Jedro

Ob dejanskih ugotovitvah, da 14 letni otroci stike z očetom (ki so bili izvajani pod nadzorstvom CSD) kategorično zavračajo, da jih doživljajo travmatično ter da jih je že sama misel na stike spravljala v pristno stisko, zaradi česar izvedenka ocenjuje, da stiki niso v njihovo korist, je odločitev o začasni ukinitvi stikov (z začasno odredbo), pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

V tej nepravdni zadevi je Center za socialno delo Kranj predlagal ukinitev stikov med mladoletnimi otroci in njihovim očetom, nasprotnim udeležencem. Sodišče je v ponovljenem postopku izdalo sklep o začasni odredbi, s katero se stiki do pravnomočne odločitve ukinjajo. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca proti sklepu o začasni odredbi.

Proti sklepu vlaga pritožbo nasprotni udeleženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Pritožnik oporeka verodostojnosti izpovedb prič V in Ž. V njunem pričanju gre za očitna odstopanja od trditev predlagatelja. Prav tako gre za različno izpovedovanje, kot ga je podal nasprotni udeleženec in ostale priče. Sodišče se do tega ni opredelilo. Pritožnik pojasnjuje, da naj bi bilo ravnanje predstavnikov centra za socialno delo ob izvajanju stikov nestrokovno. Napada tudi tisti del odločitve, ki se opira na ugotovitve izvedenke. Te naj bi bile v določenih segmentih protislovne. Predvsem pa opozarja, da sodišče ni pojasnilo, katera ravnanja nasprotnega udeleženca naj bi otroci sprejemali z močno čustveno prizadetostjo. Prav tako ni obrazloženo, na podlagi česa sodišče z gotovostjo zaključuje, da se otroci nasprotnega udeleženca bojijo. Vztraja tudi pri tem, da je ravnanje otrok indoktrinirano s strani matere. Sodišče naj bi tudi ne pojasnilo obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe iz 2. odstavka 272. člena ZIZ(1). Pritožba meni, da niti z verjetnostjo ni dokazano, da stiki za otroke predstavljajo psihično obremenitev. Sploh pa otroci niso imeli nobene podlage, da bi razvili tak odnos. Odklonilen odnos otrok do očeta je posledica zunanjega vpliva.

Pritožba je bila vročena predlagatelju in ostalim udeležencem. Vsi so nanjo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Otroci, glede katerih se z začasno odredbo ukinjajo stiki z očetom (nasprotnim udeležencem), obiskujejo zadnji razred devetletke. Otroci takšne starosti (28. oktobra 2011 bodo dopolnili 15 let) so sposobni sami oblikovati svojo voljo, ali si stikov z očetom želijo, ali jih sprejemajo, ali pa jih v celoti zavračajo. Vsi trije otroci stike z očetom kategorično zavračajo. Že sama misel na stike jih spravlja v pristno stisko (glej izvedensko mnenje, list. št. 124). Takšen odnos otrok do stikov z očetom, ki ga prevevata občutka nezaupanja in bojazni (list. št. 123), ni posledica naučenosti oziroma indoktrinacije. To so razlogi, zaradi katerih je izvedenka ocenila, „da bi bilo uveljavljanje stikov v tej fazi postopka in v teh okoliščinah neučinkovito in ne bi bilo v korist niti otrokom niti prognozi njihovega odnosa do očeta v prihodnosti.“ Prav izvedenkino mnenje (ki je opravila tudi pogovor z vsemi tremi otroci) pa je bilo tudi odločilnega pomena za odločitev sodišča prve stopnje, da ugovor nasprotnega udeleženca proti začasni odredbi, s katero se stiki (začasno) ukinjajo, zavrne. Pritožbeno sodišče s takšno odločitvijo soglaša. Že v razveljavitvenem sklepu je pojasnilo, da je po stališču strokovnjakov CSD podana nevarnost za duševni razvoj otrok. Povedano je bilo, da gre po stališču strokovno usposobljenih predlagateljev, ki razmere najbolje poznajo, za kritičen življenjski položaj ter predstavlja po njihovem stališču nadaljnje vztrajanje pri doslej sodno določenih stikih psihično nasilje nad otroki in tudi siljenje njih samih (torej strokovnjakov) v ravnanje, ki je v nasprotju s strokovno etiko. Ugovorni postopek je takšno izhodiščno tezo le potrdil. 14-letnih otrok, ki – to je nesporno – stike tako kategorično zavračajo (in jih, kot je razvidno iz zapisnikov CSD ter zaslišanja obeh prič, ki sta bili del ekipe CSD, doživljajo travmatično), ni mogoče siliti v takšne stike. Izvedenkina potrditev takšnega stališča tako utrjuje materialnopravni sklep, da bi bili ob danih okoliščinah stiki zaenkrat v nasprotju s koristjo otrok. Glede na okoliščine konkretnega primera pa bi pomenili tudi poseg v njihovo splošno svobodo ravnanja (35. člen Ustave).

Vrednotenje koristi otrok je edina materialnopravna okoliščina, od katere je odvisna izdaja ali neizdaja začasne odredbe po 2. odstavku 411. člena ZPP(2). Merila po splošnih pravilih za izdajo začasne odredbe (272. člen ZIZ), ki so namenjena zavarovanju terjatve (kar je že pojmovno v opreki z občutljivim osebnostnim področjem pri odločanju o stikih) so lahko le v oporo pri vrednotenju otrokove koristi.

Dejstvo, da sodišče ni samo opravilo razgovora z otroci, je pa to storila izvedenka kot strokovna pomočnica sodišča, predstavlja ustrezno napolnitev vsebinsko prožnega pravila iz 1. odstavka 410. člena ZPP(3) in ne morebitne procesne kršitve, na katero meri pritožba.

Dokazni postopek, ki je bil celovit (a odločno predolg), je z visoko stopnjo verjetnosti izkazal, da je za otroke bolje, če se jih (vsaj do pravnomočne odločitve) v stike ne sili. Tega pritožba, ki izpostavlja posamezne drobce dokaznega postopka, ne uspe izpodbiti. Tisto, česar pritožba nikakor ne uspe izpodbiti, je: da otroci stike absolutno zavračajo; da so bili stiki, ki so bili opravljeni pod nadzorstvom CSD, zanje travmatični; da takšni stiki po strokovni oceni niso v njihovo korist, marveč v škodo.

To pa za izdajo začasne odredbe, kakor tudi za zavrnitev ugovora zoper njo, povsem zadošča. Pritožbene trditve o tem, da odločilne ugotovitve niso konkretizirane, niso utemeljene. Pritožba se osredotoča na vprašanje, katero ravnanje nasprotnega udeleženca naj bi otroci sprejemali z močno čustveno prizadetostjo. Tisto, kar je bistvenega pomena, je, kako otroci doživljajo stike z očetom. Razlogi, zakaj je tako, so posrednega pomena. Za takšno stanje (psihološki odnos otrok do stikov) ni relevantna niti krivda nasprotnega udeleženca. Razlogi so lahko večplastni. Na podlagi izvedenkinih ugotovitev je sodišče tudi ugotovilo, da otroci z očetom niso uspeli razviti prave čustvene bližine. Izvedenka je z metodo pogovora (intervjuja) ugotovila psihološki odnos otrok do izvajanja stikov. Prav ta travmatičnost doživljanja stikov pri otrocih pa je pravnorelevantna okoliščina. Razlaga za takšno stanje je le ponazoritev celotnega ozadja njihovih medsebojnih odnosov. Ker je tako, bi bilo nadrobnejše ugotavljanje vzrokov za odločitev v tej zadevi irelevantno. Relevantno pa bi to lahko bilo v morebitnem postopku družinske terapije, če bi člani tega postdružinskega razmerja nanjo pristali. Slednje bi bilo vsekakor koristno za vse.

Pritožba ne pojasni, kako bi lahko dokaz z izvedencem klinične psihologije izpodbil pravno odločilna dejstva v postopku izdaje začasne odredbe. Na relevantna strokovna vprašanja je namreč že odgovorila izvedenka psihiatrične stroke.

Ker pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je to pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS št. 44/2006 in nadaljnji).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007 in nadaljnji).

(3) Glej tudi razloge v odločbi VS RS, II Ips 943/2006.