Jedro

Toženki zaradi trajanja nepravdnega postopka v relevantnem času prvih treh let in sedmih mesecev ni mogoče očitati kršitve tožnikove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. PUpoštevaje zlasti zapletenost nepravdne zadeve ter tudi ravnanje toženkinih organov, ravnanje tožnika in pomen zadeve zanj sta sodišči pravilno presodili, da zaradi trajanja nepravdnega postopka do 9. 8. 1997 ni prišlo do protipravnega ravnanja toženke.

Postopek za vrnitev zaplenjenega podjetja se je zaključil s sodno poravnavo. Z njenim izkupičkom tožnik ne more izkazati, kakšna bi bila odločitev nepravdnega sodišča, če ne bi bila sklenjena sodna poravnava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe, povrniti toženki njene revizijske stroške v znesku 1.395,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo za podjetje T. v znesku 3.250.000,00 EUR ter za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo za nepremičnino parc. št. 65/16 k.o. ... v znesku 75.000,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter za povrnitev pravdnih stroškov. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženki odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da toženka sama krije svoje pritožbene stroške.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženki naloži plačilo pravdnih stroškov. Ne nasprotuje kronološkemu pregledu poteka obravnavnega nepravdnega postopka. Vendar pa se ne strinja z dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, da iz aktivnosti nepravdnega sodišča ne izhaja, da je šlo za sojenje v nerazumnem roku oziroma za zavlačevanje postopka glede vrnitve zaplenjenega podjetja. Poudarja, da je v nepravdnem postopku zahteval vrnitev 60% celotnega obsega in vrednosti zaplenjenega podjetja T. d.d., pridržal pa si je pravico glede odškodnine do takrat, ko bodo pridobljeni ustrezni cenilni elaborati. V postopku je bilo treba angažirati več sodnih izvedencev. Na njihova mnenja je povsem legitimno podajal pripombe, na katere so izvedenci odgovorili že v aprilu 1995. Na njihove odgovore pa je sam takoj podal pripombe. Procesna dejanja, ki jih je po ugotovitvah pritožbenega sodišča nepravdno sodišče opravljalo po aprilu 1995, niso bila v neposredni zvezi z vračanjem zaplenjenega podjetja, saj sicer 12. 4. 1996 ne bi zaprosil, da sodišče nadaljuje s postopkom glede vračila zaplenjenega podjetja. V konkretnem primeru je izvedenec ekonomske stroke izračunal vrednost zaplenjenega premoženja na dan 1. 1. 1993 v višini cca 40.000.000,00 DEM. Istočasno sta izvedenca gradbene in strojne stroke ocenila vrednost nepremičnin in opreme obravnavanega podjetja v skupni višini cca 3.500.000,00 DEM po metodologiji, predpisani v Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Ker sta izvedenca podala mnenje, da vrnitev v naravi ne pride v poštev zaradi morebitnih težav v poslovanju, mu v skladu z veljavnim zakonom pripada izplačilo odškodnine. Glede na to, da je bilo vrednotenje zaplenjenega podjetja izdelano, da je bilo jasno stališče podjetja T. d.d., da nasprotuje vrnitvi podjetja v naravi, kot tudi stališče izvedencev strojne in gradbene stroke, da vrnitev v naravi ne pride v poštev, bi nepravdno sodišče lahko najkasneje do konca leta 1996 odločilo o vrnitvi zaplenjenega podjetja, če ne bi opustilo nujnih procesnih dejanj in po prejemu izvedenskih mnenj pozvalo toženko, da se o njih izjasni in poda svojo poravnalno ponudbo. Nenazadnje je bil nepravdni spis v obdobju od 26. 6. 1996 do 4. 11. 1996 izgubljen po krivdi sodišča. Stališče, da izguba spisa ni vplivala na zastoj v postopku, ni prepričljivo. Ker o njegovem predlogu za izplačilo 10.000.000,00 DEM odškodnine v tolarski protivrednosti nepravdno sodišče ni odločilo, je bil prisiljen 17. 6. 1997 predlagati, da sodišče v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega podjetja izda končno odločbo. Tega pa sodišče do 9. 8. 1997 ni storilo. Glede na navedeno meni, da je napačna materialnopravna ocena pritožbenega sodišča, da ne gre za protipravno ravnanje sodišča kot tudi stališče, da ni dokazal višine zahtevane odškodnine. Poudarja, da je v skladu s prvotno veljavnim zakonom zahteval 10.000.000,00 DEM odškodnine, kar je predstavljalo približno 25 % ocenjene realne vrednosti zaplenjenega podjetja po cenah v času vračanja oziroma možnega izplačila odškodnine. V svojih vlogah je to dejstvo večkrat pojasnil, vendar sodišči teh pojasnil nista upoštevali. Razlika med njegovim zahtevkom in cenitvijo obeh izvedencev po metodologiji iz ZDen znaša 6.500.000,00 DEM oziroma 3.250.000,00 EUR, ki jih zahteva v tem pravdnem postopku. Njegov predlog za izplačilo 10.000.000,00 DEM je bil v skladu s 145. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 do 58/93, v nadaljevanju ZIKS). Ta vrednost je nižja od vrednosti zaplenjenega podjetja, ki jo je izvedenec D. M. ocenil na približno 26.600.000,00 USD oziroma 40.000.000,00 DEM. Zato tudi angažiranje dodatnih izvedenskih mnenj ne bi spremenilo njegove odločitve glede višine zahtevane odškodnine. Vrednost nepremičnin in vrednost strojev je bila ovrednotena že po metodologiji iz ZDen na 1.750.000,00 EUR. Meni, da sta sodišči razpolagali v vsemi potrebnimi podatki, iz katerih izhaja upravičenost zahtevka za izplačilo odškodnine in njena višina. Prezrli pa sta, da je po prvotno veljavni zakonodaji upravičencem pripadala odškodnina v višini tržne vrednosti celotnega podjetja, ocenjena po mednarodno priznani metodologiji cenitev tovrstnih podjetij kemijske stroke. Po naknadno veljavni metodologiji pa je bilo možno priznati le odškodnino, izračunano po nerealni in z vsako logiko skregani metodologiji podzakonskih predpisov ZDen-a, ki ne upoštevajo inflacije in dejanskih cen nepremičnin ter opreme kot tudi ne vseh ostalih vrednosti normalno delujočega podjetja.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev in priglaša revizijske stroške. Na toženkin odgovor na revizijo je tožnik odgovoril z odgovorom (dupliko), ki ga revizijsko sodišče ni upoštevalo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik v tej pravdi vtožuje plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi prekomernega trajanja nepravdnega postopka za vrnitev zaplenjenega premoženja in za plačilo odškodnine. Ta je tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani od 28. 12. 1993 do sklenitve sodne poravnave 25. 11. 2005. Tožnik zahteva plačilo 75.000,00 EUR, ker zaradi prekomernega trajanja nepravdnega postopka za določitev odškodnine za zaplenjeno nepremičnino s parc. št. 2054 k.o. ... ni dobil odškodnine v višini njene tržne vrednosti. Plačilo 3.250.000,00 EUR pa zahteva kot razliko med 5.000.000,00 EUR, kolikor naj bi znašala vrednost zaplenjenega podjetja T. d.d. po cenitvi izvedenca M. na dan 1. 1. 1993, in 1.750.000,00 EUR, kolikor naj bi znašala vrednost premoženja, ki ga je prejel po sodni poravnavi, ocenjena po metodologiji iz ZDen in na njegovi podlagi sprejetih predpisov. Do te škode naj bi prišlo, ker sodišče do leta 1998, ko se je spremenila zakonodaja o načinu ugotavljanja vrednosti zaplenjenega premoženja, ni odločilo njegovem predlogu, čeprav bi moralo in moglo.

7. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je za obravnavano zadevo pravno relevantno le trajanje nepravdnega postopka v obdobju treh let in sedmih mesecev od vložitve predloga 28. 12. 1993 do 9. 8. 1997, ko je prišlo do mirovanja postopka na podlagi Zakona o začasnem zadržanju izvajanja nekaterih določb Zakona o denacionalizaciji in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZZZIND). Ko je nepravdni postopek 31. 3. 1998 začel spet teči, je že vstopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-G), ki je z novim 145.a členom določil nov način določanja višine odškodnine. Ta je bil za upravičence do vrnitve premoženja manj ugoden. Vendar je Ustavno sodišče v odločbi U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 ugotovilo, da 145.a člen ZIKS ni v neskladju z Ustavo. Iz ugotovitev sodišč nadalje izhaja, da je s sodbo U 1973/2001 Upravno sodišče Republike Slovenije pravnomočno ugotovilo, da sodišče v obravnavanem nepravdnem postopku nezakonito posega v tožnikovo ustavno pravico iz 23. člena Ustave. Vendar je v navedeni sodbi upravno sodišče upoštevalo trajanje nepravdnega postopka od začetka pa vse do 27. 4. 2004, zaradi česar sta sodišči presodili, da z njo vprašanje protipravnosti toženkinega ravnanja v tej zadevi ni bilo pravnomočno rešeno.

8. Sodišči sta ocenili, da je nepravdni postopek za vrnitev zaplenjenega premoženja v pravnem in dejanskem pogledu ena najbolj kompleksnih zadev v slovenskem pravnem redu. Zapletenosti obravnavanega postopka je botrovalo tudi več kumulativnih zahtevkov tožnika in predlagateljice, saj je tožnik zahteval tri različne sklope zaplenjenega premoženja - nepremičnino z odškodnino, podjetje ter odškodnino za še eno nepremičnino. Kasneje je zahtevek dopolnil s podrejenim odškodninskim zahtevkom za zaplenjeno podjetje, sodišče pa je posledično izdalo več delnih sklepov. Tožnik je postopek sprožil zoper dva nasprotna udeleženca in ga naknadno razširil še na tretjega. Sodišče je na predlog strank v postopku postavilo štiri različne izvedence, ki so podali pet vsebinsko različnih mnenj in še deset dopolnitev. Tožnik je predlagal tudi izdajo različnih začasnih odredb, kar je terjalo dodatne naroke. Nepravdno zadevo je ves čas vodila ena sodnica in nepotrebnega zavlačevanja zaradi menjav sodnikov ni bilo. Sodnica je konstanto obravnavala spis in v času od 1. 3. 1994 do 22. 4. 1997 opravila 12 narokov. Aktivnost sodišča se je zmanjšala le, ko je bil spis predložen na Vrhovno sodišče RS oziroma na pritožbeno sodišče. Med 26. 6. 1996 in 4. 11. 1996 je prišlo tudi do izgube spisa, ki pa ga je sodišče obnovilo. Posledično je bil preložen en razpisan narok, kljub temu pa so se v tem času opravljala druga procesna dejanja. Preložitve ostalih štirih narokov so bile posledica aktivnosti strank, ki so na narokih podajale nove navedbe ali pripravljalne vloge. Sodišče je upoštevalo pogajanja za sklenitev poravnave med tožnikom in T. d.d., ko ni bilo zgledov za poravnavo, pa je s postopkom nadaljevalo. Izvedence je imenovalo takoj, ko je bilo to mogoče, ti pa so - razen enega - mnenja opravili v roku. V zadevi ni prišlo do zaostanka zaradi sistemskih problemov oziroma zaradi čakanja, da zadeva pride na vrsto.

Po oceni sodišč tožnik ni izvrševal dejanj z namenom zavlačevanja postopka, vendar pa njegove aktivnosti niso pripomogle k hitrejšemu reševanju zadeve. Za vrnitev istega premoženja je sprožil tudi denacionalizacijski postopek, kar je dodatno zapletlo zadevo, njegov predlog za izdajo začasne odredbe je bil pomanjkljiv, na izvedenska mnenja je vlagal pripombe tudi le nekaj dni pred razpisanim narokom ter vlagal nove dokazne predloge. Pri zahtevku za vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi je vztrajal vse do 20. 2. 1997, ko je podal še podrejeni zahtevek za plačilo odškodnine. Sodišči sta poudarili, da premoženje ni bilo zaplenjeno tožniku, temveč njegovim prednikom, zato pri njem ni bila v ospredju potreba po kompenzaciji škode z namenom, da se prepreči njegov težak premoženjski položaj. Sodišči sta tudi upoštevali, da je po prvem odstavku 99. člena Zakona o nepravdnem postopku postopek za določitev odškodnine nujen.

9. Tožnikov zahtevek za plačilo 75.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi sta sodišči zavrnili zaradi zastaranja. Ker proti odločitvi o tem delu zahtevka tožnik v reviziji ne navaja nobenih razlogov, revizijsko sodišče pravilnosti te odločitve ni moglo presojati. Po prvem odstavku 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

10. Tožnikov zahtevek za plačilo 3.250.000,00 EUR sta sodišči pravilno obravnavali na podlagi 26. člena Ustave RS v povezavi s splošnimi pravili odškodninskega prava. Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), ki na zakonski ravni kot lex specialis ureja tudi nekatere segmente odškodninske odgovornosti države za premoženjsko škodo, povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ob zaključku obravnavanega nepravdnega postopka še ni začel veljati. V času pred uveljavitvijo ZVPSBNO so stranke sodnih postopkov lahko zahtevale povrnitev premoženjske škode, povzročene s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, s tožbo proti državi v civilnem postopku na podlagi 26. člena Ustave RS ter na podlagi določil Obligacijskega zakonika oziroma Zakona o obligacijskih razmerjih (prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-65/05-12 z dne 22. 9. 2005). Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je ocenilo, da ta način uveljavljanja povrnitve premoženjske škode načeloma predstavlja učinkovito pravno sredstvo, ki ga morajo pritožniki izčrpati, preden vložijo pritožbo na ESČP (prim. sodbe ESČP v zadevah Olenik proti Sloveniji z dne 2. 11. 2006, št. 4225/02, Varacha proti Sloveniji z dne 9. 11. 2006, št. 9303/02, Lakota proti Sloveniji z dne 7. 12. 2006, št. 33488/02, Jazbec proti Sloveniji z dne 14. 12. 2006, št. 31489/02, Gluhar proti Sloveniji z dne 21. 12. 2006, št. 14852/03).

11. Sodišči sta zavrnili tožnikov zahtevek za plačilo 3.250.000,00 EUR, ker sta zaključili, da ni podana protipravnost toženkinega ravnanja in ker tožnik ni izkazal zatrjevane škode. Revizijsko sodišče se pridružuje njuni presoji, da toženki zaradi trajanja obravnavanega nepravdnega postopka v relevantnem času prvih treh let in sedmih mesecev ni mogoče očitati kršitve tožnikove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pri presoji pravnega standarda „brez nepotrebnega odlašanja“ sta sodišči upoštevali merila, na podlagi katerih ESČP določa vsebino in obseg pravice do sojenja v razumnem roku in s tem merila, ki jih je za odločanje o pravnih sredstvih za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v 4. člen povzel tudi ZVPSBNO. Upoštevaje zlasti zapletenost obravnavane nepravdne zadeve ter tudi ravnanje toženkinih organov, ravnanje tožnika in pomen zadeve zanj sta sodišči pravilno presodili, da zaradi trajanja nepravdnega postopka do 9. 8. 1997 ni prišlo do protipravnega ravnanja toženke oziroma njenih organov. Tega zaključka tožnik ne more omajati z revizijskimi trditvami o zamudah v postopku, na katere sta mu z obširnimi razlogi ustrezno odgovorili že sodišči prve in druge stopnje.

12. Sodišči sta tožnikov zahtevek za plačilo 3.250.000,00 EUR zavrnili tudi zato, ker ni izkazal vtoževane škode. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da bi moral tožnik zatrjevati in dokazovati razliko med tržno vrednostjo premoženja, vrnjenega po sodni poravnavi, in tržno vrednostjo premoženja, ki bi ga dobil vrnjenega v nepravdnem postopku, če bi bilo o zahtevku za vrnitev premoženja odločeno do 9. 8. 1997. Tožnik pa ni ponudil takšne trditvene in dokazne podlage. Tudi v reviziji ponovno poudarja, da naj bi vrednost zaplenjenega podjetja po cenitvi izvedenca D. M. znašala približno 26.600.000,00 USD oziroma 40.000.000,00 DEM. Iz njegovih revizijskih trditev je mogoče razbrati, da bi mu sodišče – če bi odločilo še pred spremembo ZIKS-G, prisodilo vseh zahtevanih 10.000.000,00 DEM oziroma 5.000.000,00 EUR, saj naj bi ta znesek predstavljal le približno 25 % vrednosti zaplenjenega podjetja po cenah v času vračanja oziroma možnega izplačila odškodnine. Ker je po sodni poravnavi prejel premoženje le v vrednosti 1.750.000,00 EUR, ocenjeni po metodologiji iz ZDen, je bil oškodovan za 3.250.000,00 EUR. V zvezi s tožnikovimi revizijskimi trditvami o obsegu nastale škode revizijsko sodišče poudarja, da tožnik po ugotovitvah sodišč ni izkazal, koliko je vredno premoženje, ki ga je pridobil na podlagi sodne poravnave, saj ni predložil nobenega izračuna njegove vrednosti, niti ni v ta namen predlagal cenilca. Že prvostopenjsko je ugotovilo, da današnja tržna vrednost s sodno poravnavo vrnjenega premoženja ni takšna, kot bi bila po cenitvi po ZDen. Predvsem pa ne gre prezreti, da se je postopek za vrnitev zaplenjenega podjetja zaključil s sodno poravnavo. Z njenim izkupičkom tožnik tudi po presoji revizijskega sodišča ne more izkazati, kakšna bi bila odločitev nepravdnega sodišča, če ne bi bila sklenjena sodna poravnava. Ob tem revizijsko sodišče opozarja še na stališče ESČP v zvezi z izkazovanjem premoženjske škode kot posledice prekomernega trajanja sodnih postopkov. ESČP namreč meni, da ni mogoče špekulirati, kako bi nacionalno sodišče odločilo, če ne bi bilo kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (prim. sodbo ESČP v zadevi Ruiz-Mateos proti Španiji z dne 23. 6. 1993, št. 12952/87). Zato tudi v zadevah, kjer ugotovi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, praviloma zavrača zahtevke za povrnitev premoženjske škode (prim. sodbi ESČP v zadevah Dolhar proti Sloveniji z dne 18. 3. 2008, št. 66822/01 in Sirc proti Sloveniji z dne 8. 4. 2008, 44580/98).

13. Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

14. Na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP je odločilo, da mora tožnik, ki z revizijo ni uspel, toženki povrniti njene revizijske stroške. Toženki je priznalo 3000 točk za sestavo odgovora na revizijo ter 40 točk za materialne stroške, skupaj 3050 točk oziroma 1395,36 EUR. Tožnik mora ta znesek plačati toženki v 15 dneh, od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.