Jedro

Sklicevanje uporabnice stanovanja na pridobljeno pravico po 19/2 členu ZSR bi moglo biti utemeljeno le tedaj, če imetnica stanovanjske pravice ne bi po uveljavitvi SZ sklenila z lastnikom stanovanja najemno pogodbo še pred svojo smrtjo (147. in 159. člen ZS).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora izprazniti stanovanje v drugem nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani, v izmeri 106,78 m2 ter ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki Stanovanjskemu skladu ljubljanskih občin. Istočasno pa je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožeči stranki bili nerazdelno dolžni skleniti s toženo stranko kupoprodajno pogodbo za isto stanovanje po določbah 117. člena Stanovanjskega zakona ob upoštevanju vrednosti točke na dan 21.1.1997. Zavrnilo je tudi podrejeni nasprotni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožeči stranki bili dolžni za navedeno stanovanje s toženko skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas z neprofitno najemnino. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga toženka revizijo iz razlogov 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP in predlaga njeno spremembo z zavrženjem tožbe ali zavrnitvijo tožbenega zahtevka, pri čemer naj bo ugodeno primarnemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku, ali pa podrejenemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka ni mogla izgubiti svojih pravic, ki jih je pridobila na podlagi določil Zakona o stanovanjskih razmerjih, posebej pa ne zato, ker je imetnica stanovanjske pravice ob sklepanju najemne pogodbe ni opredelila za uporabnico. Stanovanjski zakon ne določa, da bi osebe, ki so pridobile pravice na podlagi Zakona o stanovanjskih razmerjih, te lahko izgubile. Pogodba, pri katere sklepanju tožnica ni bila udeležena, ji ni mogla odvzeti pravic, ki so ji nastale po zakonu. Na spornem stanovanju je tožnica zaradi vlaganj pridobila celo solastninski delež. Končno pa Mestna občina Ljubljana še ni dokončno ugotovljena naslednica bivše občine Ljubljana Center. Zato veljajo za drugo tožečo stranko vsi ugovori, ki so bili med pravdo postavljeni že za prvo tožečo stranko. Ta namreč ne more imeti več pravic, kot jih ima sedaj prva tožeča stranka, Mestna občina Ljubljana.

Tožeči stranki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugovor aktivne legitimacije za tožečo stranko Mestno občino Ljubljana zavrnilo z ugotovitvijo, da je premoženje bivše občine Ljubljana Center, na katere območju leži sporno stanovanje, v celoti pripadlo Mestni občini Ljubljana. Glede aktivne legitimacije tožeče stranke Stanovanjskega sklada ljubljanskih občin pa se je opredelilo s stališča, da izpraznitev stanovanja lahko zahteva tudi eden od solastnikov. Ker ni mogoče utemeljeno zahtevati odkupa stanovanja ali sklenitve najemne pogodbe le od enega solastnika, naj bi tožena stranka z nasprotno tožbo pravzaprav priznala tudi aktivno legitimacijo obeh tožnikov. Sodišče druge stopnje je k temu dodalo, da je vse premoženje nekdanje občine Ljubljana Center pripadlo Mestni občini Ljubljana na podlagi 51. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS št. 72/93).

Vprašanje aktivne (po nasprotni tožbi tudi pasivne) legitimacije posega v področje materialnega prava. Opisana stališča predstavljajo pravno presojo. Revizija jih napak graja v okviru revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče je zato izpodbijano sodbo v tej smeri preizkusilo tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Pri tem pa pravni razlagi, sprejeti v izpodbijani sodbi (in sodbi sodišča prve stopnje) pritrjuje. Ne glede na to, da je nenavadno, da tožena stranka graja aktivno legitimacijo tožečih strank, pa jo nato pravzaprav prizna v obrnjeni vlogi z vložitvijo nasprotne tožbe proti istima strankama, ni mogoče mimo določil Zakona o ustanovitvi občin in določitvi njihovih območij (Uradni list RS št. 60/94) ter že omenjenega Zakona o lokalni samoupravi, ki Mestno občino Ljubljana glede območja občine Ljubljana Center opredeljuje - sporno stanovanje se tu nahaja - kot njeno pravno in dejansko naslednico. Stanovanjski sklad ljubljanskih občin pa revizija obravnava s stališča, da ta "ne more imeti kot pravna oseba, ki naj bi upravljala s stanovanji za ljubljanske občine, ali pa sedaj dejansko samo za Mestno občino Ljubljana, več pravic, kot jih ima sedaj Mestna občina Ljubljana". Revizija torej legitimacijo druge tožeče stranke veže na legitimacijo prve tožeče stranke, zaradi česar tudi dilema o obstoju aktivne legitimacije druge tožeče stranke odpade (in sicer ne glede na njen naziv, ki se po spremembah zaradi določitve občinskih območij ni spremenil).

Materialno pravo pa je prav uporabljeno tudi v ostalem obsegu.

Sklicevanje na toženkino pridobljeno pravico po določbah nekdanjega Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR - Uradni list SRS št. 35/82 in 14/84 - drugi odstavek 19. člena) bi bilo pravno utemeljeno, če pokojna M. J., imetnica stanovanjske pravice ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ - Uradni list RS št. 18/91), ne bi dne 24.3.1992 sklenila najemne pogodbe za sporno stanovanje. Pri tem ni pravno pomembno, da toženka v najemni pogodbi ni navedena kot uporabnica. SZ v svojem 159. členu določa, da se ZSR uporablja le do sklenitve najemne pogodbe - ta pa je bila sklenjena še pred smrtjo imetnice stanovanjske pravice. Zato bi upravičenja iz 147. člena SZ toženki pripadala le tedaj, če bi bila ožji družinski član umrle najemnice. Tožeča stranka kot lastnik spornega stanovanja zato po določbi 56. člena SZ s toženko ni dolžna skleniti najemne pogodbe, niti ji ni dolžna stanovanja prodati po določbah 117. in 147. člena SZ. Zato je zahtevek na izpraznitev stanovanja (58. člen SZ) utemeljen, zahtevek po nasprotni tožbi pa ne.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti uradno upoštevnih nepravilnosit, niti napak, na katere opozarja revizija. Zato je bilo treba revizijo zavrniti (393. člen ZPP).