Jedro

Pri zahtevku po 2. odst. 72. člena ZDen gre za nadomestilo izgube koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino uporabljal sam. Pri tem pa je (v skladu s trditvenim bremenom) seveda on tisti, ki mora podati (ustrezne) trditve (in zanje predlagati (ustrezne) dokaze), o tem kako bi nepremičnino (dejansko) uporabljal (jo ekonomsko izkoriščal) in kakšna (oziroma v čem) je izguba, ki naj jo zahtevano nadomestilo »pokrije«

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 4.4.2013 zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo vsakemu od obeh tožnikov zneska 2.496.240,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29.12.2006 dalje do plačila (točka I. izreka). Tožnikoma je naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov v višini 30.296,95 EUR (točka II. Izreka).

Iz vseh pritožbenih razlogov sta se zoper sodbo pravočasno pritožila tožnika, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oz. da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej opozarjata na netočnosti izpodbijane sodbe, saj iz nje izhaja, da naj bi prvotožnik terjatev pridobil od J. T. (medtem ko jo je pridobil od F. T.), da naj bi bila tožnika 2/3 lastnika zemljišča (kar ne drži, saj sta zgolj imetnika terjatve v smislu drugega odst. 72. člena ZDen), da naj bi se vrednost nepremičnine zvišala za več kot 400-krat (pa se je zgolj 44-krat) ter da naj bi iz mnenja K.G.B. izhajala možnost nove pozidave in prodaje zemljišča v vrednosti 35.032.120,00 EUR (tudi to ne drži). Poudarjata, da ni jasno, od kje sodišču podatek, da bi bile nepremičnine last 5 oseb, saj je bilo ves čas govora o treh dedičih. Nadalje navajata, da je stališče sodišča, da prodaja zemljišča in plemenitenje kupnine (ker bi bila ta možnost slabša od dejanske) ne prideta v poštev, pravno zmotno. Opozarjata, da je navedeno nepremičnino prodal B.T., ne pa J. T.. Poleg tega tudi ni res, da bi dediči upravičenke nepremičnino prodali za 5,9 mil. EUR, saj so jo po tržni ceni prodali za 294.000,00 EUR. Dejstvo, da je bil B. T. (ki je terjatev odkupil od pravnega naslednika upravičenke) kupec nepremičnine in da je slednjo prodal naprej za večkratnik tega zneska, pri tem nima nobene vloge, saj se pravni nasledniki upravičenke s tem niso v ničemer okoristili. Napačno je tudi stališče, da zaradi prodaje upravičenci ne bi mogli tržiti nepremičnine v času pred prodajo. Ko je v zvezi z možnostjo koriščenja zemljišča kot kmetijskega zemljišča (travnik) brez strokovnega znanja zaključilo, da upravičenci ne bi mogli ustvariti dobička, je sodišče kršilo zakon (takšna odločitev je arbitrarna). Sodišče bi moralo upoštevati tudi izhodišče, da bi upravičenci najkasneje v letu 2002 lahko zemljišče tržili tudi z oddajanjem stanovanj. Na podlagi vsega navedenega sta tožnika v postopku predlagala postavitev novega izvedenca, kar je sodišče s sklicevanjem na določbo 254. člena ZPP neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je razpolagalo z dvema popolnoma različnima izvedenskima mnenjema. Tožnika sta z mnenjem K. G. B. strokovno in argumentirano izpodbijala mnenje izvedenca A. G., s čimer sta zadostila pogoju utemeljenosti dokaznega predloga ter izkazala utemeljen dvom v pravilnost izvedenskega mnenja. Zato bi bil dokaz z novim izvedencem utemeljen. Glede zaključka sodišča, da bi morala že prej podati trditve o tem, da se je konkretno zemljišče uporabljalo za parkiranje oz. da so na njem stali objekti, pa pojasnjujeta, da vse navedeno izhaja že iz aero posnetkov. Poleg tega stranka ni dolžna postavljati trditev o hipotetičnih dogodkih. Končno poudarjata še, da toženka ni postavila zahtevka za povračilo pravdnih stroškov. Ker sodna praksa šteje, da zgolj priglasitev ali specifikacija le-teh ne zadostuje (enako velja za v spis vložen stroškovnik), je sodišče o njenih pravdnih stroških odločilo mimo postavljenega zahtevka. Ob tem toženka svojih stroškov tudi ni ustrezno specificirala.

Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Glede netočnosti, ki jih tožnika v pritožbi očitata izpodbijani sodbi, pritožbeno sodišče ugotavlja (v pritožbi pa to omenjata že tožnika sama), da te za končno odločitev niso bistvene (saj nimajo vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje).

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre pri zahtevku po 2. odst. 72. člena Zakona o denacionalizaciji (1) za nadomestilo izgube koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino uporabljal sam. Pri tem pa je (v skladu s trditvenim bremenom) seveda on tisti, ki mora podati (ustrezne) trditve (in zanje predlagati (ustrezne) dokaze), o tem kako bi nepremičnino (dejansko) uporabljal (jo ekonomsko izkoriščal) in kakšna (oziroma v čem) je izguba, ki naj jo zahtevano nadomestilo »pokrije«. S tem v zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnika nista (ne v tožbi, ne v pripravljalni vlogi, prav tako pa tudi ne na prvem naroku) podala konkretnih navedb, kako bi nepremičnino ekonomsko izkoriščala.(2) Tožnika skratka v tem oziru nista podala ustrezne trditvene podlage. S strani sodišča imenovani izvedenec je sicer opisal možne uporabe zemljišča, a nobene od slednjih tožnika v postopku nista opredeljeno zatrjevala (in dokazovala). Zgolj dokazno sredstvo (izvedensko mnenje) pa tudi ne more nadomestiti manjkajočih trditev (sodišče prve stopnje se zato niti ni bilo dolžno opredeliti do možnih načinov uporabe zemljišča). Že iz tega razloga je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. V tej zvezi pritožbeno sodišče še dodaja, da so vse pritožbene navedbe o postopku prodaje zadevne nepremičnine novote (v smislu določbe prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku)(3) in so zato nedopustne (neupoštevne). Enako velja za pritožbene navedbe v zvezi s kmetijsko rabo nepremičnine in možnim investiranjem v stanovanjski objekt etažnosti K+P+1.(4) Ker trditve v tej smeri niso bile podane, je polemiziranje s stališči, ki jih je v tej zvezi zavzelo sodišče prve stopnje, brezpredmetno. Sodišče prve stopnje je tudi glede navedb tožnikov o uporabi nepremičnine kot parkirišča in odprtega skladišča pravilno zaključilo, da sta jih podala prepozno in da sta zato v skladu z določbo 286. člena ZPP prekludirana (to velja tudi glede dokazov).(5) V zvezi s pritožbenim očitkom neutemeljene zavrnitve izvedbe dokaza s postavitvijo novega izvedenca pritožbeno sodišče (ponovno) poudarja, da ob manjkajoči trditveni podlagi o tem, kako naj bi upravičenci nepremičnino dejansko ekonomsko izkoriščali, za takšno postavitev ni bilo nobene podlage. Neizvedba omenjenega dokaza prav v ničemer ne postavlja pod vprašaj zakonitosti (pravilnosti) izpodbijane sodbe.

Toženka je že v odgovoru na tožbo ustrezno priglasila pravdne stroške, jih ponovno priglasila na zadnjem naroku ter v spis vložila še stroškovnik (iz katerega jasno izhaja tudi specifikacija priglašenih stroškov). Vse to pa po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja konkretizirano postavitev zahtevka za povračilo pravdnih stroškov.(6) Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Tožnika s svojo pritožbo nista uspela, zaradi česar sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženka sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožnikov (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Ur. l. RS, št. 27/1991, s kasnejšimi spremembami - v nadaljevanju ZDen.

(2) Sklicevala sta se zgolj na izračun po metodi kapitalizacije, ki pa je (kakor je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje) zgolj hipotetična in ne odraža dejanske (možne) uporabe.

(3) Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami - v nadaljevanju ZPP.

(4) Navedbe o slednjem so tudi sicer pavšalne.

(5) Tudi za te navedbe pa velja, da so bile hkrati popolnoma pavšalne in da tožnika z ničemer nista pojasnila izračuna izgubljene koristi.

(6) Pritožbeno sklicevanje na drugačno stališče sodne prakse je povsem splošno (pritožnika namreč takšne sodne prakse ne konkretizirata).