Jedro

Vknjižba lastninske pravice na podlagi denacionalizacijske odločbe upravnega organa je sklepno dejanje v postopku denacionalizacije in je zato potrebno uporabiti ZDen kot specialni predpis in ne ZST-1, kar pomeni, da je tak vpis takse prost.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovoru ugodi ter razveljavi plačilni nalog z dne 18.3.2015.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor udeleženke postopka N. zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 26.3.3015. Zoper navedeni sklep se udeleženka postopka N. pritožuje, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se izpodbijani sklep razveljavi ter povrne taksnemu zavezancu stroške ugovora in te pritožbe, podrejeno predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. Navaja, da je za odločitev v tej zadevi bistveno, da Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) določa, da stranke v postopku denacionalizacije ne plačujejo sodnih taks, in da je ta zakon specialnejši od Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju. ZST-1). Večini zemljiškoknjižnih sodišč je citirana določba ZDen jasna, zaradi česar ne odmerjajo takse pri vpisu lastninske pravice na podlagi denacionalizacijskih odločb s katerimi se vrača premoženje upravičencem. Jasno jim je tudi, da ni primerno, da se poprava krivice, ki jo je zagrešila država, s strani države dodatno zaračuna s sodno takso, ki naj jo plača oškodovanec. Pri tem pritožba izpostavlja odločbi VSL I Cp 1185/2012 in I Cp 168/2013. Ni nepomembno, da tudi v primerih drugih denacionalizacijskih zavezancev sodna taksa za vpis lastninske pravice v njihovo korist ni bila odmerjena, zato bi drugačna sodna praksa v konkretnem primeru predstavljala nedopustno kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin (enakost pred zakonom v smislu določbe 14. člena Ustave RS in enakega varstva pravic v smislu določbe 22. člena Ustave RS; odločba U-I-64/07). Opozarja, da bi v primeru, da bi bilo pravno naziranje sodišča prve stopnje pravilno, morala pritožnica za vpis več kor 3000 nepremičnin plačati sodno takso, ki presega znesek 15.000,00 EUR, in da marsikatera denacionalizirana nepremičnina ne dosega vrednosti 5,00 EUR, kar je najmanjša možna taksa in kar bi za taksno zavezanko dejansko predstavljalo ponovno dejansko podržavljenje sicer denacionaliziranega. Takšna zaplemba premoženja bi bila prav tako nedopustna.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je prišlo do vpisa lastninske pravice na pritožnico po uradni dolžnosti na podlagi denacionalizacijske odločbe upravnega organa, pri čemer je sodišče prve stopnje terjalo takso za vpis od pritožnice.

Upoštevaje 71. člen ZDen, ki določa, tako kot navaja pritožba, da „stranke v postopku denacionalizacije po tem zakonu ne plačujejo taks“, je ugotoviti, da je obravnavana vknjižba lastninske pravice sklepno dejanje v postopku denacionalizacije in je zato potrebno uporabiti ZDen kot specialni predpis in ne ZST-1, ki ga je zmotno uporabilo sodišče prve stopnje, kar pomeni, da je tak vpis takse prost. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem pritožbe, da bi bilo neprimerno, da se poprava krivice, ki jo je zagrešila država, s strani države dodatno zaračuna s sodno takso, ki naj jo plača oškodovanec. To prav gotovo ni bil namen ZDen, katerega temeljni namen je bil popraviti krivične posege v premoženje neposredno na podlagi predpisov ali različnih prisilnih ukrepov državnih organov v določenem obdobju po drugi svetovni vojni, ne pa v povzročanju novih krivic.

Glede na navedeno je bilo potrebno utemeljeni pritožbi ugoditi in odločiti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3 točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).