Jedro

Prosilec ima pravico, da pred odreditvijo ukrepa omejitve gibanja pojasni vse odločilne okoliščine.

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi tako, da se v delu, s katerim tožnik zahteva odpravo sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1174/2017/4 (1312-14) z dne 19. 10. 2017 ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1174/2017/4 (1312-14) z dne 19. 10. 2017 odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožba se v preostalem delu, s katerim tožnik zahteva, naj se ugotovi, da mu je bila z izvrševanjem sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1174/2017/4 (1312-14) z dne 19. 10. 2017 v obdobju od 17. 10. 2017 od 11.50 ure dalje kršena pravica do osebne svobode in da se toženi stranki prepoveduje nadaljevanje izvrševanja sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1174/2017/4 (1312-14) z dne 19. 10. 2017 na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode, zavrže. III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III) v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka in četrtega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) pod 1. točko izreka odločila, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Postojna, do predaje odgovorni državi članici in pod 2. točko izreka odločila, da se tožnika za namen predaje pridrži od ustne naznanitve dne 17. 10. 2017 od 11.50 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 17. 10. 2017 zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Dalje navaja, da iz policijske depeše PP Črnomelj z dne 13. 10. 2017 izhaja, da je tožnik tega dne (13. 10. 2017) ob 3.55 uri ilegalno prečkal državni meji med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo in da pri sebi ni imel nobenih dokumentov. Na Hrvaškem se je predstavil kot A.A., državljan Libije. Na PP je povedal, da v Republiki Sloveniji zaproša za mednarodno zaščito zaradi političnih razmer v državi proti Berberom, medtem ko je ob podaji prošnje povedal, da je B.B., državljan Alžirije in da je Alžirijo zapustil zato, ker je imel težave z zaročenkino družino. Po preverjanju v bazi Eurodac je bilo ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji dne 7. 7. 2017 in nato dne 12. 9. 2017 tudi na Hrvaškem ter da v nobeni od teh držav ni počakal na zaključek postopka. S tem je izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku (5. alineja prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih, ZTuj-2). Ob podaji prošnje je tudi povedal, da za mednarodno zaščito ni zaprosil v nobeni državi, čeprav iz podatkov Eurodac izhaja, kot že navedeno, da je predhodno zaprosil za zaščito v dveh različnih državah. S tem, ko je ilegalno prehajal državne meje in glede na to, da v Sloveniji nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Namero zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji je podal šele ob prijetju s strani policije. Vse navedeno po prepričanju tožene stranke potrjuje, da bi tožnik, tako kot prehodni državi, tudi Slovenijo zapustil in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU, zato mu je bilo treba omejiti gibanje. Tožena stranka je najprej preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območje Azilnega doma, primeren. Ob upoštevanju milejšega režima v Azilnem domu, ki ga tudi opredeljuje, tožena stranka ugotavlja, da pridržanje na območje Azilnega doma ne bi bil primeren ukrep, saj bi tožnik lahko samovoljno zapustil Azilni dom oziroma bi lahko pobegnil. S tem pa bi onemogočil izvedbo postopka v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III, zato mu je bilo treba omejiti gibanje na prostore in območje Centra za tujce.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper uvodoma navedeni sklep iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, po kateri pri presojanju kriterijev za nevarnost pobega ne morejo biti uporabljeni vsi kriteriji, našteti v 68. členu ZTuj-2, temveč zgolj tisti, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. Navaja, da med kriterije za določanje izjemne begosumnosti prosilca že po svoji naravi ne morejo soditi milejše oblike okoliščin in da je mogoče omejiti gibanje zgolj izjemno begosumnim prosilcem. Kljub temu je toženka odvzem prostosti utemeljila večinoma na milejših okoliščinah. Tožena stranka je sama s seboj v nasprotju, saj najprej navaja, da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito v dveh državah, na koncu pa navaja, da v petih državah, zaradi česar je dejansko stanje napačno utemeljeno, odločbe pa se ne da preizkusiti. V izpodbijani odločbi niso podani razlogi o znatni nevarnosti pobega. Sklicevanje na 5. alinejo prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 je napačno iz dveh razlogov: zato, ker se ne nanaša na nesodelovanje v predmetnem postopku, ampak na nesodelovanje v postopku na Hrvaškem in Grčiji in zato, ker tožena stranka ni presojala argumentov tožnika, zakaj je državi zapustil, se do njih ni opredelila, niti jih ni preverila. Prav tako ni dovolj natančno pojasnila 3. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 oziroma ni jasno, zakaj je tožena stranka to dejstvo sploh izpostavila, saj tožnik tega ni izpostavil v prošnji, niti na osebnem razgovoru, niti ga tožena stranka v zvezi s tem ni vprašala. Tožena stranka tudi ni preverila, zakaj se je tožnik predstavljal z drugimi podatki, oziroma, če se sploh je. Uradna oseba ni dovolj pojasnila, zakaj pooblaščenec tožnika tožniku ni mogel zastavljati vprašanj, hkrati pa navaja, da je tožnik podal dva različna razloga za zapustitev Alžirije. Posledično je bilo kršeno načelo zaslišanja iz 9. člena ZUP. Tožena stranka tudi ni upoštevala, da je tožnik v prošnji, kot tudi na osebnem razgovoru pojasnil, da Slovenije ne bo zapustil in da bo počakal na odločitev o prošnji. Enako velja glede dejstva, kdaj je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnik je za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče po vstopu v Slovenijo. Tožena stranka bi tudi morala najprej pojasniti, zakaj je tožnik begosumen, nato pa z dodatnimi argumenti utemeljiti, zakaj je izrazito begosumen, pa tega pa ni storila. Tožniku je bila odvzeta prostost že zgolj zaradi tega, ker so bili njegovi prstni odtisi v bazi Eurodac, čeprav po Dublinski Uredbi III države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej Uredbi. Tudi utemeljitev tožene stranke, zakaj tožnik ne bi mogel biti omejen na območje Azilnega doma, je pavšalna in pomanjkljiva; argument tožene stranke, da ne uspe zagotoviti, da bi prosilci ostali na območju Azilnega doma, pa ni primeren. Tudi sicer izpodbijani sklep posega v pravico do osebne svobode, zato za prosilce po ZMZ-1 ni dopusten. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep z dne 19. 10. 2017 odpravi.

4. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe in sicer sodišču predlaga, da odloči tako, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce. Tožnik je že v tožbi izkazal, da v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v Centru za tujce izredno slabo počuti.

5. Glede na to, da se v skladu s 4. členom ZUS-1 v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno tudi drugo sodno varstvo, tožnik sodišču predlaga tudi, da razsodi, da se ugotovi, da je bila tožniku z izvrševanjem sklepa tožene stranke z dne 19. 10. 2017 v obdobju od 17. 10. 2017 od 11.50 dalje kršena pravica do osebne svobode in da se toženi stranki prepoveduje nadaljevanje izvrševanja sklepa tožene stranke z dne 19. 10. 2017 na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode.

6. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijanega akta in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep tožene stranke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

9. Sodišče je na glavni obravnavi dne 2. 11. 2017 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, medtem ko tožnika, zaradi njegove hospitalizacije v PB ..., ni moglo zaslišati.

10. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbe drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom.

11. Skladno s prvim odstavkom 84. člena ZMZ-1 lahko v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center na tujce.

12. Sodišče lahko pritrdi tožniku, da mu tožena stranka ni dala možnosti, da bi se lahko izjasnil o tem, zakaj se je predstavljal z drugimi osebnimi podatki, kot tudi o tem, zakaj je zapustil matično državo oziroma zakaj je v zvezi s tem navajal dva različna razloga. Iz izpodbijane odločbe izhaja (samo), da se je tožnik na Hrvaškem predstavil kot A.A., državljan Libije, medtem ko se je v Republiki Sloveniji ob podaji prošnje predstavil kot B.B., državljan Alžirije in da je tožnik navajal dva različna razloga za zapustitev matične države, tako da je na PP kot razlog navedel politične razmere v državi proti Berberom, ob podaji prošnje pa je navedel težave z zaročenkino družino.

13. Po 9. členu ZUP, ki se po določbi 33. člena ZMZ-1 uporablja tudi v postopku po tem zakonu, je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP) in organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost izjasnitve, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Poleg tega 146. člen ZUP določa, da mora uradna oseba, ki vodi postopek, stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (tretji odstavek 146. člena ZUP) in da pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP). Prosilec ima torej pravico, da pred odreditvijo ukrepa omejitve gibanja pojasni vse odločilne okoliščine.

14. Iz podatkov v spisu je razvidno, da tožniku možnost, da bi se lahko izjasnil o vseh odločilnih okoliščinah, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev, ni bila dana. Tožnik ni bil vprašan, zakaj se je na Hrvaškem predstavljal z drugačnimi osebnimi podatki, kot tudi ne, zakaj je navajal različna razloga za zapustitev države, čeprav je tožnikov pooblaščenec ob podaji prošnje želel razčistiti razloge za mednarodno zaščito. Ker različnosti tožnikovih izjav, podanih na PP in kasneje ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, glede na to, da je tožnik trenutno hospitaliziran, ni bilo mogoče razčistiti niti na glavni obravnavi v upravnem sporu, gre tako za bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

15. Sodišče je zato že zaradi navedenega razloga na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) moralo tožbi v delu, s katerim tožnik zahteva odpravo izpodbijanega akta, ugoditi in se zato niti ni spuščalo v presojo drugih tožbenih ugovorov. Sodišče zgolj še pojasnjuje, da je treba v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 odločiti o tožbi zoper sklep o odrejenem ukrepu omejitve gibanja v treh delovnih dneh, zaradi česar sodišče ni sledilo predlogu tožnikove pooblaščenke na glavni obravnavi, da naj sodišče zasliši tožnika potem, ko bo za to sposoben, kar smiselno pomeni po odpustitvi iz bolnišnice (PB ...), kjer se tožnik trenutno nahaja (kar posledično pomeni, da se trenutno izpodbijani sklep o pridržanju tožnika na prostore in območje Centra za tujce v Postojni niti ne izvršuje).

16. K II. točki izreka:

17. Sodišče je tožbo v preostalem delu in sicer v delu, kjer tožnik zahteva, da naj se ugotovi, da mu je bila z izvrševanjem izpodbijanega sklepa v obdobju od 17. 10. 2017 od 11.50 ure dalje kršena pravica do osebne svobode in da se toženi stranki prepoveduje nadaljevanje izvrševanja sklepa tožene stranke z dne 19. 10. 2017 na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode, zavrglo. Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni možen subsidiarni upravni spor, to je upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic. Skladno s 4. členom ZUS-1 lahko namreč sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavani zadevi pa je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v rednem upravnem sporu, v katerem je mogoče zahtevati odpravo izpodbijanega akta, kar je tožnik v konkretnem primeru tudi storil. 18. K III. točki izreka:

19. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

20. Ker sodišče lahko izda začasno odredbo le do izdaje pravnomočne sodbe, ki jo je sodišče v I. točki izreka že izdalo in sodba postane za stranke pravnomočna z njeno vročitvijo, pritožba zoper sodbo pa ni dopustna (71. člen ZMZ-1), niso več izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja.

21. Sodišče je zato zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 zavrglo.