Jedro

Kreditna pogodba veljavno sklenjena in je še vedno veljavna, saj je toženec ni izpodbijal v prekluzivnih zakonskih rokih, poleg tega pa je bila veljavno sklenjena kljub temu, da je bila sklenjena pod vplivom prevare tretje osebe, t.j. A. P., saj tožeča stranka za prevaro ni vedela ali bi morala vedeti, hkrati pa je tožeča stranka izpolnila tudi zahtevo iz 6. člena ZPotK.1 o zagotovitvi predhodne informacije o kreditu.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I. in III. izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 373,32 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 9.049,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.852,80 EUR od 4. 10. 2017 dalje do plačila, od zneska 197,10 EUR pa od 2. 11. 2017 dalje do plačila, pod točko II. izreka je presežni tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 197,10 EUR od dne 4. 10. 1997 do vključno 1. 11. 2017 kot neutemeljen zavrnilo, pod točko III. izreka pa je toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.035,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) brez izrecne navedbe, v katerem delu jo izpodbija, je pa pritožbeno sodišče štelo, da jo izpodbija le v ugodilnem in stroškovnem delu (t.j. v točkah I. in III. izreka), saj ima le v tem delu pravni interes za pritožbo. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa najprej izpostavi, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnil, da je bil k sklenitvi pogodbe zaveden s strani A. P., čemur je sodišče sledilo in v verodostojnost toženčeve izpovedi v tem segmentu ni podvomilo, izpostavil pa je tudi, kar je po njegovi oceni v predmetni zadevi ključnega pomena, da tožeča stranka ob podpisovanju kreditne pogodbe ni opravila svoje pojasnilne dolžnosti glede obsega zneska kredita, obdobja vračanja, zneska posameznih mesečnih anuitet, načina poplačevanja obresti in glavnice ob vračilu posameznega obroka kredita. Ob tem opozarja, da je v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu dolžna navedbe dokazati tista stranka, ki jih navaja. Glede na to, da je bila kreditna pogodba sklenjena preko kreditnega posrednika (v zvezi s čimer je sodišče polemiziralo na način, kot da je toženec nasprotoval dopustnosti sklepanja kreditnih pogodb po posredniku, čemur ni, kar bo obrazloženo v nadaljevanju), je pojasnilna dolžnost postala dolžnost kreditnega posrednika, v predmetni zadevi ..., ki pa svoje pojasnilne dolžnosti v konkretni zadevi po mnenju toženca ni opravil, zato v tem segmentu sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje svoj zaključek, da je pojasnilna dolžnost banke oziroma kreditnega posrednika bila izvedena, oprlo na navedbe tožeče stranke ter izpovedbo priče M. S. V.. Sodišču prve stopnje pa pri tem očita, da je njegova dokazna ocena, ki jo je podalo, napačna. Opozarja, da je priča V. o sklepanju kreditnih pogodb izpovedala na splošno, v predmetni zadevi pa je bistveno, ali je bila pojasnilna dolžnost izvedena v odnosu do toženca, ali so bile torej njemu predstavljene vse relevantne okoliščine glede kredita, zlasti, ali so mu bile predstavljene vse bistvene sestavine kreditne pogodbe. Slednjega pa tožeča stranka po mnenju toženca ni uspela dokazati, saj izpovedba priče, ki podaja izpovedbo le glede splošnega načina sklepanja kreditov, ne zadostuje dokaznemu standardu prepričanosti in gotovosti, ki je potreben za ugotovitev dejstev v zvezi s sodbo, ki predstavlja meritorno odločitev o tožbenem zahtevku. Ob tem še opozarja, da je sodišče prve stopnje samo izpostavilo, da se priča V. toženca ni spomnila in tudi ni vedela ničesar izpovedati o sami sklenitvi oz. podpisu kreditne pogodbe, na podlagi katere tožeča stranka vtožuje terjatev v tem postopku. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da, če se toženec ni spomnil priče V., potem za poklonitev verodostojnosti njeni izpovedbi ni potrebno, da bi se V. spomnila toženca, po mnenju toženca ne vzdrži redne dejanske in pravne presoje. Če sodišče niža standard glede toženca, da lahko upraviči nižji standard glede priče, je pri presoji relevantnih dejstev in posledični utemeljenosti tožbenega zahtevka to po mnenju toženca nedopustno. Toženec še izpostavlja, da je sam povsem določno in ves čas enako izpovedoval, da mu kreditna pogodba in okoliščine v zvezi z njo niso bile predstavljene ter da izvoda pogodbe po podpisovanju ni prejel. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi po njegovi oceni ni prepričljivo pojasnilo, zakaj je tožencu glede določenih navedb verjelo, glede drugih pa ne. Selektivno poklanjanje vere stranki mora biti ustrezno argumentirano, česar pa po oceni toženca sodišče prve stopnje ni storilo, zato sodba v tem delu po njegovem mnenju ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Ker je po prepričanju toženca sodišče prve stopnje na podlagi pričanja V. podalo napačno dokazno oceno, je dejansko stanje glede tega, ali je tožeča stranka po svojem kreditnem posredniku opravila svojo pojasnilno dolžnost, po mnenju toženca zmotno in nepopolno ugotovljeno. Prav tako zmotno ugotovitev dejanskega stanja toženec očita sodišču prve stopnje tudi v delu, kjer je zaključilo (stran 13 obrazložitve, točka 20.), da je toženec na podoben način sklenil pogodbo z ... banko, iz česar je izpeljalo ključno ugotovitev, da tovrsten način sklepanja kreditnih pogodb sodišče utrjuje v prepričanju, da je toženec tudi v konkretnem primeru vedel, da podpisuje kreditno pogodbo in kakšne obveznosti iz tega izhajajo. Toženec sodišču prve stopnje očita, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, na podlagi katerih dokazov je prišlo do tega zaključka, sam pa trdi, da pogodba z ... banko ni bila sklenjena na podoben način, saj ni bila sklenjena preko posrednika, ampak direktno na banki, kjer so bile okoliščine samega sklepanja v bistvenem drugačne kot v predmetni zadevi. Toženec nasprotuje enačenju obeh zadev, pri čemer še opozarja, da mu sodišče prve stopnje glede sklepanja kredita pri ... banki ni postavilo vprašanj v okviru načela materialno procesnega vodstva, in nato posploševanju ter subsumiranju nekega drugega dejanskega stanja (ki niti ni bilo v celoti in popolno ugotovljeno) v predmetni dejanski stan, saj takšno ravnanje nima podlage v dokumentaciji v spisu. Izpodbijani sodbi pa tudi v tem segmentu očita, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Toženec ob zaključku svoje pritožbe še meni, da ker je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je v posledici tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Tožeča stranka je na pritožbo toženca odgovorila. V odgovoru se zavzema za zavrnitev pritožbe in priglaša še stroške odgovora na pritožbo ter zahteva njihovo povrnitev.

4. Pritožba toženca ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi, ki se je začela s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru toženca zoper izdani sklep o izvršbi pa nadaljevala v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, je tožeča stranka kot kreditodajalec od toženca kot kreditojemalca zahtevala plačilo zapadlega in neplačanega zneska iz naslova vračila kredita skupaj s stroški in obrestmi v skupni višini 9.049,90 EUR. Pojasnila je, da sta s tožencem preko njenega kreditnega posrednika ...., ki je v celoti opravil tudi svojo pojasnilno dolžnost v zvezi s sklenjeno kreditno pogodbo, dne 20. 2. 2017 sklenila kreditno pogodbo št. ..., na podlagi katere je tožeča stranka tožencu odobrila potrošniški kredit v višini 8.850,00 EUR (za nakup osebnega avtomobila), da je bil končni rok za koriščenje kredita določen na dne 20. 3. 2017, da se je toženec zavezal, da bo kredit vračal v 72-ih mesečnih anuitetah, ki zapadejo v plačilo vsakega zadnjega v mesecu, da je mesečna anuiteta na dan sklenitve pogodbe znašala 148,77 EUR, prva anuiteta je zapadla v plačilo 31. 3. 2017, zadnja pa 28. 2. 2023, da je odplačevanje potekalo po amortizacijskem načrtu, ki je sestavni del pogodbe, da se je toženec zavezal tožeči stranki plačevati tudi redne (pogodbene) obresti, obračunane v skladu pogodbo, da je bilo s pogodbo še dogovorjeno, da je dolžan toženec v primeru, če ne poravna zapadlih obveznosti iz kreditne pogodbe iz naslova glavnice, provizije in vseh morebitnih stroškov, za čas od dneva nastanka zamude do dneva poravnave plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki se spreminjajo skladno z zakonom, zavezal pa se je plačati tudi vse stroške, vključno s stroški opominov, ki nastanejo zaradi nerednega odplačevanja kredita ter stroške povezane s spremembo kreditnih pogojev, ki so opredeljeni v skladu z veljavno tarifo banke za storitve banke in enkratno nadomestilo za stroške odobritve kredita v višini 200,00 EUR. Zatrjevala je še, da je bilo s pogodbo dogovorjeno, da ima tožeča stranka pravico odstopiti od kreditne pogodbe in takoj zahtevati vračilo vsega dolga z obrestmi in stroški vred pred potekom roka za vračilo, če toženec ne plača začetne ali dveh zaporednih mesečnih obveznosti, pri čemer mora pred odstopom od pogodbe tožeča stranka na papirju ali drugem trajnemu nosilcu podatkov določiti primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni, banka pa lahko razdre pogodbo, če potrošnik ne plača zapadlih obveznosti v tem dodatnem roku. Toženec je kredit v celoti izčrpal, tožeča stranka pa je skladno s pogodbo uveljavila odstopno upravičenje od kreditne pogodbe, ko je dne 14. 9. 2017 tožencu poslala opomin in poziv na plačilo zapadlih obveznosti po kreditni pogodbi, v katerem mu je sporočila, da ima zapadle obveznosti v višini 751,48 EUR in da v primeru, da obveznosti ne bodo poravnave v roku 15 dni, bo banka odstopila od kreditne pogodbe in začela z izvršbo za celotni dolgovani znesek. Ker toženec po poslanem opominu z dne 14. 9. 2017 obveznosti ni plačal, je tožeča stranka toženca z dopisom z dne 3. 10. 2017 obvestila, da je skladno s pogodbo uveljavila odstopno upravičenje in da je z dnem 3. 10. 2017 odstopila od pogodbe ter da je z navedenim dnem v celoti zapadla obveznost po kreditni pogodbi. Toženec je obvestilo prejel dne 4. 10. 2017. Upoštevaje navedeno je terjatev tožeče stranke iz naslova kreditne pogodbe zapadla v plačilo dne 3. 10. 2017, toženec pa na dan 3. 10. 2017 tožeči stranki dolguje zapadlo neplačano glavnico v višini 8.850,00 EUR, neplačane redne (pogodbene) obresti v višini 186,42 EUR, neplačane zamudne obresti v višini 10,68 EUR in stroške v skupni višini 2,80 EUR. Toženec je po kreditni pogodbi plačal zgolj eno mesečno anuiteto, drugih plačil pa ni izvedel. 7. Pri odločanju v tej zadevi je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo med pravdnima strankama sklenjena kreditna pogodba z dne 20. 2. 2017, določila Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju: ZPotK-1) ter določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o nagibu za sklenitev pogodbe, ter o grožnji in prevari.

8. Po izvedenem dokaznem postopku1 je sodišče prve stopnje v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe kot nesporno med strankama ugotovilo, da je toženec dne 20. 2. 2017 s tožečo stranko sklenil kreditno pogodbo št. ..., na podlagi katere je tožeča stranka tožencu odobrila potrošniški kredit v višini 8.850,00 EUR (skupaj s stroški odobritve kredita) za nakup rabljenega vozila v vrednosti 8.650,00 EUR, da je bila predmetna kreditna pogodba sklenjena preko kreditnega posrednika, družbe..., na sedežu katere na ... je toženec podpisal kreditno pogodbo, da je tožeča stranka znesek kredita v višini 8.650,00 EUR nakazala na račun prodajalca in kreditnega posrednika, pa tudi, da je tožeča stranka zaradi toženčevega neplačevanja zapadlih mesečnih obveznosti po kreditni pogodbi (po predhodno poslanem pozivu na plačilo zapadlih obveznosti v dodatnem 15-dnevnem roku) z dnem 3. 10. 2017 uveljavila pravico odstopa od pogodbe in od toženca zahtevala plačilo vsega dolga z obrestmi in stroški v vtoževanem znesku 9.049,90 EUR s pripadki. V točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje še ugotovilo in zaključilo, da je toženca k sklenitvi vseh poslov nagovoril A. P., tudi k sklenitvi predmetne kreditne pogodbe, da je toženec, ki je v tem videl možnost zaslužka, (sicer naivno) zaupal, da bo P. prevzel vse obveznosti iz teh poslov, pa tudi, da je toženec v konkretnem primeru vedel, da podpisuje kreditno pogodbo in kakšne obveznosti iz tega izhajajo. Nadalje je v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da opisano pravno razmerje in dogovor med tožencem in A. P., četudi bi ga bilo mogoče okvalificirati kot prevaro s strani P., ni pravno relevantno za predmetni postopek oziroma ne vpliva na veljavnost sklenjene kreditne pogodbe med tožečo stranko in tožencem in na obstoj toženčevih obveznosti iz predmetne kreditne pogodbe, saj prevara, ki jo je storil kdo tretji, vpliva na samo pogodbo, če je druga pogodbena stranka ob sklenitvi pogodbe zanjo vedela ali bi bila morala vedeti, toženec pa ni podal nobenih trditev o tem, da je banka (tožeča stranka) ob sklenitvi pogodbe vedela za takšno prevaro s strani tretje osebe (A. P.) ali da bi bila to morala vedeti, tudi sicer pa pogodba, sklenjena v prevari (zvijači) ali zmoti velja, dokler ni izpodbita, razveljavitev pogodbe, pri sklenitvi katere so bile napake glede volje, pa je mogoče zahtevati le s tožbo v zakonsko določenih prekluzivnih rokih (94. do 99. člen OZ), česar pa toženec ni storil. V točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje presojalo izpolnitev pojasnilne dolžnosti tožeče stranke oziroma njenega kreditnega posrednika, pri tem pa ugotovilo in zaključilo, da je uslužbenka kreditnega posrednika M. S. V., ki je s tožencem v konkretnem primeru sklepala obravnavano kreditno pogodbo, le-temu natančno pojasnila za kakšno dokumentacijo gre in kaj se podpisuje (da gre za kredit za nakup vozila, znesek kredita, zapadlost obrokov, višina obrokov, trajanje kreditne pogodbe), pa tudi, da se je na dan podpisa pogodbe toženec na naslovu kreditnega posrednika zadržal nekje med 10 do 15 minut, kar je zadoščalo za opravo pojasnilne dolžnosti s strani banke oziroma kreditnega posrednika v razmerju do kreditojemalca pred samim podpisom pogodbe, s podpisom kreditne pogodbe pa je toženec potrdil tudi prejem predhodnih informacij o kreditu s strani banke. Čeprav tožencu neposredno po podpisu pogodbe ni bil izročen izvod kreditne pogodbe, pa glede na to, da je to običajna praksa pri sklepanju kreditnih pogodb preko kreditnega posrednika, ko se s strani kreditojemalca podpisana dokumentacija najprej pošlje na banko, le-ta pa potem podpisano pogodbo z vsemi sestavnimi deli po pošti pošlje kreditojemalcu, sodišče prve stopnje ni videlo nobenega utemeljenega razloga, zakaj izvod kreditne pogodbe ne bi bil (podpisan še s strani banke) poslan neposredno na naslov toženca kot stranke pogodbe, če pa so mu bili na enak način poslani tudi računi za plačilo obrokov in opomini, kar vse je potem toženec izročil P., ki mu je obljubljal, da bo vse uredil. Čeprav je toženec trdil, da je svoje nestrinjanje z načinom delovanja izrazil tako, da se je podpisal le z začetnicama svojega imena in priimka, drugače pa se podpisuje s svojim celotnim priimkom, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da dejstvo, kako se je v konkretnem primeru toženec podpisal, v ničemer ne vpliva na veljavnost njegove izjave volje in na veljavnost pogodbe, saj gre nesporno za toženčev podpis, toženec se je sam podpisal na pogodbo, brez prisile in strahu, tožeča stranka pa ni bila dolžna preverjati, ali je to običajno podpisovanje toženca. Če bi imel toženec resne pomisleke glede podpisa pogodbe, bi lahko njen podpis preprosto zavrnil, česar pa ni storil. V točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je glede na po tožencu opisano razmerje med njim in P., ko je toženec P. izročil fotokopije svojih osebnih dokumentov, sicer verjetno, da je P. v imenu toženca (s predajo njegovih osebnih dokumentov) predhodno urejal vse potrebno za kredit, vendar je zaključilo, da dogovor med njima in morebitna prevara nima vpliva na veljavnost kreditne pogodbe, ki glasi na toženca kot kreditojemalca in ki jo je toženec s tem, ko se je osebno podpisal na kreditno pogodbo, sklenil s tožečo stranko in s tem prevzel nase obveznosti iz te sklenjene pogodbe. Zaključilo je še, da tudi dejstvo, da toženec od zneska odobrenega kredita ni prejel ničesar in da z vozilom, za nakup katerega je podpisal kreditno pogodbo, ni nikoli razpolagal, ne vpliva na veljavnost kreditne pogodbe. Čeprav je ugotovilo, da je toženec pristal na sklenitev kreditne pogodbe zaradi obljubljene finančne nagrade s strani P. („lahkega zaslužka”) in ne zato, da bi za svoj račun pridobil namenski kredit, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tudi navedeno ne vpliva na veljavnost predmetne kreditne pogodbe, saj nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost. Zaradi vsega navedenega je v točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženec dolžan izpolniti vtoževano terjatev, saj je bila predmetna kreditna pogodba med tožečo stranko in tožencem veljavno sklenjena, toženec kot polnoletna in poslovno sposobna oseba v času sklenitve pogodbe je bil seznanjen z vsebino kreditne pogodbe, predvsem z obveznostmi, ki jih s podpisom takšne pogodbe prevzema kot kreditojemalec, pogodbe pa kljub ugovorom, ki jih je podal tekom postopka, nikoli ni izpodbijal s tožbo. Tožeča stranka je izpolnila svoje pogodbene obveznosti in je zaradi toženčevega neplačevanja zapadlih mesečnih obveznosti po kreditni pogodbi z enostransko izjavo in po predhodno poslanem pozivu tožencu na plačilo zapadlih obveznosti v dodatnem 15-dnevnem roku z dne 14. 9. 2017, z dnem 3. 10. 2017 uveljavila pravico odstopa od pogodbe in od toženca zahtevala plačilo celotnega zapadlega dolga po kreditni pogodbi v višini 9.049,90 EUR s pripadki. Ker višine vtoževane terjatve, ki predstavlja znesek zapadle neplačane glavnice v višini 8.850,00 EUR, neplačane redne (pogodbene) obresti v višini 186,42 EUR, neplačane zamudne obresti v višini 10,68 EUR in stroške v višini 2,80 EUR, toženec ni obrazloženo prerekal, niti ni nasprotoval izračunu le-te (skupaj s pogodbenimi in zamudnimi obrestmi ter stroški), je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec tožeči stranki dolžan plačati celoten znesek 9.049,90 EUR. V zvezi z obrestnim delom zahtevka pa je zaključilo, da je ta po materialnem pravu le delno utemeljen, saj je tožeča stranka zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od naslednjega dne po zapadlosti celotne kreditne obveznosti (t.j. od 4. 10. 2017) od celotnega zneska glavnice, čeprav je zakonske zamudne obresti zahtevala od kapitaliziranega zneska glavnice v višini 9.049,90 EUR, ki vključuje tudi neplačane pogodbene in zamudne obresti v skupnem znesku 197,10 EUR, od katerih pa je mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (procesne obresti), tj. v konkretnem primeru od dneva vložitve predloga za izvršbo z dne 2. 11. 2017 dalje, zato je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 4. 10. 2017 dalje utemeljen le od zneska 8.852,80 EUR, ne pa tudi od presežka te glavnice oz. od zneska neplačanih obresti v višini 197,10 EUR.

9. Pritožbene navedbe toženca, da pogodba z ... banko ni bila sklenjena na podoben način kot predmetna kreditna pogodba, saj ni bila sklenjena preko posrednika, ampak direktno na banki, kjer so bile okoliščine samega sklepanja v bistvenem drugačne kot v predmetni zadevi, ter da iz tega razloga ni mogoče enačenje obeh zadev in nato posploševanje in ter subsumiranje nekega drugega dejanskega stanja v predmetni dejanski stan, predstavljajo v skladu s 337. členom ZPP nedopustne pritožbene novote, saj toženec ni navedel nobenega razloga, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navajati pravočasno (286. člen ZPP) že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato jih tudi pritožbeno sodišče pri odločitvi o pritožbi ne more upoštevati. Ker teh dejstev toženec ni navajal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, je neutemeljen njegov pritožbeni očitek, da glede teh dejstev izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s temi pritožbenimi navedbami smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

10. Ker je bil toženec tisti, ki je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da ga je P. na podoben način, kot ga je nagovoril za sklenitev kredita pri tožeči stranki, nagovoril tudi za A... banko2, ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da mu o sklepanju kreditne pogodbe pri ... banki v okviru načela materialno procesnega vodstva sodišče prve stopnje ni postavilo nobenih vprašanj, saj za kaj takšnega glede na podane trditve toženca ni bilo nobene potrebe. Sodišče prve stopnje s tem, ko v tem delu ni izvajalo materialno procesnega vodstva, tako ni kršilo določila 285. člena ZPP, ki določa, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo, posledično pa tudi ni zagrešilo smiselno zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

11. Toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih tudi v zvezi z njegovo dokazno oceno. Ta svoj očitek utemeljuje z navedbo, da sodišče prve stopnje ni prepričljivo pojasnilo, zakaj je tožencu glede določenih navedb verjelo, glede drugih pa ne, ter z navedbami, da mora biti selektivno poklanjanje vere stranki ustrezno argumentirano. Vse to pa neutemeljeno, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje obrazložena, temeljita, vestna in skrbna, v celoti sledi tudi metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tako celovito, temeljito in natančno analiziralo med drugim tudi izpoved toženca kot stranke, pri tem pa pojasnilo, v katerem delu njegovi izpovedi sledi in v katerem delu ga ni prepričala, z navedbo življenjsko logičnih razlogov, zakaj ga ni prepričala. Tovrstne razloge je sodišče prve stopnje navedlo pri vsakem sklopu dejanskih vprašanj, ki jih je ugotavljalo, posebej. Tako je npr. v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je ugotavljalo, ali je toženec v konkretnem primeru vedel, da podpisuje kreditno pogodbo in kakšne obveznosti iz tega izhajajo, med drugim obrazložilo, da je verjelo tožencu, da ga je k sklenitvi vseh poslov nagovoril A. P., konkretno tudi k sklenitvi predmetne kreditne pogodbe in da je toženec, ki je v tem videl možnost zaslužka, (sicer naivno) zaupal, da bo P. prevzel vse obveznosti iz teh poslov, da pa ga s svojo izpovedbo ni prepričal o tem, da ni vedel, da gre v avtohišo na ... podpisat kreditno pogodbo za nakup vozila, da mu P. ni povedal, za kaj se gre, da je rekel, da bo podpisal zgolj „neko pogodbo”, to pa iz razloga, ker je toženec spreminjal svojo izpoved (saj je najprej izpovedal, da mu je P. ob tem, ko mu je dal fotokopije osebnih dokumentov, omenil, za kaj se gre, da potrebuje te podatke, da gre za kreditno pogodbo, kar se sklada z delom njegove izpovedbe, da je imel že takrat dogovor s P., da bo on zanj prevzel obveznosti do banke in da mu je P. že pred podpisom pogodbe naročil, da karkoli bo kasneje dobival od banke domov, naj prinese njemu in bo on vse uredil) in iz razloga, ker njegove izpovedi niso potrdili oziroma so ji nasprotovali drugi izvedeni dokazi, t.j. zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 3. 1. 2018 v prilogi B3 spisa (iz katerega izhaja, da je toženec sam na policijski zapisnik izjavil, da mu je P. že ob njunem prvem srečanju povedal, da bi vzel kredit na toženčevo ime, obroke pa bi odplačeval P., glede predmetnega kredita pa povedal, da je v pisarni v avtohiši na .. podpisal pogodbo za kredit, uslužbenka pa mu je zaželela srečno vožnjo) in celo njegove lastne navedbe v tem pravdnem postopku, njegova izpoved ter njegove navedbe v policijskem zapisniku, da je že pred sklenitvijo predmetne kreditne pogodbe na podoben način sklenil kreditno pogodbo v avtohiši v ... z ... banko in mu je že takrat P. povedal, da bi vzel kredit na toženčevo ime, obroke pa bi odplačeval P.. Na podoben način je sodišče prve stopnje analiziralo in napravilo temeljito in obrazloženo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, tudi dokaza z zaslišanjem toženca kot stranke postopka, tudi v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe glede ugotovitev o tem, da je toženec sklenil predmetno kreditno pogodbo iz razloga, ker je bil zaveden, prevaran s strani A. P., v točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe pa tudi glede ugotovitev o tem, ali je bil ustrezno seznanjen z vsebino kreditne pogodbe oziroma o tem, ali je tožeča stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, ko je obrazložilo, da toženčevi izpovedi, v kateri je zanikal, da mu je uslužbenka kreditnega posrednika M. S. V. natančno pojasnila, kakšno dokumentacijo podpisuje, kakšen znesek kredita mu bo odobren in kakšne so njegove obveznosti iz kreditne pogodbe, zlasti glede vračila kredita, da je svoje strinjanje z vsebino kreditne pogodbe potrdil tudi z lastnoročnim podpisom, po sklenitvi pogodbe pa mu je bila vsa dokumentacija (vključno z anuitetnim načrtom) poslana, ni sledilo, ker ni prepričljiva in življenjsko logična, po drugi strani pa je trditve tožeče stranke v celoti potrdila priča M. S. V., katere izpoved je sodišče prve stopnje sprejelo kot verodostojno in resnično, saj je bila vsebinsko logična in skladna, hkrati pa (z razliko od izpovedi toženca) potrjena tudi z listinskimi dokazi, t.j. s samo vsebino kreditne pogodbe glede izpolnjene pojasnilne dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa pri tem ni prezrlo niti dejstva, da je toženec sam izpovedal, da se je pred podpisom kreditne pogodbe na naslovu kreditnega posrednika zadržal nekje med 10 in 15 minut, kar je zadoščalo za opravo pojasnilne dolžnosti, pa tudi dejstva, da je toženec sam s podpisom kreditne pogodbe potrdil tudi prejem predhodnih informacij o kreditu s strani banke, kot to izhaja iz 15. člena kreditne pogodbe. Ker je dokazna ocena sodišča prve stopnje ustrezno obrazložena, navedeni pa so tudi razlogi, zakaj je delu izpovedi toženca sodišče verjelo, drugemu delu pa ne, s strani toženca smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP iz tega razloga ni podana, saj je dokazno oceno sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti.

12. S pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje svoj zaključek, da je pojasnilna dolžnost banke oziroma kreditnega posrednika bila izvedena, oprlo zgolj na navedbe tožeče stranke ter izpovedbo priče M. S. V., s pritožbenimi navedbami, s katerimi sodišču prve stopnje očita, da je njegova dokazna ocena, ki jo je podalo, napačna iz razloga, ker je priča V. o sklepanju kreditnih pogodb izpovedala na splošno, v predmetni zadevi pa je bistveno, ali je bila pojasnilna dolžnost izvedena v odnosu do toženca, ali so bile torej njemu predstavljene vse relevantne okoliščine glede kredita, zlasti, ali so mu bile predstavljene vse bistvene sestavine kreditne pogodbe in s pritožbenimi navedbami, da tožeča stranka tega ni uspela dokazati, saj izpovedba priče, ki podaja izpovedbo le glede splošnega načina sklepanja kreditov, ker se toženca ni spomnila in tudi ni vedela ničesar izpovedati o sami sklenitvi oz. podpisu kreditne pogodbe, na podlagi katere tožeča stranka vtožuje terjatev v tem postopku, ne zadostuje dokaznemu standardu prepričanosti in gotovosti, ki je potreben za ugotovitev dejstev v zvezi s sodbo, ki predstavlja meritorno odločitev o tožbenem zahtevku, toženec izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, podaja svoje lastne dejanske zaključke, svoje videnje rezultata dokazovanja in svojo lastno in enostransko dokazno oceno, s katero pa ne more vzbuditi dvoma v pravilnost temeljite, celovite in skrbne dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki sledi metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP in vsebuje prepričljive in življenjsko logične razloge. Na takšne pravilne razloge dokazne ocene se v izogib ponavljanju, kolikor jih ni povzelo že v prejšnjih točkah obrazložitve te sodbe, v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Ob tem je le še ponovno dodati oziroma poudariti, da svojega zaključka, da je tožeča stranka preko svojega kreditnega posrednika ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, sodišče prve stopnje ni sprejelo zgolj na podlagi takšnih navedb tožeče stranke in izpovedi priče M. S. V., kot to zmotno trdi toženec v pritožbi, temveč tudi na podlagi izpovedi toženca samega (glede tega, koliko časa se je zadržal na naslovu kreditnega posrednika pred podpisom kreditne pogodbe, ki je povsem zadoščal za opravo pojasnilne dolžnosti) in listinskih dokazov, ki so izpoved te priče potrdili, t.j. predvsem na podlagi sklenjene kreditne pogodbe, ki jo je toženec nesporno podpisal, s svojim podpisom pa je v skladu s 15. členom te kreditne pogodbe potrdil tudi prejem predhodnih informacij o kreditu s strani banke, zato dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je sledilo izpovedi priče M. S. V., ki jo je ocenilo kot vsebinsko logično in skladno, toženec ne more uspešno vzbuditi z izpostavljanjem dejstva, da se priča V. toženca ni spomnila in da je o sklepanju kreditne pogodbe izpovedovala le na splošno. Ta dejstva je sodišče prve stopnje tako ugotovilo s potrebno zanesljivostjo, ko se je na podlagi izvedenih dokazov prepričalo o njihovem obstoju, saj se dokazni standard t.i. gotovosti za odločitev v pravdnem postopku v skladu s sodno prakso in pravno teorijo udejanja s t.i. prepričanjem3, zato so povsem neutemeljeni očitki toženca, da pri ugotavljanju teh dejstev ni bilo zadoščeno dokaznemu standardu gotovosti oziroma prepričanosti iz 215. člena ZPP, saj je temu standardu ob pravilni uporabi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu sodišče prve stopnje povsem zadostilo. Nasprotno stališče toženca, izraženo v pritožbi, se tako izkaže za zmotno.

13. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša tudi z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, ki temeljijo na pravilni dokazni oceni sodišča prve stopnje, v točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka preko kreditnega posrednika (...) pravilno in ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost pred podpisom kreditne pogodbe, da je toženca ustrezno seznanila z vsebino kreditne pogodbe, predvsem z obveznostmi, ki jih s podpisom takšne pogodbe prevzema kot kreditojemalec.

14. Ostalih dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje pa toženec niti ne izpodbija. Tako je sodišče prve stopnje pravilno dokazno podprto ugotovilo in zaključilo še, da je toženec dne 20. 2. 2017 s tožečo stranko sklenil kreditno pogodbo št. ..., na podlagi katere je tožeča stranka tožencu odobrila potrošniški kredit v višini 8.850,00 EUR (skupaj s stroški odobritve kredita) za nakup rabljenega vozila v vrednosti 8.650,00 EUR, da je bila predmetna kreditna pogodba sklenjena preko kreditnega posrednika, družbe .., na sedežu katere na ... je toženec podpisal kreditno pogodbo, da je tožeča stranka znesek kredita v višini 8.650,00 EUR nakazala na račun prodajalca in kreditnega posrednika, da je toženca k sklenitvi vseh poslov nagovoril A. P., tudi k sklenitvi predmetne kreditne pogodbe, da je toženec, ki je v tem videl možnost zaslužka, (sicer naivno) zaupal, da bo P. prevzel vse obveznosti iz teh poslov, da toženec ni vložil izpodbojne tožbe, s katero bi zahteval razveljavitev konkretne kreditne pogodbe zaradi napak volje, da toženec od zneska odobrenega kredita ni prejel ničesar in da z vozilom, za nakup katerega je podpisal kreditno pogodbo, ni nikoli razpolagal, da je tožeča stranka zaradi toženčevega neplačevanja zapadlih mesečnih obveznosti po kreditni pogodbi (po predhodno poslanem pozivu na plačilo zapadlih obveznosti v dodatnem 15-dnevnem roku) z dnem 3. 10. 2017 uveljavila pravico odstopa od pogodbe in od toženca zahtevala plačilo vsega dolga z obrestmi in stroški v vtoževanem znesku 9.049,90 EUR, ki ga predstavlja znesek zapadle neplačane glavnice v višini 8.850,00 EUR (v katerega je vključeno tudi enkratno nadomestilo za stroške odobritve kredita), neplačane redne (pogodbene) obresti v višini 186,42 EUR, neplačane zamudne obresti v višini 10,68 EUR in stroški v višini 2,80 EUR.

15. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določila 8. člena kreditne pogodbe in 15. člena ZPotK-1, ko je zaključilo, da je tožeča stranka, ki je izpolnila svoje pogodbene obveznosti (nakazala dogovorjeni znesek na račun prodajalca in kreditnega posrednika), zaradi toženčevega neplačevanja zapadlih mesečnih obveznosti po kreditni pogodbi, pravilno z enostransko izjavo in po predhodnem poslanem pozivu tožencu na plačilo zapadlih obveznosti v dodatnem 15-dnevnem roku z dne 14. 9. 2017, z dnem 3. 10. 2017 uveljavila pravico odstopa od pogodbe in s tem dnem torej veljavno odstopila od kreditne pogodbe, sklenjene s tožencem. Zaradi odstopa od kreditne pogodbe pa je s tem dnem v skladu z 8. členom kreditne pogodbe zapadel v plačilo celoten dolg toženca iz kreditne pogodbe skupaj z obrestmi in vsemi stroški, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je lahko od tega dne dalje tožeča stranka od toženca zahtevala plačilo celotnega zapadlega dolga po kreditni pogodbi v skupni višini 9.049,90 EUR. Ob pravilni uporabi 3. odstavka 49. člena OZ ter 94. do 99. člena OZ je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da je bila predmetna kreditna pogodba veljavno sklenjena in je še vedno veljavna, saj je toženec ni izpodbijal v prekluzivnih zakonskih rokih, poleg tega pa je bila veljavno sklenjena kljub temu, da je bila sklenjena pod vplivom prevare tretje osebe, t.j. A. P., saj tožeča stranka za prevaro ni vedela ali bi morala vedeti, hkrati pa je tožeča stranka izpolnila tudi zahtevo iz 6. člena ZPotK-1 o zagotoviti predhodne informacije o kreditu. Materialno pravno, v skladu s 40. členom OZ, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da na veljavnost sklenjene kreditne pogodbe ne vpliva niti nagib, iz katerega je bila pogodba sklenjena, t.j. zaradi s strani tretje osebe, A. P., obljubljene finančne nagrade, t.j. „lahkega zaslužka“ in ne zaradi pridobitve namenskega kredita za svoj račun, pa tudi zaključek sodišča prve stopnje, da na veljavnost sklenjene kreditne pogodbe ne vplivata niti dejstvi, da od zneska odobrenega kredita toženec sam ni prejel ničesar in da z vozilom, za nakup katerega je podpisal kreditno pogodbo, ni nikoli razpolagal, saj tožeča stranka pri samem prevzemu vozila ni sodelovala, niti ni bila dolžna sodelovati. Materialno pravo je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo tudi glede obrestnega dela tožbenega zahtevka, ko je zaključilo, da je toženec z dnem 4. 10. 2017 v skladu z določbo 2. odstavka 299. člena OZ prišel v zamudo in da je zato dolžan v skladu s 1. odstavkom 378. člena OZ plačati tudi zakonske zamudne obresti. Ker pa je tožeča stranka zahtevala zakonske zamudne obresti od dne 4. 10. 2017 dalje od kapitaliziranega zneska glavnice v višini 9.049,90 EUR, ki vključuje tudi neplačane pogodbene in zamudne obresti v skupnem znesku 197,10 EUR, pa je ob pravilni uporabi 381. člena OZ, ki določa, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (procesne obresti), pravilno odločilo, da je od zneska neplačanih obresti v višini 197,10 EUR v konkretnem primeru tožeča stranka upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve predloga za izvršbo (dne 2. 11. 2017) dalje in je tako tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 4. 10. 2017 dalje utemeljen le od zneska 8.852,80 EUR.

16. Ker je toženec odločitev o stroških pravdnega postopka izpodbijal le zato, ker naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje glede glavne stvari zmotna, ne nasprotuje pa obsegu in višini odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov tožeče stranke, je glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari, neutemeljena tudi njegova pritožba zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje.

17. Pritožba toženca se ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo toženca zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v izpodbijanih delih (točki I. in III. izreka) potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

18. Toženec s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sam trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka, dolžan pa je tožeči stranki povrniti njene potrebne (155. člen ZPP) stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki, upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo: 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo po Tarifni številki 21/1 Odvetniške tarife, 10 točk (2%) za materialne stroške v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo po 3. odstavku 11. člena OT ter 67,32 EUR za stroške plačila DDV po 2. odstavku 12. člena OT, kar skupaj znese 373,32 EUR stroškov v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo. Te stroške je toženec dolžan tožeči stranki povrniti v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila.

1 Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 8. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj zapisnik o naroku z dne 6. 7. 2018, prvi odstavek na strani 5 zapisnika oziroma na l. št. 60 spisa. 3 Glej Pavčnik, T.: Dokazni standardi, 2012, Podjetje in delo, številka 6-7.