Jedro

Osebe, ki so bile po takratni organizaciji vpoklica določene, da raznašajo pozive za vpoklic pripadnikov teritorialne obrambe in narodne zaščite, niso imele statusa pripadnikov teh enot ali kake druge relevantne strukture, kateri bi pripadal status vojnega veterana po določbah ZVV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se ne ugodi tožničinemu zahtevku za priznanje statusa vojnega veterana in za vpis v evidenco vojnih veteranov. V obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 12. 7. 2010 pri prvostopnem organu vložila zahtevi za priznanje statusa vojnega veterana, ker naj bi bila v času agresije na Republiko Slovenije vpoklicana kot kurirka na Krajevno skupnost A., od koder je raznosila pošto naslovnikom (pripadnikom teritorialne obrambe) na območju ..., ... in .... V skladu z določili Zakona o vojnih veteranih (ZVV-UPB2, Ur. list RS, št. 59/2006 in 7/2010) je vojni veteran pripadnik teritorialne obrambe RS, policist, operativni delavec kriminalistične in obveščevalno-varnostne službe, oborožen pripadnik narodne zaščite ter pripadnik enot za zveze republike in občin, ki je v vojaški agresiji na RS v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljal dolžnosti pri obrambi RS. Konkretne določbe o tem, katerim osebam je mogoče podeliti status vojnega veterana so določene v 2. in 2.a členu ZVV. Stranka v ugotovitvenem postopku ni dokazala, da bi bila pripadnica enot teritorialne obrambe ali enot za zveze, niti to ne izhaja iz uradnih evidenc. Na zaslišanju je povedala, da je nekje med 25. in 26. junijem 1991 kot kurirka pri takratni Teritorialni obrambi Radlje ob Dravi dobila poziv, da se javi na Krajevni skupnosti A., kjer je potem prejela pozive za vpoklic pripadnikov teritorialne obrambe, katere je raznosila in vročila vpoklicanim posameznikom. Tudi po zaslišanju predlaganih prič ni bilo mogoče ugotoviti, da bi tožnica opravljala aktivnosti pri obrambi RS v smislu določb ZVV. Tako je upravni organ po izvedenem postopku ugotovil, da tožnica v času agresije na RS ni opravljala aktivnosti pri obrambi RS, ki jih kot pogoj za priznanje statusa vojnega veterana, določata 2. in 2. a člen ZVV. Zato se njenemu zahtevku za priznanje statusa vojnega veterana in vpisu v evidenco vojnih veteranov ne more ugoditi.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da je prvostopni organ na podlagi dejanskega stanja, ki izhaja iz v ugotovitvenem postopku pridobljenih listin, pravilno ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa vojnega veterana po določbah ZVV. Dejstva, ki bi utemeljevala tožničin vpis v evidenco vojnih veteranov, iz podatkov v predloženi dokumentaciji ne izhajajo. ZVV kurirjem in šoferjem, ki so prenašali pozive in opravljali razna prevozna in druga podobna dela, ne zagotavlja posebnega varstva oz. ne določa teh aktivnosti kot podlago za priznanje statusa vojnega veterana. Status vojnega veterana se ob ustrezni predstavitvi dokazov lahko podeli le osebi, ki izpolnjuje vse zakonsko predpisane pogoje. Čeprav tožnici ne gre oporekati njene udeležbe v osamosvojitvenih aktivnostih, pa ji statusa vojnega veterana ni mogoče priznati, saj za to ne izpolnjuje zakonskih pogojev.

Tožnica v tožbi (imenuje jo pritožba) navaja, da obstajajo dokazi o njeni kurirski aktivnosti med vojno. Med dokazi navaja poziv, po katerem se je morala nemudoma javiti na takratni Krajevni skupnosti A. in kot priče vojake, katerim je vročila pozive. Navaja, da je delovala v ..., kjer je bila agresorjeva karavla in zato nevarnost še toliko večja. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja, da tožnici ne gre oporekati prispevka k obrambi RS, vendar pa v postopku ni dokazala, da bi bila pripadnica katere izmed enot po šesti alineji 2. člena ZVV. Ugotovljeno dejansko stanje ne dokazuje izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po 1. členu, šesti alineji 2. člena ali po drugih določbah zakona. ZVV kurirjem, ki so prenašali mobilizacijske pozive pripadnikom teritorialne obrambe in civilne zaščite, ne zagotavlja posebnega varstva oz. tega ne določa kot podlago za priznanje statusa vojnega veterana, o čemer že obstaja tudi sodna praksa Upravnega sodišča RS. Tožena stranka zato vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah iz izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka tudi po presoji sodišča utemeljeno zavrnila tožničino vlogo za priznanje statusa vojnega veterana iz razloga, ker niso izpolnjeni pogoji za priznanje tega statusa po določbah ZVV. Zgolj dejstvo, da je tožnica kot kurirka raznašala oz. razdelila pozive za vpoklic pripadnikov teritorialne obrambe na območju Krajevne skupnosti A., namreč ne izkazuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po določbah od 1. do 3. člena ZVV.

V zvezi z obravnavano problematiko je v l. členu ZVV določeno, da je vojni veteran (oziroma veteranka) oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na RS opravljala za obrambo RS vojaško dolžnost ali kako drugo nalogo, določeno v l. členu navedenega zakona. Podrobnejši pogoji za priznanje statusa vojnega veterana pa so predpisani v 2., 2.a. in 3. členu ZVV.

Tožnica je (po lastnih navedbah, ki jih nihče ne zanika) delovala kot kurirka, pripadnikom teritorialne obrambe je razdelila pozive za vpoklic. S tem dejanjem je gotovo dala svoj prispevek k osamosvojitveni vojni za Slovenijo, vendar pa je ZVV za priznanje statusa vojnega veterana predpisal posebne pogoje. To pomeni, da do statusa vojnega veterana še zdaleč niso upravičeni vsi, ki so s svojimi konkretnimi dejanji dali svoj prispevek v osamosvojitveni vojni. Osebe, ki so bile po takratni organizaciji vpoklica določene, da raznašajo pozive za vpoklic pripadnikov teritorialne obrambe in narodne zaščite, niso imele statusa pripadnikov teh enot ali kake druge relevantne strukture, kateri bi pripadal status vojnega veterana po določbah ZVV.

Upoštevaje navedeno, so torej neutemeljeni tožbeni ugovori in navedbe, s katerimi želi tožnica dokazati, da je navedene kurirske posle res opravila (poziv, da se mora javiti na takratni Krajevni skupnosti A. ter kot priče pripadnike teritorialne obrambe, katerim je vročila pozive), saj ji tega nihče v postopku ne prereka. Nasprotno, tožena stranka v zvezi s tem izrecno navaja, da tožnici ne gre oporekati njenega prispevka k obrambi RS, vendar pa v postopku ni dokazala, da bi bila pripadnica katere izmed enot po šesti alineji 2. člena ZVV ali da je opravljala kako drugo službo ali funkcijo, na podlagi katere bi bilo mogoče priznati status vojnega veterana po določbah l., 2., 2. a ali 3. člena ZVV. Sicer pa tožnica tega niti ne trdi.

V ostalem se sodišče sklicuje tudi na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št 105/06, 62/010).

Upoštevaje navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.