Jedro

Kljub temu, da je Ustavno sodišče prepoznalo neustavnost drugega odstavka 107. člena ZPrCP, pa je protiustavno ureditev obdržalo v veljavi do odprave dognane neskladnosti (tč. 3, 4 izreka odločbe Up-290/20, U-I-138/24).

Obvezne odločbe Ustavnega sodišča res učinkujejo ex tunc, torej tudi v odprtih postopkih o prekrških, izvršenih pred sprejemom precedenčne odločbe. Ker pa je bila veljavnost zakonskega temelja za uveljavljanje prekrškovne odgovornosti na podlagi drugega odstavka 107. člena ZPrCP celo prolongirana do odprave protiustavnosti, je na dlani, da se sme uporabiti tudi v sedaj odprtih postopkih.

Posledično so, kljub načeloma pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, neutemeljene pritožbene navedbe, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani storilca ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker da ni nobenega zakonitega dokaza o meritvi, kar navaja pritožnik.

Neuspešne so pritožbene navedbe, da se podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, s čimer je storilec izrazil strinjanje z rezultatom elektronskega alkotesta, šteje za samoobtožbo, zaradi česar bi moral prekrškovni organ (policist) storilca pred podpisom tega zapisnika poučiti o tem, da ni dolžan "izpovedati" zoper samega sebe ali priznati krivde. Odsotnost pravnega pouka o privilegiju zoper samoobtožbo (tako četrta alineja 29. člena Ustave) ne predstavlja nedopustne neuporabe danega instituta za zbiranje dokazov o kršitvi koncentracije alkohola v izdihanem zraku, kakor smiselno zatrjuje pritožba.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 300,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki četrtega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) v zvezi z drugim odstavkom 105. člena ZPrCP in prekrška po petem odstavku 37. člena ZPrCP, mu za storjena prekrška izreklo enotno sankcijo 1.200,00 EUR in opomin ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk (KT) za prekršek storjen z motornim vozilom "B" kategorije, odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške postopka o prekršku, in sicer sodno takso v višini 230,00 evrov, pri tem pa je globo dolžan plačati v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, sodno takso pa v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe.

2.Zoper tako odločitev se pritožuje obdolženec zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, in sicer kršitve iz 6. točke 155. člena ZP-1, saj se napadana sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo opravi in "izda sodbo, s katero ustavi postopek za prekršek po 4 točki četrtega odst. 105. člena ZPrCP."

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Obdolžencu je bilo z obdolžilnim predlogom z dne 12. 5. 2025 očitano, da je dne 9. 5. 2025 ob 23.10 uri vozil osebni avtomobil znamke Volkswagen, tip Passat, reg. št. CE ..., po regionalni cesti št. R3-693 v naselju Vitanje, iz smeri naselja Socka proti naselju Vitanje in pri tem kršil določila ZPrCP, s tem, da:

-osebnega avtomobila ni vozil na smernem vozišču brez označenih prometnih pasov po desni strani smernega vozišča na takšni oddaljenosti od njegovega roba, da bi promet potekal varno in neovirano, zaradi česar je z desnim delom svojega vozila trčil v cestni smernik št. 6101, ki je od desnega roba oddaljen 1,05 m, gledano v smeri vožnje obdolženca, nato pa je v smeri njegove vožnje v dolžini 19,60 metrov trčil še v več večjih kamnov in štiri manjša betonska korita, s čimer je kršil določilo tretjega odstavka 37. člena ZPrCP in storil prekršek po petem odstavku 37. člena ZPrCP;

-je vozil osebni avtomobil pod vplivom alkohola, saj je imel v litru izdihanega zraka 0,78 miligrama alkohola, kar je bilo ugotovljeno z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku znamke Däger, tip 6810, s serijsko št. ARBJ-0249 in z zaporedno št. 11239, s čimer je kršil določilo četrtega odstavka 105. člena ZPrCP in storil prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP.

5.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo obdolženca, policista A. A. in B. B. ter vpogledalo v obdolžilni predlog in ostale listine spisa, naštete v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (med drugim v zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ugotovitve policistov na kraju prometne nesreče, skico nesreče in CD s fotografijami), ocenilo izvedene dokaze ter zanesljivo ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, da je obdolžencu (ki se je v postopku branil s trditvami, da je šele po nesreči pil viski, ko je čakal na policijo, da je bil cestni smernik postavljen bližje kot 1,05 m k cesti in da do nesreče ni prišlo zaradi njegovega ravnanja, saj je peljal s prilagojeno hitrostjo, temveč je nasproti vozeče vozilo izza ovinka pripeljalo iznenada in po sredini ceste), storitev očitanih mu prekrškov v celoti dokazana.

6.Obdolženec v pritožbi navaja, da se napadana sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-290/20-21, U-I-138/24. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti je namreč res podpisal, vendar ga policist, ki je vodil postopek, pred tem ob predstavitvi rezultata preizkusa ni poučil o pravici iz 29. člena Ustave in 55. člena ZP-1, da se ni dolžan izjaviti o okoliščinah prekrška, niti odgovarjati na vprašanja. Poudarja, da ima kot obdolženec v prekrškovnem postopku ustavno pravico privilegija zoper samoobtožbo, zato bi moral biti o tej pravici poučen. V skladu s prvim odstavkom 15. člena Ustave se ustavne pravice uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, zato bi moral biti s to pravico seznanjen, ko so bili podani razlogi za sum, da je storil prekršek. Ta dokazni standard je bil nedvomno izpolnjen, ko je preizkus z indikatorjem pokazal prisotnost alkohola. Ker o privilegiju zoper samoobtožbo ni bil poučen, je bila njegova izjava, podpis zapisnika, pridobljena s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato bi jo moralo sodišče prve stopnje izločiti iz sodnega spisa. Preizkušančeva izjava, da se s pozitivnim rezultatom indikatorja strinja, bi lahko bila dokazno relevantna, če bi preizkušanec poznal koncentracijo alkohola v svojem organizmu, še preden mu je pokazan rezultat preizkusa z indikatorjem. Ker je ta koncentracija odvisna od številnih dejavnikov, je nemogoče, da bi posameznik vse te okoliščine natančno poznal in glede na vse te dejavnike lahko vedel, kakšen bi moral biti točen rezultat preizkusa njegove alkoholiziranosti. Posledično bi bilo po mnenju obdolženca potrebno za ta prekršek (vožnja pod vplivom alkohola) postopek ustaviti, saj je ta izjava edini dokaz, s katerim sodišče utemeljuje, da je storil očitani prekršek.

7.Pritožbeno sodišče v zvezi s tem odgovarja, da je elektronski alkotest sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja, kot je storilcu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP ter se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno ter predstavlja podlago ugotovitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP.

8.Ustaljena sodna praksa, ki jo je Ustavno sodišče še pred dognanjem neskladja drugega odstavka 107. člena ZPrCP s 27. členom Ustave (domneva nedolžnosti) v zadnji precedenčni odločbi ocenilo kot razumno, šteje preizkus z indikatorjem za pravilno in veljavno podlago za ugotovitev odgovornosti za prekršek ter za izrekanje sankcij, če se preizkušanec z rezultatom strinja, kar potrdi s podpisom zapisnika. Kljub temu, da je Ustavno sodišče prepoznalo neustavnost drugega odstavka 107. člena ZPrCP, pa je protiustavno ureditev obdržalo v veljavi do odprave dognane neskladnosti (tč. 3, 4 izreka odločbe Up-290/20, U-I-138/24). Poudarilo je, da bi v nasprotnih primerih lahko prišlo do upada nadzora nad spoštovanjem prepovedi vožnje pod vplivom alkohola ter s tem do povečanega ogrožanja zdravja in življenja udeležencev v cestnem prometu, medtem ko sta pravici do zdravja ter življenja temeljni ustavni vrednoti. Na ta način je Ustavno sodišče opravilo tehtanje med posegi v domnevo nedolžnosti storilcev danega prekrška ter varstvom zdravja in življenja udeležencev cestnega prometa, ki so ogroženi zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Preprečilo je še hujše neustavno stanje, kot če se neustavna ureditev za določen čas vendarle še ohrani v veljavi. Obvezne odločbe Ustavnega sodišča res učinkujejo ex tunc, torej tudi v odprtih postopkih o prekrških, izvršenih pred sprejemom precedenčne odločbe. Ker pa je bila veljavnost zakonskega temelja za uveljavljanje prekrškovne odgovornosti na podlagi drugega odstavka 107. člena ZPrCP celo prolongirana do odprave protiustavnosti, je na dlani, da se sme uporabiti tudi v sedaj odprtih postopkih.

9.Posledično so, kljub načeloma pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, neutemeljene pritožbene navedbe, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani storilca ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker da ni nobenega zakonitega dokaza o meritvi, kar navaja pritožnik.

10.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, v katerih pritožnik problematizira dokazno vrednost zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ko navaja, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nima nobene dokazne vrednosti, ker ne izpolnjuje zahtevanih pogojev iz 55. člena ZP-1, saj pri njegovem podpisu storilcu ni bila dana pravica do izjave. Sestava zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je jasno in nedvoumno zakonsko predpisana v drugem odstavku 107. člena ZPrCP. Zato zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga sestavi uradna oseba v okviru uradnega postopka, predstavlja javno listino po 80. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče v tč. 10 obrazložitve.

11.Ob umestitvi v obstoječe ustavnopravno stanje stvari so neuspešne pritožbene navedbe, da se podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, s čimer je storilec izrazil strinjanje z rezultatom elektronskega alkotesta, šteje za samoobtožbo, zaradi česar bi moral prekrškovni organ (policist) storilca pred podpisom tega zapisnika poučiti o tem, da ni dolžan "izpovedati" zoper samega sebe ali priznati krivde. Odsotnost pravnega pouka o privilegiju zoper samoobtožbo (tako četrta alineja 29. člena Ustave) ne predstavlja nedopustne neuporabe danega instituta za zbiranje dokazov o kršitvi koncentracije alkohola v izdihanem zraku, kakor smiselno zatrjuje pritožba.

12.T. i. pouk Miranda, ki izvira iz privilegija zoper samoobtožbo, že pojmovno ne more soditi v okvire preizkusa alkoholiziranosti. Privilegij varuje storilca zgolj pred izsiljevanjem testimonialnih dokazov (verbalnih izjav), ne pred oblastnimi posegi v njegovo telo oziroma pred pridobivanjem fizičnih dokazov, kar je tudi preizkus z alkotestom. Priznavajo ali potrjujejo se lahko le tista dejstva, ki so v zavesti in vednosti storilca ter pod njegovo kontrolo, kar za rezultate alkotesta ne velja. Ustavno sodišče je v zadnji odločbi judiciralo, da izjava preizkušanca, da se s pozitivnim rezultatom indikatorja strinja, niti ni dokazno relevantna, saj posameznik s svojim védenjem in znanjem pozitivnemu rezultatu preizkusa ne more podeliti potrebne verodostojnosti ter takšna izjava nima dokazne teže. Ker torej ne gre za izjavo, tj. izraženo s podpisom zapisnika, ki bi vsaj hipotetično lahko prispevala k samo/obremenitvi storilca (saj okoliščina, o kateri se izjavlja, ni dosegljiva njegovemu spoznanju), s privilegijem zoper samoobtožbo ne more biti varovana. Določbe 107. člena ZPrCP niso bile prepoznane kot neskladne z Ustavo iz razloga, ker pred preizkušančevim soglasjem s pozitivnim rezultatom alkotesta ni predviden pouk o privilegiju zoper samoobtožbo. Ali še drugače zapisano - izjava posameznika, da pritrjuje rezultatu preizkusa z indikatorjem, ni izjava testimonialne narave, ki bi v razmerju do preizkusa pomenila dodatno spoznavno vsebino, zato v takšni izjavi ni mogoče prepoznati preboja iz sfere posega v storilčevo telo oziroma pridobitve fizičnih dokazov. Posledično merila privilegija zoper samoobtožbo v tej situaciji niso upoštevna, pravni pouk pred podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni predviden in se nasprotno pritožbeno stališče, s katerim pritožnik uveljavlja nezakonitost napadene sodbe, pokaže kot neutemeljeno. Po izrecni odločbi Ustavnega sodišča se drugi odstavek 107. člena ZPrCP uporablja do odprave ugotovljene neustavnosti ureditve in v odprtih postopkih, vključno z odsotnostjo meril privilegija zoper samoobtožbo v danem procesnem položaju. Pravni pouk, izvirajoč iz privilegija zoper samoobtožbo, pa je bil storilcu dan na naroku, dne 13. 6. 2025, ko je bil zaslišan pred sodiščem.

13.Glede na gornja pojasnila o naravi elektronskega alkotesta, poteku ugotavljanja psihofizičnega stanja voznikov ter pomenu in dokazni vrednosti zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, iz katerega izhaja, da se je preizkušanec z rezultatom elektronskega alkotesta strinjal in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpisal, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče kršilo določbe ZP-1 oz. da je zagrešilo kršitev po 6. točki 155. člena ZP-1, torej da se sodba opira na nezakonit dokaz. Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami, da prekrškovni organ in sodišče ne razpolagata z uradno meritvijo koncentracije alkohola v izdihanem zraku ter da se na podlagi opravljenega preizkusa ne sme določiti prekršek po določbi drugega odstavka 105. člena ZPrCP.

14.Nadalje obdolženec v pritožbi še navaja, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo njegovih navedb, in sicer, da je konzumiral alkoholne pijače šele po nesreči, ko je čakal na policijo, policista pa ga nista nikoli vprašala, ali je užival alkoholne pijače pred njunim prihodom. Tosmerne pritožbene navedbe so neutemeljene, saj se je prvostopenjsko sodišče do teh navedb obdolženca podrobno opredelilo v tč. 11 obrazložitve napadane sodbe, pri čemer je podarilo, da sta obe priči (policista) povedali, da obdolženec med postopkom ni omenjal, da bi pil šele po nesreči. Nenazadnje iz samega zagovora obdolženca izhaja, da je obravnavanega dne dolgo delal, na poti iz službe pa se je ustavil s prijatelji na pijači in je spil kakšna tri piva, potem pa se je odpeljal domov in je prišlo do prometne nesreče. Pri tem je tudi povedal, da je bila napaka, da je sploh pil, da tisti dan tudi ni nič jedel, da sicer ne pije kadar vozi in da obžaluje dogodek. Prav tako pa iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti (priloga A3 spisa) izhaja, da je obdolženec povedal, da je zadnjo alkoholno pijačo zaužil dve uri pred opravljenim preizkusom, torej iz spisovnega gradiva ne izhaja prav ničesar, kar bi potrjevalo, da je obdolženec pil šele po nesreči. Prvostopenjsko sodišče je takšne navedbe obdolženca, ki niso prav v ničemer potrjene, oz. so nasprotne ostalim dokazom, pravilno štelo kot način njegovega zagovora, kar povsem enako velja za nepotrjene navedbe, da se je zgolj izmikal nasproti vozečemu vozilu, ki bi naj pripeljal z visoko hitrostjo in po sredini ceste, česar policistoma po nesreči prav tako ni niti omenil.

15.Pritožnik nadalje izpostavlja tudi, da je razvidno razhajanje med samim zapisnikom o ogledu kraja prometne nesreče in skico o meritvah. Pri tem navede, da je na skici prometne nesreče zapisano, da je bil cestni smernik oddaljen od roba cestišča 1,05 m, v ugotovitvah policistov na kraju prometne nesreče pa je zapisano, da je mulde - bankine 0,6 m. Nadalje pritožnik navaja, da so tik ob bankini na kraju, kjer je bila prometna nesreča, v nepreglednem ovinku, nasajene ciprese. V sodbi sodišče navaja, da je cestni smernik stal 1,05 m, kar bi po mnenju pritožnika pomenilo, da je cestni smernik stal za cipresami, v čemer pritožnik vidi pomanjkljivosti opravljenega dela policistov.

16.Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tako iz skice, kot tudi iz fotografij kraja nesreče (CD, priloga A5) in zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče izhaja, da je bila širina vozišča 4 m, da se je smernik nahajal 1,05 m od vozišča, kamni in ciprese pa so bili izven cestišča. Oba zaslišana policista sta potrdila, da je cesta sicer res ozka, vendar se kamenje, korita ali smernik niso nahajali na samem vozišču, temveč ob njem, kar potrjujejo tudi fotografije, in da torej ti objekti niso bili vzrok za prometno nesrečo. O tem se je pritožbeno sodišče podrobno opredelilo v tč. 12 obrazložitve napadane sodbe, pri čemer je ustrezno pojasnilo, da je do nesreče prišlo, ker obdolženec, četudi ni prekoračil najvišje dovoljene hitrosti, še vedno ni prilagodil hitrosti in ni v zadostni meri vozil od roba vozišča, zaradi česar je z desnim delom vozila tudi trčil smernik in kamenje, pri čemer je vozil tudi pod vplivom alkohola. Četudi iz ugotovitev policistov na kraju prometne nesreče (priloga A1 spisa) izhaja podatek mulda 0,6 m, navedeno prav v ničemer ne kaže na pomanjkljivosti opravljenega dela policistov, zatrjevanih po pritožniku. Še zlasti pa ni razumljivo zatrjevanje pritožnika, da naj bi iz obrazložitve sodbe izhajalo, da je bil smernik za cipresami. Na podlagi česa je pritožnik napravil tak sklep, ni pojasnil. Ob tem, ko je tako iz skice, kot tudi fotografij razvidno, kako poteka cesta in da se (podrt) smernik nahaja za muldo in pred cipresami, kar je skladno z meritvami na skici in tudi z ugotovitvami policistov na kraju prometne nesreče, so (v določeni meri nejasne) pritožbene navedbe neutemeljene.

17.Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

18.Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 300,00 EUR, k plačilu katere ga bo pozvalo sodišče prve stopnje. V kolikor obstajajo okoliščine, zaradi katerih obdolženec brez nevarnosti za svoje preživljanje sodne takse ne bi mogle plačati, lahko do izteka roka za njeno plačilo pred sodiščem prve stopnje predlaga njeno oprostitev.

-------------------------------

1 Odločba US RS Up-290/20, U-I-138/24 z dne 2. 10. 2025 (tč. 24 in 25 obrazložitve). 2 Prav tam (tč. 50 in 51 razlogov). 3 Pritrdilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Katje Šugman Stubbs k odločbi US RS Up-290/20, U-I-138/24 z dne 2. 10. 2025. 4 Odločba US RS Up-290/20, U-I-138/24 z dne 2. 10. 2025 (tč. 37 obrazložitve). 5 Prav tam (tč. 47-49 razlogov).