Jedro

Predpogodba (za razliko od glavne pogodbe) po izteku 6 - mesečnega prekluzivnega roka za pogodbeni stranki ne ustvarja več nobenih obveznosti. To pa pomeni, da od pogodbene stranke ni mogoče zahtevati, da (po izteku tega roka), če tega ni storila v tem roku, od pogodbe (še) odstopi oziroma, da je dolžna že zato, ker tega ni storila, plačati pogodbeno kazen. Utemeljenost tožbenega zahtevka je tako odvisna (le) še od ugotovljene odgovornosti za neizpolnitev Predpogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja prerekane terjatve tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) v znesku 306.588,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2011 do plačila, zavrnilo. V točki II izreka je odločilo o stroških pravdnega postopka. Tožnica jih je dolžna plačati toženi stranki (v nadaljevanju toženki) v znesku 4.822,08 EUR, v primeru zamude z obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da predpogodba, če nima kakšne drugačne določbe, obe pogodbeni stranki zavezuje k sklenitvi pogodbe. Ker toženka do 10. 5. 2010 ni pristopila k sklenitvi glavne pogodbe, je dolžna nasprotni stranki plačati pogodbeno kazen.

Bistveno v zadevi je, o tem se sodišče prve stopnje ni izreklo, da toženka od predpogodbe ni odstopila. Razloge za svoje ravnanje je pojasnila šele med obravnavanim pravdnim postopkom. Tožnica jo je pozvala k sklenitvi glavne pogodbe, kar pomeni, da je svojo voljo izjavila. Toženka svoje volje ni izjavila, zakaj, razen tega, kar je izpovedal R.H., ni pojasnila. Trditve toženke, da zato, ker tožnica ni odplačevala kredita, ne predstavljajo dopustnega razloga za (ne)pristop k sklenitvi pogodbe. Pritožnica opozarja na načelo vestnosti in poštenja ter na načelo „pacta sund servanda“.

Če je toženka menila, da je tožnica kršila obveznost po predpogodbi, bi ji morala to na ustrezen način (edicijska dolžnost) naznaniti in zahtevati njeno razveljavitev oziroma od predpogodbe odstopiti. Tožnica se sklicuje na točko 7 predpogodbe in poudarja, da je bil namen pravdnih strank, da se nepremičnine skupno prodajo. Škodo je utrpela tožnica (odstopljene terjatve ni dobila plačane) in ne toženka. Poudarja še, da do popolnega plačila kupnine toženki ni bila dolžna izročiti nepremičnin v last in posest. To pa pomeni, da vse do takrat ni prišlo do takšne stopnje kršitve pogodbenih določil, da zaradi tega predpogodba ne bi bila veljavna. Tožnica opozarja še na zmotno ugotovitev sodišča, da je toženka v celoti poravnala kupnino in pojasnjuje, da je nepremičnine kasneje prodala tretjim osebam, proste vseh bremen.

Sodišče prve stopnje se do vseh navedb in dokazov ni opredelilo, s tem pa bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Dokazne predloge je pavšalno zavrnilo, s tem pa kršilo 8. člen ZPP.

Tožnica predlaga, da sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji bi bila storjena nobena procesna kršitev, glede na dejanske ugotovitve v postopku pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (33. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

6. Tožnica se s tem, ko zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh (njenih) navedb in dokazov, smiselno sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma na procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Glede na trditve, ki jih je tožnica podala v postopku, v katerem zahteva plačilo pogodbene kazni, je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo dovolj tehtne, razumne in prepričljive razloge, tako da je sodbo objektivno mogoče preizkusiti. Zakaj ni odločilna okoliščina, da toženka od predpogodbe ni odstopila (tožnica celo meni, da bi morala zahtevati njeno razveljavitev), bo pojasnjeno v nadaljevanju. Da bi izpodbijana sodba vsebovala še kakšne druge pomanjkljivosti v zvezi z razlogi o odločilnih dejstvih, tožnica (konkretizirano) ne zatrjuje, pri preizkusu zadeve pa jih tudi sodišče druge stopnje ni ugotovilo. Ker obrazložitev sodbe ni pomanjkljiva, je varovana tudi strankina pravica do pritožbe iz 25. člena ustave RS.

8. Tudi očitek procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP (kršitev 8. člena ZPP) ni utemeljen. Pritožnica zgolj pavšalno zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh njenih dokaznih predlogov. Ne pojasni, katerih dokazov naj ne bi ocenilo. Le na ta način bi pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, ali je utemeljen očitek kršitve proste dokazne ocene (presoje) iz 8. člena ZPP (ali je kršitev podana in ali je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe). Pavšalna pritožbena graja preizkusa pred sodiščem druge stopnje ne omogoča. 9. Ker tožnica v postopku zahteva plačilo v predpogodbi dogovorjene pogodbene kazni, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo in presojalo, katera pogodbena stranka je odgovorna, da ni prišlo do izpolnitve predpogodbe - sklenitve glavne pogodbe.

10. S predpogodbo pogodbeni stranki prevzemata obveznost, da bosta pozneje sklenili drugo, glavno pogodbo (prvi odstavek 33. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ (1)). Če stranka predpogodbe, ki je zavezana k sklenitvi glavne pogodbe, odkloni sklenitev pogodbe, je drugi pogodbeni stranki zagotovljeno pravno varstvo (peti odstavek 33. člena OZ (2)).

11. Ker je predpogodba samostojna pogodba, ki ustvarja pogodbene pravice in obveznosti, se ob njeni sklenitvi lahko uporabijo instituti, ki so namenjeni zavarovanju in utrditvi pogodbenih obveznosti. Med njimi tudi pogodbena kazen, ki sta jo sedanji pravdni stranki dogovorili v Predpogodbi št. PPG-001/09 z dne 7. 9. 2009 (v nadaljevanju Predpogodba).

12. Po mnenju pritožnice je za razsojo bistvena okoliščina, da toženka od Predpogodbe ni odstopila. Če je menila, da je tožnica kršila obveznosti iz Predpogodbe, bi to morala storiti.

13. Sodišče druge stopnje s takšnim stališčem ne soglaša, saj predpogodba (za razliko od glavne pogodbe) po izteku 6 - mesečnega prekluzivnega roka za pogodbeni stranki ne ustvarja več nobenih obveznosti.(3) To pa pomeni, da od pogodbene stranke ni mogoče zahtevati, da (po izteku tega roka), če tega ni storila v tem roku, od pogodbe (še) odstopi oziroma, da je dolžna že zato, ker tega ni storila, plačati pogodbeno kazen. Utemeljenost tožbenega zahtevka je tako odvisna (le) še od ugotovljene odgovornosti za neizpolnitev Predpogodbe.

14. V zvezi s to presojo sodišče druge stopnje brez pomislekov soglaša z zaključki izpodbijane sodbe, da toženki ni mogoče očitati, da je odgovorna za okoliščine oziroma vzroke, zaradi katerih glavna pogodba ni bila sklenjena. V razlogih na strani 6 - 9 je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno v tej smeri prepričljivo obrazložilo, zato jo pritožbeno sodišče v tem delu povzema.

15. Tožnica v pritožbi ne ugovarja zaključku izpodbijane sodbe, da ji je toženka (z namenom plačila kupnine) v skladu s Predpogodbo (točka 3) v obdobju od 14. 9. 2009 do 30. 4. 2010 dobavila blago v skupni vrednosti 254.530,46 EUR, odstopila pa ji je tudi terjatev do družbe A. d.o.o. v znesku 272.000,00 EUR. Ugovarja tudi ne zaključku, da je hipotekarni kredit, ki je znašal 440.000,00 EUR, po izpovedbi njenega zakonitega zastopnika plačala le v minimalnem znesku. Na to je zagotovo vplivala okoliščina, da toženka odstopljene terjatve od dolžnika (družbe A. d.o.o.) ni dobila plačane (dolžnika je le pozivala na plačilo, terjatve ni poskušala izterjati), od družbe A. d.o.o. pa tudi za dobavljen material ni dobila plačila. Seveda pa to ne vpliva na presojo, ali je toženka svoje obveznosti po predpogodbi izpolnjevala. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da jih je, pritožba pa teh zaključkov izrecno ne graja. Sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožbo soglaša tudi s presojo izpodbijane sodbe, da je bila (za toženko) ovira za sklenitev glavne pogodbe prav dejstvo, da tožnica ni izpolnjevala svoje zaveze iz točke 3 Predpogodbe (odplačevanje hipotekarnega kredita). O tem sodba vsebuje tehtne razloge na strani 8, zadnji odstavek.

16. Tudi, če je bilo v točki 7 Predpogodbe dogovorjeno, da se najprej poplača hipotekarni upnik, nato prva in nazadnje druga pogodbena stranka (namen pogodbenih strank je bil, da se nepremičnine skupno prodajo), do prenosa lastninske pravice pa v skladu s točko 4 pride šele po plačilu celotne kupnine ter poplačilu hipotekarnega upnika, kar izpostavlja pritožba, to ne more vplivati na presojo, ali je toženka svoje obveznosti izpolnjevala (da bi jih v celoti izpolnila, toženka ni zatrjevala, tega pa tudi sodišče ni ugotovilo), kar pa za tožnico ni mogoče trditi. V tem kontekstu se je toženka v postopku na prvi stopnji povsem utemeljeno sklicevala na pravilo sočasne izpolnitve obveznosti iz prvega odstavka 101. člena OZ.(4)

17. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbenih stroškov sodišče druge stopnje tudi toženki ni priznalo. Njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso takšne, da bi vplivale na dejansko in materialnopravno presojo sodišča v pritožbenem postopku. Njene stroške tako ni mogoče oceniti za potrebne (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba.

Op. št. (2): Sklenitev glavne pogodbe se lahko zahteva v šestih mesecih od izteka roka za njeno sklenitev, če ta rok ni določen, pa od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena.

Op. št. (3): Več o tem: N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, stran 268. Op. št. (4): V dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen, če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla.