Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Čeprav mora po 285. členu ZPP sodišče med drugim skrbeti tudi, da se ponudijo ali dopolnijo dokazni predlogi, nižji sodišči nista kršili pravila o materialnem procesnem vodstvu. Revident omenjeno kršitev uveljavlja (le) s trditvami, da bi moralo prvostopenjsko sodišče ob nasprotujočih si dokazih poskrbeti za dopolnitev dokaznega postopka. Aktivnost sodišča v nakazani smeri bi presegla dopustno mejo materialno procesnega vodstva, saj bi posegla v pravila o zbiranju procesnega gradiva, glede katerega je po sedanji ureditvi uveljavljeno razpravno načelo (glej 7. in 212. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi vtoževal plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči z zavarovancem toženke. Prvostopenjsko sodišče mu je prisodilo 18.996,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so podrobneje opredeljene v izreku sodbe prvostopenjskega sodišča, in od 1. 6. 2002 dalje mesečno rento v višini 10,22 EUR. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil dovoljeno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, naj sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Upoštevaje dejansko stanje in tožnikovo izpovedbo, bi morali po vseh odškodninskih postavkah priznati vso zahtevano odškodnino. Pri prestanem strahu nista upoštevali strahu zaradi možnosti izgube zaposlitve. Tožnik ima brezposelno ženo in dva majhna otroka. Pritožbeno sodišče je pritožbene očitke v tej smeri ovrglo z dodatnim razlogom, da se upošteva prvenstveno strah za izid zdravljenja, čeprav 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) takšne omejitve ne vsebuje. Storilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj bi moralo prvostopenjsko sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje. Dopis tožnikovega delodajalca z dne 22. 2. 2008 ni bil dokazno ocenjen v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik je podal obširne pritožbene očitke o nadurnem in nočnem delu, vendar so ugotovitve nižjih sodišč protispisne in temeljijo na napačni dokazni oceni. Zaradi posledic poškodbe ne more v enakem obsegu opravljati nadur in nočnih ur. Kršitev 8. člena ZPP je podana tudi glede ugotovitev o izgubi dohodka zaradi zmanjšanja kmetijske dejavnosti – gojenja krav in prašičev. Tožnik je gojil pet krav, deset prašičev pitancev in dve plemenski svinji, ki sta letno skotili do dvaintrideset mladičev. Pri ugotovitvah o gojenju prašičev se je prvostopenjsko sodišče oprlo le na ugotovitve izvedenke kmetijske stroke in na izpovedbo tožnikove žene. Moralo bi ravnati po 285. členu ZPP in ob nasprotujočih si dokazih poskrbeti za dopolnitev dokaznega postopka. Pritožbeno sodišče je navedeno določbo napačno tolmačilo, saj se materialno procesno vodstvo nanaša tudi na postopek dokazovanja.

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi in drugi odstavek 371. člena ZPP). Na revizijski stopnji sojenja torej ni preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, prav tako pa morajo biti vse revizijsko zatrjevane kršitve (materialnega in procesnega prava) dovolj konkretizirane, da jih revizijsko sodišče sme preizkusiti. V konkretni zadevi revident ni pojasnil očitka (verjetno) bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katere bi moralo pritožbeno sodišče sodbo prvostopenjskega sodišča razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje. Zato revizijsko sodišče tega nekonkretiziranega oziroma nedopustnega očitka ni upoštevalo.

7. Z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so v revizijskem postopku vezani na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Revizijsko sodišče zato vseh trditev, ki od ugotovljenega dejanskega stanja kakorkoli odstopajo (npr. o nadurah in nočnih urah ter o gojenju živali na kmetiji), ni upoštevalo. Iz tega razloga se tudi zatrjevani očitek nerazumne dokazne ocene (kršitve 8. člena ZPP) izkaže kot neutemeljen, saj ga tožnik utemeljuje prav s sklicevanjem na dejstva, ki odstopajo od ugotovitev nižjih sodišč, oziroma s sklicevanjem na vsebinsko neprepričljivost dokazne ocene. Ta (postopkovna) kršitev je podana le v primeru, če je dokazna ocena opravljena brez metodološkega napotka iz 8. člen ZPP. Formalni okviri proste dokazne ocene namreč zahtevajo, da mora biti ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) in analitično sintetična. Dokazni oceni nižjih sodišč v tej smeri ni mogoče ničesar očitati. V okvir nedopustnega in zato neupoštevnega izpodbijanja dejanskega stanja je mogoče vključiti tudi tožnikovo sklicevanje na tako imenovano protispisnost (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Protispisnost je podana, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine dokazov, ne pa tudi v primeru, če je sodišče določeno dejstvo ugotovilo drugače, kot izhaja iz dokaza. V slednjem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, ki je del dejanske podlage.

8. Čeprav mora po 285. členu ZPP sodišče med drugim skrbeti tudi, da se ponudijo ali dopolnijo dokazni predlogi, nižji sodišči po presoji revizijskega sodišča nista kršili pravila o materialnem procesnem vodstvu. Revident omenjeno kršitev uveljavlja (le) s trditvami, da bi moralo prvostopenjsko sodišče ob nasprotujočih si dokazih poskrbeti za dopolnitev dokaznega postopka. Aktivnost sodišča v nakazani smeri bi presegla dopustno mejo materialno procesnega vodstva, saj bi posegla v pravila o zbiranju procesnega gradiva, glede katerega je po sedanji ureditvi uveljavljeno razpravno načelo (glej 7. in 212. člen ZPP). Od sodišča bi pravzaprav terjalo, da se pretvori v odvetnika stranke.(1) Nenazadnje revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila tožnikova upoštevna (v smislu 286. člena ZPP so pravočasne le tožbene navedbe) trditvena podlaga v tej smeri izredno pomanjkljiva. Prvostopenjsko sodišče je samo in v prid tožniku v dejansko podlago sodbe vključilo dejstva, ki presegajo skromno trditveno podlago v tožbi in kasnejših pravočasnih navedbah, kar je še dodaten argument za zavrnitev revizijskega ugovora.

9. Nižji sodišči sta po presoji revizijskega sodišča z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine tožnika v višini 19.500,00 EUR, za strah v višini 3.100,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v višini 27.000,00 EUR pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena ZOR, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

10. Podroben dejanski obseg vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na peti do deveti strani prvostopenjske sodbe in četrti do peti strani pritožbene sodbe, zato ga revizijsko sodišče v sodbi ni povzelo. Natančne in izčrpne ugotovitve sodišč o tožnikovih telesnih bolečinah, strahu in zmanjšanju življenjske aktivnosti ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Sodišči sta pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevali vse ugotovljene okoliščine (tudi tožnikov strah zaradi možnosti izgube zaposlitve, ki je povezan s strahom za zdravje oziroma za izid zdravljenja), zato revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine.

11. Skupni odmerjeni znesek 49.600,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 56,2 takratnih povprečnih neto plač. Odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi sami zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Ker tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava, se revizija neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

12. Ker torej niso podani v reviziji uveljavljani razlogi (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožnika na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Podrobneje Betetto in drugi: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar 285. člena ZPP, str. 582 in naslednje, GV Založba in Uradni list RS, 2006.