Jedro

Postopek prenosa delnic in plačila le-teh spada na področje civilnega prava, tožnik ima možnost vložiti restitucijski zahtevek, ni pa mogoče raztegniti pojma odpravljanja posledic ničnosti odločbe na način, da bi lahko upravni organ odločil o restitucijskem civilnopravnem zahtevku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Slovenska odškodninska družba d.d. Ljubljana (dalje: SOD oziroma prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo in sklepom ugotovila, da se nadomestna odločba Z/04-859/26 z dne 6. 9. 2006 v 1. točki v delu, ki se nanaša na ceno delnic Zavarovalnice, izreče za nično. Pod točko 2 izreka je določila, da kar zahteva tožnik drugače, se zavrne, zahtevek tožnika po vrnitvi zneska 51.504,08 EUR z obrestmi je zavrgla (točka 3 izreka) ter pod točko 4 izreka določila, da je tožnik dolžan plačati upravno takso. V obrazložitvi navedene odločbe in sklepa je prvostopni organ navedel, da je tožnik predlagal ugotovitev ničnosti sklepa št. Z/04-859/14 z dne 7. 3. 2006 in odločbe št. Z/04-859/14 z dne 6. 9. 2006 na podlagi 1. točke 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Tožnik je svoj predlog utemeljil, da cena delnice ni predmet odločanja v upravnem postopku, in se pri tem skliceval na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 567/2007 z dne 11. 12. 2008, zato tudi ne more biti predmet odločanja v obnovljenem postopku. Po mnenju tožnika sta bila sklep z dne 7. 3. 2006 in nadomestna odločba z dne 6. 9. 2006 izdana v zadevi, v kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku in sta zato nična. Tožnik je tudi navedel, da ima pravico do povračila preveč plačanega zneska za 349 osnovnih delnic in je zahteval vračilo 54.504,08 EUR preveč plačane kupnine. Prvostopni organ je soglašal z argumenti tožnika in ugotovil, da je glede na določila Zakona o lastninskem preoblikovanju Zavarovalnice (Uradni list RS, št. 44/02 in 16/03 – odločitev US, v nadaljevanju ZLPZ) z odločitvijo o ceni delnice Zavarovalnice v 1. točki izreka nadomestne odločbe z dne 6. 9. 2006 odločil o zadevi, o kateri ni mogoče odločiti v upravnem postopku. Zato je navedeno odločbo skladno s 1. točko 1. odstavka 279. člena ZUP v zvezi z 2. odstavkom 280. člena navedenega zakona delno – v 1. točki odločbe, v delu, ki se nanaša na ceno Zavarovalnice, izrekel za nično. Prvostopni organ je ugotovil, da ni podlage za ugotovitev ničnosti ostalih delov odločbe. Ti določijo upravičenca in število delnic, ki jih je ta upravičen odkupiti, o čemer pa je prvostopni organ lahko odločil v upravnem postopku (30. člen ZLPZ). Prav tako ni razloga za ugotovitev ničnosti sklepa o obnovi postopka z dne 7. 3. 2006, ker se s tem, skladno z določbo 268. člena ZUP odloči le, da se postopek določitve upravičenca do nenominiranega kapitala Zavarovalnice obnovi. V tem sklepu prvostopni organ ni odločal o vsebinskih vprašanjih, zato po njegovem mnenju izrek njegove ničnosti ni mogoč. Glede zahtevka za vračilo dela kupnine v višini 51.504,08 EUR pa je prvostopni organ ugotovil, da ne gre za upravno zadevo. Drugi člen ZUP določa, da je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe. Vrnitvene zahtevke pa vsebinsko ureja obligacijsko pravo. Pogodba, ki jo je tožnik sklenil s prvostopnim organom je samostojni obligacijski pravni posel, katerega veljavnost ni neposredno odvisna od upravnih odločb, ki jih je SOD izdal v upravnem postopku. Prvostopni organ je zato zahtevek na podlagi 1. točke 1. odstavka 129. člena ZUP zavrgel. Drugostopni organ je odločitev prvostopnega organa potrdil; zavrača trditev tožnika, da je izpodbijana odločitev SOD glede ničnosti odločbe v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Poleg tega je drugostopenjski organ ugotovil, da je tožnik pri Upravnem sodišču RS 8. 9. 2006 vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za finance št. 402-03-107/2005/5 z dne 20. 7. 2006, vendar pa jo je 25. 9. 2006 umaknil. Na podlagi njegove pisne izjave o umiku tožbe je Upravno sodišče RS postopek ustavilo. To pomeni, da ni bil odpravljen niti sklep SOD-a št. Z/04-859/10 z dne 22. 2. 2005, niti odločba Ministrstva za finance z dne 30. 5. 2005 in tudi ne odločba SOD-a z dne 6. 9. 2006. Vrhovno sodišče RS je v podobnih primerih odpravilo sklepe o obnovi postopka določitve upravičenca do pridobitve delnic, izdanih za nenominirani kapital Zavarovalnice ter odločbe Ministra za finance kot pritožbenega organa o pritožbah zoper sklepe o dovolitvi obnove. V teh postopkih se je sodišče osredotočilo zgolj na to, da razlogi, na katere je bila oprta obnova postopka, to je nepravilnost prvotne cenitve nenominiranega kapitala Zavarovalnice in posledično cena delnice, v obnovljenem postopku ne bi pripeljali do drugačne odločbe, saj cena delnice ni bila predmet odločanja v upravnem postopku, torej tudi ne more biti predmet odločanja v obnovljenem postopku. Drugostopni organ povdarja, da je ZLPZ v 23. členu SOD izrecno pooblastil, da o zahtevkih za pridobitev delnic odloči v upravnem postopku po Zakonu o splošnem upravnem postopku, zato ni mogoče zaključiti, da je prvostopni organ pri odločanju o teh zahtevkih odločal o stvari, o kateri ni mogoče odločiti v upravnem postopku. S sklepom o obnovi postopka ni bilo neposredno odločeno o vsebinskih vprašanjih tudi po mnenju drugostopnega organa. Kar zadeva odpravo pravnih posledic, ki so nastali iz dela odločbe, ki ga je SOD razglasil za ničnega, in sicer vračilo dela kupnine, drugostopni organ tožniku odgovarja, da odločanje o tovrstnih zahtevkih ni upravna stvar, kot mu je pravilno odgovoril že prvostopenjski organ. Upravni organ namreč s svojo upravno odločbo ne more poseči v pogodbena razmerja med strankami.

Tožeča stranka se z odločbo obeh organov ni strinjala in je vložila tožbo, v kateri navaja, da sta bila izpodbijana sklep in odločba izdana v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. V konkretnem primeru gre po mnenju tožeče stranke za primer absolutno stvarne nepristojnosti SOD. Zato tudi akta poslovanja, ki je bil izdan izven upravnega postopka, v upravnem postopku z odločbo ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, za kar v konkretnem primeru tudi gre. Tožeča stranka meni, da izpodbijana odločba v zavrnilnem delu in v delu zavrženja odškodninskega zahteva ni utemeljena iz razloga, ker v postopku za izdajo upravnega akta zakon ni bil uporabljen, oziroma ni bil pravilno uporabljen in ker dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno oziroma je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju ter iz razloga, ker so podani razlogi, da se odločitev SOD izreče za nično. Tožeča stranka nadalje navaja, da je izpodbijana odločitev SOD v zvezi z ničnostjo odločbe v direktnem nasprotju s pravnomočnimi odločitvami Upravnega sodišča RS v identičnih zadevah ter upravičence postavlja v različen položaj. Upravičenci, ki so tožbe na Upravno sodišče vložili, so pridobili upravičenje do nakupa delnic v letu 2004 po prvotnih odločbah, upravičenci, ki tožbe niso vložili, pa naj bi v nasprotju z zakonskimi predpisi pridobili upravičenje v letu 2006 po odločbah, izdanih v razveljavljenem in ponovljenem postopku. Tožeča stranka meni, da ni utemeljena ugotovitev SOD, da naj ne bi bilo podlage za ugotovitev ničnosti sklepa o obnovi postopka z dne 7. 3. 2006, ker pri sklepu ne gre le za procesni sklep, s katerim se naj ne bi odločalo o vsebinskih vprašanjih, ki se tičejo upravičencev, saj je podlaga za izdajo ničnih odločb. V delu, ko je prvostopni organ zavrnil zahtevek za vrnitev 51.504,08 EUR, je odločitev v nasprotju z 281. členom ZUP, ki določa, da se v primeru, če se odločba izreče za nično, odpravijo tudi vse pravne posledice, ki so iz nje nastale. Nesporno je razvidno iz samega vodenja upravnega postopka po navajanju tožeče stranke, da je temeljil na zmotnem in nezakonitem prepričanju SOD, da ceno delnic določa z upravno odločbo, in da naj ne bi bila predmet javnega poziva skrbnika. V tako vodenem upravnem postopku cena delnic ni mogla biti predmet pogodbe, temveč je bila za tožečo stranko v postopku, kakršen je bil, zavezujoča cena delnic, kot jo je določala odločba SOD z dne 6. 9. 2006. Zato je v 1. členu pogodbe o prenosu delnic Zavarovalnice tudi podana zgolj ugotovitev, da je SOD izdala pravnomočno odločbo z dne 6. 9. 2006, katere del je bila tudi nezakonito na novo postavljena cena delnic. Na tako postavljeni ceni temelji celoten izračun kupnine za delnice. Glede na to, da je v tem delu odločba že s strani SOD izrečena za nično, se morajo skladno z 281. členom ZUP odpraviti tudi vse pravne posledice, ki so iz nje nastale. Po mnenju tožeče stranke bi morala SOD tožeči stranki vrniti sredstva, ki jih je pridobila brez pravne podlage, na podlagi nične odločbe. SOD bi morala tudi odločiti o zahtevku za povračilo preveč plačanega zneska za 349 osnovnih delnic Zavarovalnice po nični odločbi in tega zahtevka ne bi smela zavreči. Sodišču predlaga, da odločbo in sklep Slovenske odškodninske družbe odpravi ter da je tožena stranka dolžna povrniti njene stroške postopka z obrestmi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Sklicuje se na razloge iz obeh odločb in sodišču predlaga, naj tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

SOD je z odločbo št. Z/04-859/14 z dne 7. 3. 2006 po uradni dolžnosti obnovil postopek določitve upravičenca tožnika do delnic, izdanih za nenominirani kapital Zavarovalnice, končan z dokončno odločbo skrbnika št. Z/04-859/7 z dne 27. 10. 2004, ker so obstajali posredni dokazi, da je bila vrednost Zavarovalnice ocenjena prenizko. Iz poročila revizorske hiše je rezultirala bistvena večja vrednost Zavarovalnice na dan 1. 1. 2001. Na tej podlagi je bila izdana odločba SOD št. Z/04-859/26-ŽŠ z dne 6. 9. 2006, v kateri je bilo določeno, da je tožnik upravičen do odplačnega prevzema 349 delnic Zavarovalnice ... po ceni 54.348,00 SIT za delnico ter do odplačnega prevzema nadaljnih 733 delnic Zavarovalnice po ceni 2.702,42 SIT za delnico ter da je dolžan plačati stroške prenosa ter da se prenos delnic in koristi, nastalih z upravljanjem teh delnic, prenese s posebno pogodbo ter rok za odkup.

Vrhovno sodišče RS je v številnih odločbah (npr. X Ips 254/2008 z dne 11. 12. 2008 in druge...), ko je obravnavalo tožbe zoper sklepe o obnovi postopka po uradni dolžnosti, izrecno ugotovilo, da se ne opredeljuje do razlogov dovoljenosti in pravočasnosti obnov postopkov ter obstoja obnovitvenega razloga, da pa je očitno, da okoliščine oziroma razlogi, na katere se obnova opira, v obnovljenem postopku ne bi pripeljali do drugačne odločbe, saj cena delnice ni bila predmet odločanja v upravnem postopku, torej tudi ne more biti predmet odločanja v obnovljenem postopku. Vrhovno sodišče RS je še poudarilo, da je bilo v odločbah, v zvezi s katerimi so bili izdani sklepi o obnovi postopka, glede na določbe ZLPZ-1 odločeno le o upravičencu do delnic nenominiranega kapitala ZT in številu delnic tega upravičenca glede na kriterije iz 23. člena ZLPZ-1. Tožnik je zahteval ugotovitev ničnosti sklepa z dne 7. 3. 2006 in odločbe z dne 6. 9. 2006 in prvostopni organ mu je zato po presoji sodišča pravilno delno ugodil glede 1. točke izreka odločbe z dne 6. 9. 2006, vendar samo v delu, ki ga institut ničnosti lahko pokrije. 279. člen ZUP določa, da se za nično lahko izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. S tem, ko je SOD v odločbi z dne 6. 9. 2006 odločil o ceni delnic, je tudi po presoji sodišča odločilo o zadevi, o kateri ni mogoče odločiti v upravnem postopku (točka 1 izreka izpodbijane odločbe). Pravilno je tudi stališče organov obeh stopenj, da upravni organ ni pristojen za odločanje o vrnitvi preveč plačanega zneska 51.504,08 EUR, saj ne gre za upravno zadevo. Postopek prenosa delnic in plačila le-teh spada na področje civilnega prava, tožnik ima možnost vložiti restitucijski zahtevek, ni pa mogoče raztegniti pojem odpravljanja posledic ničnosti odločbe na način, da bi lahko upravni organ odločil o restitucijskem civilnopravnem zahtevku, kot to želi doseči tožnica. S tem, ko je bila nadomestna odločba z dne 6. 9. 2006 v 1. točki izreka izrečena za nično, je v tem delu „oživela“ prvotna odločba z dne 27. 10. 2004. Sodišče tudi ugotavlja, da prvostopni organ pravilno ni izrekel za nično ostalih delov odločbe z dne 6. 9. 2006 in sklepa o obnovi z dne 7. 3. 2006, saj ti deli določajo upravičenca in število delnic, kar pa spada v upravno pristojnost, s sklepom o obnovi pa ni odločal o vsebinskih vprašanjih in ga zato, kot že rečeno, institut pravnomočnosti iz 279. člena ZUP ne pokrije. S takšnim načinom odločitve pa prvostopni organ tudi ni odločil v nasprotju z v tožbi citirano sodno prakso, saj, kot že zgoraj navedeno, je Vrhovno sodišče RS v svojih odločbah odločalo le o spornosti obnove postopka določitve upravičencev do pridobitve delnic, ker je temeljila na cenitvi nenominiranega kapitala Zavarovalnice, pa o tej okoliščini ni bilo mogoče odločati v upravnem postopku.

Po navedenem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da sta odločba in sklep pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 s spremembami, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.