Jedro

Bistveno razlikovanje med 79. in 94. čl. ZDR je v tem, kaj je predmet in vsebina sporazuma oz. dogovora med delavcem in delodajalcem - če je predmet dogovora prenehanje pogodbe o zaposlitvi, gre za sporazumno razveljavitev po 79. čl. ZDR, če je predmet le skrajšanje odpovednega roka, pri čemer dogovor sam ne predstavlja podlage za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, pa gre za dogovor po 94. čl. ZDR.

2. odst. 79. čl. ZDR določa, da je neveljaven sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, ne določa pa takšnih posledic tudi za primer zgolj pomanjkljivih določb o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pri uveljavljanju pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev "odločbe" tožene stranke z dne 15.4.2003, s katero je tožnici prenehalo delovno razmerje, za ugotovitev, da ji delovno razmerje traja z vsemi pravicami in obveznostmi in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj ter ji izplačati plačo za čas od 16.4.2003 dalje z vsemi davki in prispevki ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas od 16.4.2003 dalje, povrniti pa ji tudi stroške postopke z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse v 8 dneh. Sodišče je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe in ugoditev njenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi med drugim navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnici prenehalo delovno razmerje z enostransko odpovedjo pogodbe v skladu z 81. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002). V postopku je namreč predložila prošnjo za sporazumno prenehanje in odločbo tožene stranke, iz katere izhaja, da je šlo za prošnjo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, ki ji je delodajalec ugodil. Izpodbijana odločba ne vsebuje določbe o posledicah sporazumne razveljavitve v skladu z 79. členom ZDR, saj njenega pravnega pouka ni mogoče razlagati v tej smeri. Odločba je bila očitno izdana na podlagi prej veljavnih predpisov, ne glede na to pa gre tudi za bistveno pomanjkljivost v obliki prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki ne bi smela iti v škodo delavca. Opozarja na razlike med odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in sporazumno razveljavitvijo oz. na razlike med 94. in 79. členom ZDR. Po njenem mnenju sodišče prve stopnje tudi ni presojalo pomena okoliščin, v katerih je bila sporna izjava tožnice dana. Meni, da je šlo za takšne okoliščine, ki so povzročile napako volje v smislu 45. člena obligacijskega zakonika (OZ, Ur.l. RS št. 83/2001). Zato je sodba sodišča prve stopnje v tem delu pomanjkljiva in ne odgovarja na posamezne relevantne navedbe, tako da je v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Opozarja tudi na nekatere okoliščine v času, ko naj bi podala prošnjo za "sporazumno prekinitev delovnega razmerja" in okoliščine po tem, saj je že naslednji dan poiskala pravno pomoč in je njen pooblaščenec nemudoma zahteval odpravo kršitev, kar kaže na to, da se ni zavedala pravnih posledic načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi in ni bila poučena na primeren način.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne ugotavlja utemeljenosti pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v zvezi z materialno pravnimi zaključki pa se delno strinja s pritožbo, vendar pa to ne vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju). Bistvene kršitve določb postopka, ki jih izpodbijani sodbi očita pritožba, niso podane. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, v njej pa so tudi navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si ne nasprotujejo. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni dolžno zavzeti stališč do prav vseh navedb strank v postopku, temveč le do tistih, ki so za odločitev odločilnega pomena.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodbe ne bi dalo preizkusiti v zvezi z okoliščinami izjave tožnice pred prenehanjem delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje se je namreč jasno in določno opredelilo do vseh relevantnih ugotovitev v postopku in tudi jasno zapisalo, da ni sprejelo navedb in izpovedi tožnice o poteku dogodkov ob njeni prošnji za "sporazumno prekinitev delovnega razmerja", temveč je verjelo izpovedbam prič.

Sodišče prve stopnje je zavzelo tudi jasno stališče do tega, da zgolj seznanitev tožnice s postopki delodajalca proti delavcu in grožnje z kazensko ovadbo, kriminalisti, disciplinskim postopkom ali drugačnim načinom odpovedi pogodbe o zaposlitvi, še ne predstavljajo nedopustne grožnje, ki bi bila lahko razlog za izpodbojnost tožničine izjave oz. prošnje. Pritožbeno sodišče opozarja na to, da je to tudi enotno stališče sodne prakse, pri čemer ni nobenih razlogov, da bi se le-ta glede na določbo 45. člena OZ kakorkoli spremenila. Tudi v konkretni zadevi iz izpovedi prič in tožnice ni mogoče potegniti zaključka, da bi šlo za nedopustno grožnjo, ki bi pri tožnici povzročila utemeljen strah in da je zaradi tega podala prošnjo za sporazumno prekinitev delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je to prošnjo tožnica sama napisala in podpisala in je takrat odražala njeno resnično in pravo voljo. Na drugačne zaključke ne morejo vplivati pritožbene navedbe o tem, da si je tožnica naslednji dan poiskala pravno pomoč in pritožbene interpretacije posameznih dogodkov ob odpovedi oz. prošnji za sporazumno odpoved delovnega razmerja.

Pač pa ima pritožba prav, ko izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o tem, da naj bi v konkretni zadevi šlo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnice in ne za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Za takšen zaključek sodišča prve stopnje namreč ni imelo utemeljenih razlogov. Tožnica je podala prošnjo za sporazumno prekinitev delovnega razmerja in tudi prosila za sporazumno prekinitev z istim dnem, kot je to prošnjo podala, čemur že na tej prošnji sledi pripis dveh delavcev tožene stranke, da se s takšno prošnjo strinjata. Tudi "odločba" tožene stranke je bila tožnici izdana istega dne, pri čemer se ta sklicuje le na 75. člen ZDR, v razlogih pa o tem, da je prišlo do sporazumne prekinitve delovnega razmerja in ne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnice in sporazuma o skrajšanju odpovednega roka. Pritožba tudi utemeljeno opozarja na to, da je bistveno razlikovanje nad 79. in 94. členom ZDR v tem, kaj je predmet in vsebina sporazuma oz. dogovora med delavcem in delodajalcem - če je predmet dogovora prenehanje pogodbe o zaposlitvi, gre za sporazumno razveljavitev po 79. členu ZDR, če je predmet le skrajšanje odpovednega roka, pri čemer dogovor sam ne predstavlja podlage za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, pa gre za dogovor po 94. členu ZDR. V konkretnem primeru dogovor predstavlja samostojno podlago za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, saj se ne sklicuje na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca in skrajšanje odpovednega roka. Glede na to je potrebno ugotoviti, da je možna presoja zakonitosti navedenega načina prenehanja delovnega razmerja le v okviru 79. člena ZDR.

Prošnja za sporazumno prekinitev delovnega razmerja sicer ne vsebuje te formulacije, prav tako pa tudi ne "odločba" tožene stranke, saj tudi ta govori o "sporazumni prekinitvi delovnega razmerja". Navedene formulacije sicer predstavljajo večje nepoznavanje sedanje zakonodaje tudi s strani tožene stranke, na to pa kaže dodatno dejstvo, da je le-ta tožnici izdajala odločbo o prenehanju delovnega razmerja. Ne glede na navedeno pa te formalne pomanjkljivosti (prošnje in kasnejše odločbe) niso odločilnega pomena, saj je prvenstveno pomembna vsebina dogovora med delavcem in delodajalcem. Vsebina dogovora je jasna - gre za sporazumno prekinitev oz. pravilno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, sam potek dogajanja, prošnje in odločbe pa izkazuje tudi zahtevano obličnost po 79. členu ZDR. Pri tem ni mogoče spregledati dejstva, da so se s takšnim načinom prenehanja že istega dne strinjali pri toženi stranki, da je bila odločba o tem izdana istega dne in da je bila istega dne vročena tudi tožnici, ki jo je podpisala. Tožena stranka je torej sprejela tožničino ponudbo v vsem, kot jo je sama podala oz. predlagala.

Na drugačno odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da ima izpodbijana "odločba" le pravni pouk, da se mora delavec v roku 30 dni javiti na zavodu za zaposlovanje zaradi ureditve statusa nezaposlene osebe. Ta pravni pouk (pravilno določba o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve) je tudi nekoliko pomanjkljiv, vendar to ne predstavlja takšne napake, ki bi imela za posledico nezakonitost sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi. 2. odst. 79. člena ZDR določa, da je neveljaven sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, torej ne določa takšnih posledic tudi v primeru izostanka oz. zgolj pomanjkljivih določb o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pri uveljavljanju pravic.

Ker je bilo torej ugotovljeno, da prošnja za "sporazumno prekinitev delovnega razmerja" ni obremenjena z napakami volje, med strankama pa je takoj po tej prošnji prišlo do sporazuma o prenehanju (razveljavitvi) pogodbe o zaposlitvi, pri čemer formalne pomanjkljivosti v obliki in v določbi o posledicah nimajo vpliva na nezakonitost tako dogovorjenega načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi, je pritožbeno sodišče v celoti zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške.