Jedro

Tak režim stikov, po katerem bi bil otrok, vzeto skupaj v mesečnem obdobju, pri vsakem od staršev polovico časa, čeprav ga je sodišče dodelilo tožniku v varstvo in vzgojo, bi prišel v poštev le, če bi obstajale okoliščine, ki so zelo blizu okoliščinam, ko oba starša obdržita varstvo in vzgojo otrok oziroma, ko gre za skupno skrbništvo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: a) v III. točki izreka tako, da je tožnik M. B. dolžan plačati toženki T. S. mesečno preživnino za preživljanje hčerke T. B. za čas od 28. 9. 2009 do 1. 9. 2011 v višini 137,00 EUR (namesto 274,00 EUR), za čas od 1. 9. 2011 do 7. 3. 2012 (dneva pravnomočnosti II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje P 1264/2009-IV z dne 31. 1. 2012) pa v višini 165,00 EUR (namesto 330,00 EUR); b) v IV. točki izreka tako, da je toženka T. S. dolžna plačevati tožniku M. B. za preživljanje hčerke T. B. Od 7. 3. 2012 dalje mesečno preživnino v višini 233,00 EUR (namesto 170,00 EUR); c) v V. točki izreka tako, da se v tem delu sodba glasi: "Stiki med mladoletno T. B. in njeno materjo T. S. potekajo na naslednji način: - vsak torek po zaključku pouka, ko mati prevzame T. v šoli, in do 19.00 ure, ko jo pripelje domov k očetu; - vsak drugi konec tedna od petka po zaključku pouka, ko mati prevzame T. v šoli, in do 18.00 ure v nedeljo, ko jo pripelje domov k očetu; - vsak drugi četrtek, ko mati nima stika s hčerko za konec tedna, po zaključku pouka, ko mati prevzame T. v šoli, in do 19.00 ure, ko jo pripelje domov k očetu; - jesenske, božične, novoletne, zimske in spomladanske počitnice T. preživi izmenjaje enkrat z enim in drugič z drugim od staršev, poletne šolske počitnice pa T. preživi v prvi polovici julija in avgusta pri materi, v drugi polovici teh dveh mesecev pa pri očetu"; d) v VII. točki izreka tako, da je toženka T. S. dolžna povrniti tožniku M. B. pravdne stroške v znesku 1.165,92 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaupalo mladoletno hči pravdnih strank T. B., roj. XXX, v varstvo in vzgojo tožniku - očetu (II. točka izreka). Tožniku je naložilo plačilo mesečne preživnine v višini 274,00 EUR za čas od 28. 9. 2009 do 1. 9. 2011, od 1. 9. 2011 do pravnomočnosti odločitve o zaupanju T. v varstvo in vzgojo očetu pa v višini 330,00 EUR, in sicer za preživljanje mladoletne hčerke T. in na račun toženke (III. točka izreka). Nadalje je prvo sodišče toženki naložilo plačevanje preživnine za mladoletno hčerko T. od pravnomočnosti odločitve o zaupanju hčerke v varstvo in vzgojo očetu dalje v višini 170,00 EUR (IV. točka izreka). Prvo sodišče je določilo tudi stike med mladoletno T. in toženko, kot je to razvidno iz V. točke izreka, in sicer tako, da T. preživi pri vsakemu staršu polovico časa. Kar sta pravdni stranki zahtevali več in drugače je prvo sodišče zavrnilo (VI. točka izreka). Sodišče je še odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VII. točka izreka). Prvo sodišče je s sklepom še zavrnilo ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 16. 7. 2010 (I. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki izpodbija odločitev o preživninah, o določitvi stikov in o kritju stroškov postopka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo v smislu pritožbenih trditev. V pritožbi navaja, da se ne strinja s frekvenco stikov med toženko in hčerko. Sodišče je ugotovilo, da zaradi hudih nesporazumov med staršema skupno starševstvo ni mogoče. Izboljšanja komunikacije med pravdnima strankama ni mogoče pričakovati. Izvedenka je ugotovila, da je toženka zaradi težav potrebna strokovne pomoči (ki jo je odklonila). Toženka je labilna, kar se kaže v pogostosti menjav in načinu zaposlitve. Določena frekvenca stikov po prvem sodišču praktično pomeni skupno skrbništvo, saj T. preživi z vsakim od staršev enako časa. Predaja deklice naj bi potekala kar v šoli, brez osebnega kontakta staršev. To pomeni, da ima otrok dvojno garderobo, da je potrebno deklico ob vsaki vrnitvi k očetu zopet vsestransko urediti, pri čemer niso zanemarljive higienske navade toženke. Pomembno je predvsem, da je deklica že šoloobvezna in mora oče vložiti veliko napora, zlasti v pregled opravljenih šolskih obveznosti, nadomestiti bo treba zamujeno in se pripraviti na naslednje šolske dni. Ob tako določenih stikih je deklici praktično odvzet prosti čas. Hčerka mora vedeti, kje je njen domicil, kje je doma in s kom živi tam. Ob nenehni selitvi tega spoznanja ne bo pridobila in je z gotovostjo pričakovati tovrstne težave. Frekvenca stikov naj se spremeni tako, da bo deklica preživela s toženko en popoldan v tednu, vsak drugi vikend, praznične dni pa izmenično pri vsakem od staršev, poleti z vsakim od njiju dvakrat po 14 dni, pri čemer preživi zadnjih 14 dni v avgustu z očetom zaradi priprave na šolo. Napačna je tudi odločitev o preživnini. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik ves čas plačeval preživnino v znesku 100,00 EUR. T. je ves čas kupoval praktično vse, kar je rabila. Sodišče tega ni upoštevalo pri določitvi preživnine, zato je tako določena preživnina za nazaj absolutno previsoka. Napačna je tudi odločitev o preživnini za obdobje od pravnomočnosti sodbe dalje. T. je dodeljena očetu, na katerega je prenesena praktično vsa skrb zanjo, vsa nega, spremljanje šolskih in izvenšolskih obveznosti, vse to pa je prvo sodišče opustilo ovrednotiti. Toženka je sicer zdrava in pridobitno sposobna in zato ni razlogov, da bi plačevala manjši prispevek k preživljanju hčerke od očeta. Toženka ima vse možnosti honorarnega dela, iz spisa pa ni razvidno, da bi konstantno iskala redno zaposlitev. Tožnik se tudi ne strinja z odločitvijo o stroških postopka. Enormni stroški so nastali izključno po krivdi toženke, ki je zavlačevala s postopkom, nasprotovala mnenjem izvedencev, ki pa jih je v celoti plačal tožnik. Zato naj se toženko obremeni s polovico izvedenskih stroškov.

3. Toženka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvo sodišče je določilo obseg stikov tako, da je T., vzeto skupaj v mesečnem obdobju, pri vsakem od staršev polovico časa, čeprav jo je dodelilo tožniku v varstvo in vzgojo. Tako določen režim stikov (pri čemer naj bi stiki potekali tako, da predaja in prevzem otroka potekata v šoli in do srečanja pravdnih strank sploh ne pride) bi prišel v poštev, če bi obstajale okoliščine, ki so zelo blizu okoliščinam, ko oba starša obdržita varstvo in vzgojo otrok oziroma, ko gre za skupno skrbništvo (prvi odstavek 105. člena ZZZDR). Odločitev prvega sodišča pomeni, da bi T. dejansko živela izmenično pri enemu in pri drugemu od staršev. Takšna rešitev z vidika varstva otrokove največje koristi že po naravi stvari same terja visoko stopnjo soglasja staršev o vseh vprašanjih, ki zadevajo uspešen otrokov razvoj. Med staršema mora obstajati usklajenost pogledov na otrokovo varstvo in vzgojo. Oba morata biti sposobna tvorno komunicirati in medsebojno sodelovati pri skrbi za svojega otroka, ne glede na razpad njune zakonske zveze oziroma izvenzakonske skupnosti. Pri tako pogostem prehajanju od enega k drugemu staršu otrok ne sme doživljati bistvenih razlik v svojem življenjskem ritmu in okolju.

6. V obravnavani zadevi takšna situacija ni podana, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča. Posamezna pravno pomembna dejstva, ki vplivajo na odločitev o stikih med otrokom in tistim staršem, kateremu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo, so po ugotovitvah prvega sodišča naslednja (temeljijo predvsem na izvedenskih mnenjih sodnih izvedencev klinične psihologije in psihiatrije): - oba starša sta primerna, da se jima T. zaupa v varstvo in vzgojo, vendar pa skupno varstvo in vzgoja nista mogoča zaradi hudih nesporazumov in konfliktnega odnosa med strankama; - oče ima več prednosti za oskrbo in vzgojo otroka (je bolj stabilen, redno zaposlen za razliko od matere, ki menja poklice in nima obstanka na enem delovnem mestu, oče je lastnik stanovanja, mati si deli majhno najemno stanovanje s prijateljico); - v otrokovo korist je, da oče pri skrbi zanjo prevzame zelo pomembno ali celo pomembnejšo vlogo od matere; - huda simptomatika pri materi (osebnostno ekstrovertirana z značilnostmi histrionične osebnostne strukture), katere trajnostne osebnostne značilnosti vplivajo na to, da postaja odnos med T. in materjo vse bolj zapleten in bi lahko neugodno vplival na otrokov razvoj; - pri očetu je več čustvene topline in empatije, je brezpogojno sprejemajoč, ima pristnejši odnos do hčerke, mati je manj sposobna poustvariti toplino družinskega okolja v primerjavi z očetom; - T. se z očetom bolje ujame, z materjo pa prihaja v konflikte; - T. je bolj navezana na očeta, ob njem se počuti varnejša (izvedenka je to ugotovila na podlagi sinteze več podatkov - z opazovanjem, pogovorom, glede na odzive na različne dražljaje, psihološke teste in druge podatke).

7. Prvo sodišče je pri določitvi obsega stikov sledilo priporočilu izvedenke, da otrok preživi z vsakim staršem polovico časa, ker je to otrokova potreba in jasno izražena želja, da obdrži tesen odnos z obema staršema. Ni dvoma, da ima T. rada oba starša in da bi bila z vsakim rada polovico časa. Vendar pa je to okoliščino potrebno upoštevati v povezavi z vsemi ostalimi ugotovljenimi dejstvi. Ob prvem izvedenskem mnenju sodne izvedenke (jeseni 2010) je bila T. stara pet let in pol, ob drugem izvedenskem mnenju (jeseni 2011) pa leto starejša. Z vidika splošnih življenjskih izkušenj je znano, da sposobnost razumevanja pri otroku te starosti ni na takšni ravni kot je pri odrasli osebi. Logično je, da se T. izraža predvsem na čustveni podlagi, ne pa na podlagi tehtanja vseh okoliščin, ki vplivajo na presojo, kaj je v njeno največjo korist. Ob zgoraj povzetih dejstvih, iz katerih izhaja, zakaj je oče zmožen bolje poskrbeti za varstvo in vzgojo otroka, pritožba utemeljeno opozarja, da je prvo sodišče določilo preširok obseg stikov. T. že obiskuje osnovno šolo, zaradi česar toliko bolj potrebuje ustaljen red, tega pa ima zagotovljenega v večji meri v očetovem življenjskem okolju. Pomembno je, da otrok čuti, kje je njegov dom. Prvo sodišče sicer ni v celoti sledilo predlogu sodne izvedenke o določitvi stikov, ker je ocenilo, da bi bile nenehne selitve od enega k drugemu staršu za T. prenaporne in ne bi prinesle željenega in potrebnega reda. Pritožbeno sodišče se strinja s to ugotovitvijo (T. bi bila zaradi pogostih prehajanj od enega k drugemu roditelju in konfliktnega odnosa med staršema razdvojena med njima, kar bi dodatno negativno vplivalo na njen razvoj), vendar pa ji prvo sodišče ni dalo ustreznega pomena pri odločitvi o obsegu in načinu izvajanja stikov.

8. Določba 102. člena ZZZDR mora priti do izraza tudi pri odločanju o stikih med otrokom in tistim staršem, kateremu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo. T. je bila zaupana v varstvo in vzgojo tožniku zato, ker je prvo sodišče ugotovilo, da je tožnik za to vlogo primernejši od toženke. Tožnik s tem prevzema tudi večjo odgovornost za hčerkin razvoj. Če je eden od staršev primernejši za varstvo in vzgojo otroka in mu je za to tudi dodeljen, je že po naravi stvari same razumljivo, da je v otrokovo korist tudi, da s tem staršem preživi ustrezno več časa kot pa z drugim. Glede na ugotovljena dejstva to velja tudi (še zlasti) v obravnavani zadevi. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je prvo sodišče v materialnopravnem pogledu premalo kritično ocenilo predlog sodne izvedenke za določitev stikov z vidika vseh okoliščin, ki so narekovale dodelitev T. očetu v varstvo in vzgojo. V T. največjo korist je, da z očetom preživi več časa, po drugi strani pa, da ima z materjo pogoste stike. Ker je T. šoloobvezna je bilo treba to (priprave na šolo) ustrezno upoštevati tudi pri določitvi stikov med letnimi počitnicami. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in odločitev o stikih spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka (peta alineja 358. člena ZPP).

9. Tožnik utemeljeno graja tudi odločitev o preživnini, ki jo je za T. še dolžan plačati toženki. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je tožnik ves čas plačeval stroške vrtca (v povprečju okoli 100,00 EUR mesečno), od julija 2011 je tožnik plačeval toženki začasno preživnino za hčerko v znesku 100,00 EUR mesečno, T. je večkrat dalj časa ostala v varstvu pri tožniku (npr. okoli 40 dni v času od 22. 9. 2010 do 22. 11. 2010 - prvo izvedensko mnenje V. S., 6. stran), ki je tedaj v celoti skrbel za hčerko, razen tega pa je tožnik hčerki kupoval tudi potrebne stvari (npr. garderoba). Prvo sodišče pri odločitvi o preživnini ni upoštevalo, da je tožnik v času od 28. 9. 2009 do odločitve o zaupanju T. njemu v varstvo in vzgojo (do 7. 3. 2012, ko je ta del sodbe prvega sodišča postal pravnomočen), ves čas delno izpolnjeval preživninsko obveznost. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik v tem času izpolnjeval preživninsko obveznost najmanj v polovičnem obsegu. Ob upoštevanju ugotovljenih (in neizpodbijanih) potreb T. v mesečnem znesku 498,00 EUR do 1. 9. 2011 oziroma 599,00 EUR do 7. 3. 2012 ter neizpodbijane porazdelitve preživninskega bremena med starša (55 % za tožnika) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik dolžan plačati toženki za T. preživljanje do 1. 9. 2011 še 137,00 EUR mesečno, nato pa 165,00 EUR mesečno do 7. 3. 2012. 10. Pritožba je utemeljena tudi glede določitve preživnine za čas od 7. 3. 2012 dalje, ko je T. pravnomočno zaupana tožniku v varstvo in vzgojo. Ker je T. zaupana tožniku in glede na spremenjeno odločitev o stikih (T. preživi večino časa pri očetu), med potrebnimi stroški za T. preživljanje ni več mogoče upoštevati stroška najemnine toženke v mesečnem znesku 133,00 EUR. Mesečni izdatki za kritje T. potreb zato znašajo 466,00 EUR od 7. 3. 2012 dalje. Toženka je zmožna za delo in ima po ugotovitvah prvega sodišča primerljive pridobitne sposobnosti s tožnikovimi. Ker je tožnik z varstvom in vzgojo bolj obremenjen od toženke, ima tožnik prav, da ni utemeljenega razloga, da bi toženka nosila manjši del stroškov T. preživljanja od njega. Zato je toženka po oceni pritožbenega sodišča dolžna prispevati najmanj 50 % delež za kritje T. potreb, kar znaša 233,00 EUR od 7. 3. 2012 dalje.

11. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo tožnikovi pritožbi tudi glede odločitve o preživninskih obveznostih pravdnih strank ter sodbo prvega sodišča v tem delu spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sklepa (peta alineja 358. člena ZPP).

12. Tožnik utemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev prvega sodišča. Slednje pravilno ugotavlja, da je ureditev spornega razmerja v interesu obeh strank, zato je prav, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Stroški sodnih izvedencev so skupni stroški postopka, za katere je prav, da jih pravdni stranki trpita po enakih delih, saj je bilo izvedenstvo potrebno zaradi odločitve o dodelitvi njunega otroka (413. člen ZPP). Celotni stroški obeh izvedencev znašajo 3.404,56 EUR, zato vsaka stranka trpi 1.702,28 EUR. Ker je tožnik založil za izvedenca skupaj 2.868,20 EUR, mu je toženka dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 1.165,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena OZ in drugi odstavek 313. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato temu ustrezno spremenilo tudi odločitev prvega sodišča o stroških postopka (5. alineja 358. člena ZPP).

13. V preostalem delu je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožnik ni priglasil.