Jedro

V dani situaciji bi se tožnica tudi sama morala in mogla zavedati možnosti spolzkih pohodnih površin (stopnišča) v kopališču, vključno zaradi možnosti prisotnosti raznih nečistoč, kot so raznešena sredstva za sončenje ali druge spolzke snovi, ki jih puščajo obiskovalci kopališča, kar po presoji pritožbenega sodišča narekuje deljeno odgovornost k nastanku škodnega dogodka po določbi prvega odstavka 171. člena OZ, to je, da je 75% delež odgovornosti za nastalo škodo pri zavarovancu toženke in 25% delež pri tožnici.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba v točki I izreka spremeni tako, da ta poslej v celoti glasi: „Tožena stranka je odgovorna tožeči stranki za škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku dne 18. 8. 2012, v višini 75%.“ Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka razsodilo, da je toženka v celoti odgovorna tožnici za v škodnem dogodku nastalo škodo, v točki II. izreka pa je nadalje odločilo, da bo sodišče o višini tožbenega zahtevka in stroških pravdnega postopka odločilo s končno sodbo.

2. Prvostopenjsko sodbo s pritožbo izpodbija toženka iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

- Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Tako je sodišče med drugim zaključilo, da se je škodni dogodek resnično zgodil, kot zatrjuje (tožnica) in da vzrok njenega zdrsa izvira neposredno v mastni snovi, to je kremi za sončenje, ki je bila na prvo stopnico in nadaljnje stopnice nanešena od zunaj in da je za obravnavani primer pravno pomembno, kakšna je bila drsnost prve stopnice ob nanešeni kremi za sončenje v času dogodka. Po mnenju toženke pa izvedeni dokazi z zaslišanjem prič nikakor ne dokazujejo, da se je na stopnišču nahajala krema za sončenje, lahko bi bil jogurt, kakšna druga podobna snov, predvsem pa bi lahko šlo za madeže od vodnega kamna. Tožnica je namreč izpovedala, da so po padcu pogledali nazaj in videli po celih stopnicah bele madeže oziroma bele pikice in da belih pikic ni potipala. Tudi kot priča zaslišana hči tožnice A.G. je izpovedala, da je videla, da se na stopnicah nahajajo beli madeži in da jih tudi ni potipala ter povedala še, da so izgledali, kot da gre za kremo za sončenje oziroma kot bi nekomu točila oziroma spuščala krema za sončenje in je zato kapljala po stopnišču. Reševalec iz vode N.K. pa je izpovedal, da se spomni, da je okoli tožnice bilo vse mokro, na stopnicah pa ni bilo ničesar. Madežev ni opazil, glede na opis pa bi lahko šlo za madeže od vodnega kamna.

- Sodišče prve stopnje bi se o dejstvu, za kakšno snov je šlo, lahko prepričalo tudi z ogledom škodnega dogodka, kar je predlagala toženka, vendar pa je ta dokaz zavrnilo, ker toženka tega dokaza ni substancirala, s čemer je bistveno kršilo določila pravdnega postopka.

- Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je razsodilo, da je zavarovanec toženke ravnal protipravno in zato odgovarja za škodo, ki jo je utrpela tožnica. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da zavarovanca toženke veže skrbnost dobrega strokovnjaka, vendar pa so vsi drugi zaključki v zvezi z njegovo odgovornostjo prestrogi in neživljenjski. Sodišče je izhajalo iz predpostavke, da je šlo za sončno kremo, ki se je nahajala na povezovalnem stopnišču in da bi zavarovanec toženke lahko pričakoval, da se ob uporabi stopnišča nanj lahko prenesejo različne nečistoče, kar je absurdno. Nelogično in neživljenjsko je vezati predvidevanje in pričakovanje zavarovanca toženke, da se bo krema za sončenje nahajala na stopnišču in da je glede na to zavarovanec toženke dolžan izvajati reden in pogost nadzor nad stanjem stopnišča in poskrbeti, da se nečistoče odstranijo. Nedopustno in neživljenjsko je terjati tako postroženo skrbnost, ki bi narekovala stalen nadzor nad vsakim delom tal v vsakem trenutku, kjer hodijo obiskovalci kopališča, torej kopalci. Povsem življenjsko je, da prihaja tudi do takšnih, sicer neljubih, dogodkov in bi bil na mestu zaključek, da je bil padec nesrečno naključje.

- Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnica ni prispevala k škodnemu dogodku. Pri sestopanju po stopnišču se ni držala oprijemala, ki je prav temu namenjeno, prav tako pa ni znala povedati, kam je gledala pri sestopanju, najbrž je gledala sina. S takšnim ravnanjem pa je po mnenju toženke znatno prispevala k škodnemu dogodku, saj pri sestopanju po stopnišču ni uporabila oprijemala in gledala pod noge, kam stopa, zato je podan njen soprispevek.

- Toženka zato višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo pravdnih stroškov, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne temu sodišču v novo sojenje. Toženka priglaša tudi stroške nastale ji v pritožbenem postopku.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona ter tudi ni zagrešilo v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vse odločilne dejanske okoliščine je pravilno in popolno ugotovilo, vendar pa je na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, saj tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica k nastanku škodnega dogodka soprispevala, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšnega nasprotja o navedbi odločilnih dejstev med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izpovedbi tožnice, kot priče zaslišane njene hčerke A.G. in kot priče zaslišanega N.K., sodišče druge stopnje ne ugotavlja, zaključek pritožbe, da njihove izpovedbe nikakor ne dokazujejo, da se je na stopnišču nahajala krema za sončenje, pa pomeni uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in ne obstoj uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaza z ogledom kraja škodnega dogodka, ki ga je predlagala toženka, ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj izvedba tega dokaza ni vplivala oziroma ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje tega dokaznega predloga tudi ni zavrnilo zato, ker toženka izvedbe dokaznega predloga ni substancirala(1), ampak zato, ker tožnica izhaja iz trditvene podlage, da je spolzkost prve stopnice, na kateri ji je zdrsnilo, povzročila snov, ki ni voda in ki je bila na površino konkretne stopnice nanešena od zunaj, torej zaradi okoliščin, ki ne izvirajo iz lastnosti vgrajenega materiala, niti iz mokrote od vode, ki se običajno in praviloma nahaja na kopališču tudi na pohodnih površinah. Iz tega vidika je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga ravnalo pravilno.

8. Pritožba uveljavlja, da v postopku izvedeni dokazi z zaslišanjem prič nikakor ne dokazujejo, da se je na stopnišču nahajala krema za sončenje, saj bi to lahko bila tudi kakšna druga podobna snov, predvsem pa bi lahko šlo za madeže od vodnega kamna. Po prepričanju pritožbenega sodišča izvedeni dokazni postopek podpira ugotovitev, da je bila na stopnišču bela snov, ki je bila spolzka, torej po svoji strukturi mastne narave, na kateri je tožnici zdrsnilo(2) ter torej ni bistveno, ali je šlo dejansko za kremo za sončenje ali kakšno drugo podobno spolzko snov, nikakor pa ni moglo iti za vodni kamen, saj ta izkustveno ni spolzek.

9. Pritožbene navedbe toženke, da njen zavarovanec(3), pri katerem se je kot obiskovalka poškodovala tožnica, ni krivdno odgovoren za škodni dogodek, niso utemeljene. Tožnici je namreč, ko je želela sestopiti po stopnicah med zunanjima bazenoma, na belem spolzkem madežu na prvi stopnici spodrsnilo tako, da se ni več mogla ujeti in je padla ter z desno nogo, ki ji jo je zasukalo nazaj, z gležnjem udarjala po šestih stopnicah in si pri tem desni gleženj zlomila. Sodišče prve stopnje zaradi razlogov navedenih v točkah 6, 7, 8, 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno ugotavlja krivdno odgovornost zavarovanca toženke na podlagi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker je kot upravljalec kopališča opustil dolžna ravnanja v skladu s 27. in 28. členom Zakona o varstvu pred utopitvami (v nadaljevanju ZVU) v povezavi s 26. členom Pravilnika o ukrepih za varstvo pred utopitvami na kopališčih. Zakonodajalec je skrb za higieno na kopališču in za izvajanje ukrepov, namenjenih redu, čistoči in varnosti kopalcev izrecno naložil upravljalcu kopališča, kar pomeni, da bi zavarovanec toženke moral določiti in redno izvajati konkretne ukrepe za zagotavljanje reda in čistoče na kopališču, katerega osnovni namen je zagotavljanje varnosti kopalcev in obiskovalcev ter preprečevanje poškodb, kar je v konkretnem primeru zavarovanec toženke opustil. Očitek v pritožbi o pretirani zahtevnosti ni utemeljen, saj se od zavarovanca toženke pri izpolnjevanju obveznosti iz poklicne dejavnosti zahteva ravnanje z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka)(4). Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča od zavarovanca toženke ni pretirano zahtevati dosledno izvajanje nadzora nad stanjem pohodnih površin kopališča, ki vključuje tudi obravnavano stopnišče ter sprotno čiščenje pohodnih površin za preprečitev nastanka škodnih dogodkov. Zaključek sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca toženke za obravnavani škodni dogodek je zato utemeljen.

10. Pritožba pa utemeljeno graja, da je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni soodgovorna za nastalo škodo. Pritrditi je pritožbi, da bi tožnica pri sestopu po stopnišču morala ravnati bolj skrbno in bolj previdno ter gledati kam stopa, torej predse na stopnišče. Ne more je v celoti razbremeniti dejstvo, da je ob sestopu namenjala pozornost šestletnemu sinu, ki je sestopal istočasno in je bil na njeni desni strani, kjer je oprijemalo, saj ne gre za tako majhnega otroka, ki bi mu bilo potrebno nameniti vso pozornost in toliko pomoči pri sestopu, da tožnica ne bi mogla istočasno tudi lastnemu sestopu nameniti dovolj pozornosti. V dani situaciji bi se tožnica tudi sama morala in mogla zavedati možnosti spolzkih pohodnih površin (stopnišča) v kopališču, vključno zaradi možnosti prisotnosti raznih nečistoč, kot so raznešena sredstva za sončenje ali druge spolzke snovi, ki jih puščajo obiskovalci kopališča, kar po presoji pritožbenega sodišča narekuje deljeno odgovornost k nastanku škodnega dogodka po določbi prvega odstavka 171. člena OZ, to je, da je 75% delež odgovornosti za nastalo škodo pri zavarovancu toženke in 25% delež pri tožnici.

11. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo skladno s 5. alinejo prvega odstavka 358. člena ZPP, sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se zaradi narave vmesne sodbe pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP).

Op. št. (1) : Na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje je toženka dokazni predlog z ogledom kraja škodnega dogodka substancirala z navedbo, da se bo sodišče tako lahko prepričalo, da gre za normalno kopališče brez posebnosti, brez nevarnih površin, kot to namiguje tožeča stranka.

Op. št. (2) : Tožnica govori o belem madežu oziroma beli piki, na kateri ji je zdrsnilo, kot priča zaslišana A.G. prav tako pove o belih madežih, ki so izgledali, kot da gre za kremo za sončenje, pa tudi priča N.K. izpove, da mu je tožnica rekla, da je zdrsnila, ker je bilo spolzko, medtem ko on belih madežev ni videl, v kolikor pa so bili, pa domneva, da gre za vodni kamen.

Op. št. (3) : Kopališče Z. T. T. Op. št. (4) : Drugi odstavek 6. člena OZ.