Jedro

Odmera odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje tako s p r e m e n i , da poslej glasi: "Toženi A.S. je dolžan plačati tožeči stranki G.M. odškodnino v višini 150.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 1999 do plačila ter pravdne stroške v višini 150.072,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 76.359,00 SIT od 26. 1. 1999 do plačila, od zneska 20.000,00 SIT od 16. 4. 1998 do plačila in od zneska 53.713,00 SIT od 11. 6. 1998 do plačila, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe.

Višji zahtevek tožnice v znesku 150.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 1999 dalje do plačila se kot neutemeljen z a v r n e ." Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti pritožbene stroške v znesku 34.623,00 SIT, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prisodilo tožnici vso odškodnino za negmotno škodo, ki jo je zahtevala zaradi posledic škodnega dogodka dne 21. 10. 1996, ko jo je toženec udaril z lesenim delom vil tako, da jo je telesno poškodoval. V kazenskem postopku je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po čl. 54/II in I KZ. Sodišče je ocenilo, da tožnica toženca k škodnemu dogodku ni izvala in da je zato toženec v celoti odgovoren za njeno škodo. Po višini pa je prisodilo tožnici za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja 150.000,00 SIT, za strah pa tudi 150.000,00 SIT - oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 1999 dalje do plačila. Tožencu je naložilo še, da mora tožnici povrniti vse pravdne stroške, ki jih je odmerilo na 226.431,00 SIT .

Zoper sodbo se je toženec pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v višini 150.000,00 SIT zavrne ali pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenil je, da sodišče ni v zadostni meri ugotovilo dejanskega stanja in v posledici tega tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava. Nesprejemljivo se zdi pritožniku stališče sodišča, da tožnica ni prispevala k škodnemu dogodku in da je toženec v celoti odgovoren za škodo, ki ji je v škodnem dogodku nastala. S tem, da je samovoljno preplezala ograjo med svojo in toženčevo parcelo ter šla kar 30 do 40 metrov po njegovem zemljišču, pomeni grobo kršitev toženčevih pravic. S tem je vsaj do 50 % prispevala k nastanku škodnega dogodka. Tožnica je ravnala predrzno in je prišlo do spornega dogodka izključno zaradi tega, ker je tako grobo posegla v toženčevo lastninsko pravico.Sicer pa tudi meni,da je sodišče odmerilo odškodnino za tožničine poškodbe daleč preko običajne sodne prakse, kar ni skladno s predpisi Zakona o obligacijskih razmerjih.

Pritožnik očita sodišču tudi, da ni pravilno odmerilo pravdnih stroškov, ker je priznalo tožeči stranki stroške za odškodninski zahtevek.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/94, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenimi trditvami, da je tožnica toženca k škodnemu dogodku izvala in s tem prispevala 50 % k nastali škodi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stopila na sosedovo, to je toženčevo zemljišče in pogasila ogenj, ki ga je toženec kuril, čeprav se je dim valil proti tožničini hiši in v stanovanje, kjer je spal njen tedaj 6 mesečni otrok. Vrnila se je tako kot je prišla in je prestopila ograjo med obema parcelama. To tožničino ravnanje naj bi toženca vzpodbudilo k temu, da jo je odhajajočo udaril z vilami in ji prizadejal poškodbe, kot jih je ugotovil izvedenec iz medicinske stroke.

Sodna praksa je sprejela načelo, da verbalni ali temu podoben izziv ne upravičuje napada na človeka in njegovo telo. To načelo velja tudi v tem primeru. Ko toženec izpostavlja pomembnost pravice do lastnine in da je njena zaščita ustavna kategorija, je potrebno poudariti, da je v Ustavi zajamčeno med človekovimi pravicam in temeljnimi svoboščinami nedotakljivost človekovega življenja (čl. 17 Ustave RS) Kazenski zakon Republike Slovenije pa med kaznivimi dejanji zoper življenje in telo inkriminira vsakršne telesne poškodbe. Tako se pokaže, da nedovoljen vstop na tuje zemljišče kot nedovoljeno ravnanje ne vzdrži primerjave z nedovoljenim ravnanjem napada na človekovo telo. Zato se pritožbeno sodišče pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da tožnica ni soodgovorna za nastanek škodnega dogodka, če pa bi na njeno ravnanje, to je vstop na tuje zemljišče šteli za nedovoljeno, pa je ravnala nedovoljeno v tako neznatni meri, da je njen prispevek k škodnemu dogodku zanemarljiv. Čisto obrobno je pripomniti še, da je med dokaznim gradivom v spisu podatek, da je bil toženec kaznovan pred sodnikom za prekrške, ker je kritičnega dne, to je 15. 11. 1994 kuril na svojem dvorišču tako, da se je dim valil naravnost v tožničino hišo (priloga kazenskemu spisu K 997/95 pod B3 priložena odločba sodnika za prekrške, opr. št. P 6365/94 z dne 28. 2. 1995).

Pač pa meni pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje za obe obliki škode - to je fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja ter strah - odmerilo tožnici previsoko odškodnino. Tožnica je na podlagi ugotovitev izvedenca trpela srednje bolečine zaradi obtolčenih mehkih delov nad spodnjo tretjino leve nadlaktnice ter mehkim predelom nad zgornjo tretjino leve koželjnice 2 do 3 dni, lahko bolečine pa 14 dni. Izvedenec sicer dopušča, da ima tožnica kot sama navaja občasne bolečine ob spremembah vremena in ob večjih fizičnih obremenitvah še danes, vendar poudarja, da se oteklina in podplutba običajno absorbirata v dveh do treh tednih. V tolikšnem času so bile pri tožnici splošne življenjske aktivnosti zmanjšane za 10 %, upoštevaje materinstvo pa za 1/3. Po oceni izvedenca se je tožnica hudo ustrašila, ko jo je toženec udaril z vilami, prav zaradi tega, ker je imela v tem času 6 mesečnega dojenčka, vile pa so bile obrnjene proti njej z ostrim koncem. Ta strah je trajal kakšne pol ure, sekundarnega strahu, to je zaskrbljenost za izid zdravljenja pa glede na to, da je medicinska sestra, ni mogla trpeti. Pritožbeno sodišče upoštevaje določila Zakona o obligacijskih razmerjih v čl. 200 sodi, da je pravična odškodnina za škodo, ki jo je tožnica pretrpela za ti obliki škode primerna v znesku 75.000,00 SIT za vsako obliko škode. Zato je pritožbi ugodilo in prisojeno odškodnino za obe obliki škode zmanjšalo na 75.000,00 SIT tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. Pooblastilo za takšno spremembo sodbe je pritožbeno sodišče našlo v čl. 373/IV ZPP, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in da je le zmotno uporabilo zgoraj citirano materialno pravo.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje je dolžno po čl. 166 odločiti o vseh stroških postopka. Po čl. 155 ZPP je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje stroške pravilno odmerilo, upoštevalo pravila o odmeri stroškov po odvetniški tarifi in Zakonom o sodnih taksah. Stroške zastopanja in stroške stranke je odmerilo 152.718,00 SIT in k temu prištelo stroške izvedenca v znesku 73.713,00 SIT. Glede na uspeh pravdanja (čl. 154 ZPP) pa je pritožbeno sodišče prisodilo tožnici polovico stroškov zastopanja ter vse stroške izvedenca tako, kot to ravna skladno s sodno prakso in je razvidno iz te odločbe.

Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške, ker je tožena stranka s svojo pritožbo uspela (čl. 166 v zvezi s čl. 154 ZPP)