Jedro

Po oceni sodišča druge stopnje vse v ovadbi naznanjene okoliščine predstavljajo obravnavani historični dogodek in zato ravnanje tožilstva, ki se ob zavrženju kazenske ovadbe do vseh dejstev ni opredelilo, ne sme imeti škodljivih posledic za oškodovanca kot tožilca na način, da bi bil zaradi tega onemogočen v uveljavljanju svoje pravice do nadaljevanja kazenskega pregona.

Poleg tega pa velja v konkretnem primeru opozoriti tudi na določbo 433. člena ZKP, po kateri lahko oškodovanec, če državni tožilec v roku enega meseca po prejemu ovadbe ne vloži obtožnega predloga in ne obvesti oškodovanca, da je zavrgel ovadbo ali odložil kazenski pregon, sam začne pregon s tem, da poda na sodišču obtožni predlog. Gre za izjemo od splošnega pravila, vsebovanega v 60. členu ZKP, saj oškodovancu omogoča prevzem pregona tudi v primeru neaktivnosti državnega tožilca.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A., vloženega zoper obdolženega B. B. zaradi kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2.Zoper sklep je pooblaščenec oškodovanca kot tožilca vložil pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Po pregledu zadeve sodišče druge stopnje ugotavlja, da je oškodovanec dne 17. 7. 2023 na Policijski postaji Nova Gorica podal ustno kazensko ovadbo iz katere izhaja, da naj bi navedenega dne k njemu domov prišla C. C. in neznani moški z namenom, da prevzameta računalnik, katerega je imel na popravilu. Oškodovanec je zahteval, da poravnata znesek tega in predhodnega popravila, nakar je med njimi prišlo do spora. Neznanec (za katerega se je kasneje izkazalo da gre za osumljenega B. B.) naj bi oškodovanca začel snemati, preprečeval naj bi mu zaklepanje pisarne in zamahnil proti njemu. Ko naj bi poskusil zbežati, naj bi ga neznanec med tekom z nogo brcnil v zadnjico, nato pa ga udarjal z roko in nogo. Ko je želel vrniti računalnik naj bi oškodovanec obema rekel, naj se umakneta z njegove posesti, neznanec pa naj bi mu v gibanju proti parkirišču še rekel, da gre v avtomobil po pištolo. Policijska postaja Nova Gorica je po opravljenem predkazenskem postopku na Okrožno državno tožilstvo podala ovadbo št. D4009034/K2238735 zoper osumljenega B. B. zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, katero je tožilstvo s sklepom Kt/24222/2023 z dne 23. 1. 2024 zavrglo, ker je ocenilo, da ni podan utemeljen sum, da je osumljeni storil naznanjeno kaznivo dejanje. Oškodovanec kot tožilec je nato po svojem pooblaščencu dne 28. 2. 2024 na Okrajno sodišče v Novi Gorici vložil obtožni predlog zoper obdolženega B. B. zaradi kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1.

5.Skladno z določbo 60. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sme oškodovanec, v primeru ko državni tožilec spozna, da ni podlage za pregon za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, sam začeti kazenski pregon. Pri tem institutu gre za korektiv zoper obtožbeni monopol državnega tožilca in nadzor nad morebitnimi nepravilnimi stališči državnega tožilca pri presoji vprašanja, ali so podani razlogi za kazenski pregon. Oškodovanec pa lahko prevzame kazenski pregon samo zoper tistega osumljenca in glede tistega kaznivega dejanja, za katero je državni tožilec zavrgel ovadbo oziroma odstopil od pregona, pri čemer oškodovanec ni vezan na pravno opredelitev kaznivega dejanja (pregon lahko prevzame za lažje ali težje kaznivo dejanje), vendar pod pogojem, da gre za isto dejanje oziroma historični dogodek.1

6.Vsa predstavljena izhodišča je v izpodbijanem sklepu pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje, v nadaljevanju pa zavzelo stališče, da oškodovanec prevzema kazenski pregon za drugo dejanje, z drugačnim opisom in pravno opredelitvijo, saj na obdolženega naslavlja povsem drugo kaznivo dejanje, kot se mu je očitalo v ovadbi, do katere se je opredelila tudi državna tožilka. Sodišče prve stopnje ocenjuje, da oškodovanec za takšno dejanje nima pravice prevzeti kazenskega pregona in je vsled temu odločilo, da se obtožni predlog iz razloga, ker ni zahteve upravičenega tožilca, zavrže.

7.Pritožba utemeljeno opozarja, da je takšna odločitev napačna. V predmetni zadevi je kot bistveno potrebno upoštevati okoliščino, da je oškodovanec kot tožilec v kazenski ovadbi dne 17. 7. 2023 poleg okoliščin, ki jih je v okviru zavrženja ovadbe za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 obravnavalo tožilstvo, izpostavil tudi dejstvo, da je osumljeni rekel, da gre v avtomobil po pištolo. Višja državna tožilka je v omenjenem sklepu o zavrženju kazenske ovadbe obravnavala zgolj fizični obračun med oškodovancem in osumljencem ter zaključila, da je šlo za medsebojno izmenjevanje udarcev, pri katerem ni zaznati, da bi bil oškodovanec manj agresiven in aktiven ter da ni mogoče opredeliti s katerim udarcem in kdaj naj bi osumljeni oškodovancu povzročil poškodbe. Tožilka je v sklepu sicer povzela oškodovančevo kazensko ovadbo, tudi navedbe o osumljenčevi izjavi da gre v avtomobil po pištolo, a jih ob podaji zaključkov glede obstoja utemeljenega suma kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe ni upoštevala oziroma se tudi sicer do njih ni opredelila.

8.Po oceni sodišča druge stopnje vse v ovadbi naznanjene okoliščine predstavljajo obravnavani historični dogodek in zato ravnanje tožilstva, ki se ob zavrženju kazenske ovadbe do vseh dejstev ni opredelilo, ne sme imeti škodljivih posledic za oškodovanca kot tožilca na način, da bi bil zaradi tega onemogočen v uveljavljanju svoje pravice do nadaljevanja kazenskega pregona. Poleg tega pa velja v konkretnem primeru opozoriti tudi na določbo 433. člena ZKP, po kateri lahko oškodovanec, če državni tožilec v roku enega meseca po prejemu ovadbe ne vloži obtožnega predloga in ne obvesti oškodovanca, da je zavrgel ovadbo ali odložil kazenski pregon, sam začne pregon s tem, da poda na sodišču obtožni predlog. Gre za izjemo od splošnega pravila, vsebovanega v 60. členu ZKP, saj oškodovancu omogoča prevzem pregona tudi v primeru neaktivnosti državnega tožilca.

9.Upoštevaje vse navedeno je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da v predmetni zadevi ni podana zahteva upravičenega tožilca s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je tako odločilo, da se izpodbijani sklep razveljavi, sodišče prve stopnje pa bo moralo vloženi obtožni predlog nadalje obravnavati skladno z določbami ZKP.

10.Ker je oškodovanec kot tožilec s pritožbo uspel izrek o stroških pritožbenega postopka odpade kot nepotreben.

-------------------------------

1VSRS Sodba I Ips 4848/2016 z dne 2. 7. 2020 in mag. Štefan Horvat v: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 141.