kot stranka, izpovedala, da je glede izplačila regresa za letni dopust obstajal dogovor s tožnikom, da bo regres za letni dopust kompenzirala s stroški bivanja. Ustnega dogovora o kompenzaciji letnega dopusta s stroški bivanja pa ni potrdila nobena priča, tega niso potrdile niti priče, ki jih je predlagala tožena stranka.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo na toženi stranki dokazno breme, da je tožniku izplačala regres za letni dopust v obdobju, ko je tožnik opravljal delo za toženo stranko, in da bi tožena stranka morala dokazati, da je tožniku izplačala regres za letni dopust, kakor tudi, da je od obračunanega regres v skladu z Zakonom o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami), odvedla zakonsko predpisani davek. Prav tako se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006), ki določa, da je delodajalec dolžan voditi evidence o stroških dela, torej tudi podatke o plačilu regresa za letni dopust za delavce (16., 17. člen ZEPDSV). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da če delodajalec posluje v nasprotju z zakonskimi določili in izplačuje regres za letni dopust na roko, gre to v breme delodajalca.

11. Ker niso uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).