Jedro

Visoka stopnja alkoholiziranosti storilca kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa ne opravičuje ocene, da gre za manj nevarno dejanje in storilca, kot podlaga za izrek pogojne obsodbe.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obd. S.Z. na podlagi člena 251/III KZ RS izreče denarna kazen v znesku 50.000 SIT (petdeset tisoč), ki jih je dolžan plačati v 2 mesecih po prejemu te sodbe.

V primeru, da se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, bo izvršena tako, da se bo za vsakih začetih 3.000 SIT določil en dan zapora.

Obdolženec mora plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v znesku 10.000 SIT.

Ostali izreki izpodbijane sodbe ostanjeo nespremenjeni v veljavi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obd. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega promet po členu 251/III in I KZ RS in mu je bila na podlagi 52. člena KZ SFRJ izrečena pogojna obsodba in v njej na podlagi člena 251/III KZ RS določena kazen 7 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let. Hkrati je bil obdolžencu izrečen varnostni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za čas 1 leta in 6 mesecev, dolžan pa je tudi plačati stroške kazenskega postopka v višini 52.094 SIT, od katerih odpade na povprečnino 7.000 SIT.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil javni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu namesto pogojne obsodbe izreče primerno visoko denarno kazen.

Pritožba je utemeljena.

Pri odmeri kazni obdolžencu je po oceni sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje premalo upoštevalo okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije. Tako se po oceni sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo, ko je obd. za dejanje, ki ga je storil, izreklo pogojno obsodbo. Sodišče prve stopnje je namreč premalo upoštevalo oteževalne okoliščine, saj je obdolženec izredno grobo kršil določilo člena 41 ZTVCP, zapeljal je levo preko celotnega vozišča na hodnik za pešce, kar je skrajno nevaren in ogroževalen manever za druge udeležence v prometu. Prav tako je vozil vozilo, ki je bilo tehnično pomanjkljivo, bil pa je pod vplivom alkohola.

Premalo pa je upoštevana tudi ugotovljena stopnja krivde, zavestna malomarnost. Sodišče druge stopnje je tako izreklo denarno kazen v višini 50.000,00 SIT glede na takrat veljavni KZ SFRJ, ki je ob storitvi kaznivega dejanja opredeljeval zgornjo mejo zagrožene kazni v tej višini, saj meni, da izbira kazenske sankcije opominjevalne narave ob zagroženi sankciji ne bi bila primerna iz razlogov specialne in generalne prevencije, kazen pa ustreza obdolženčevim premoženjskim in osebnim razmeram. Po navedenem je sodišče druge stopnje pritožbi javnega tožilca ugodilo ter spremenilo sodbo sodišča prve stopnje kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih člen 98 in 101 ZKP. Povprečnina je odmerjena glede na trajanje in zamotanost postopka, ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer.