Jedro

Pogodba o objavi oglasa v reviji ni prodajna pogodba, saj tožnik tožencu ni izročil določene stvari, na kateri bi kupec pridobil lastninsko pravico. Objavljen oglas kot del revije (ki jo kupi večje število različnih oseb in na njej pridobi lastninsko pravico) ne more biti last naročnika oglasa. Pogodba o objavi oglasa je pogodba o delu, saj delo z objavo oglasa ne obsega samo umetniške storitve - to je oblikovanja samega oglasa, temveč tudi izdelavo fotolitov, umestitev v revijo ter številna druga opravila v zvezi s tiskom, distribucijo in trženjem revije. Pri pogodbi o delu je enostranski odstop naročnika od pogodbe glede na izrecno določbo 629. čl. ZOR možen, vse dokler naročeni posel ni končan, vendar ne brez določenih pravnih posledic.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2.525,00 GBP s pripadki. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila in med drugim navedla, da pri prodajni pogodbi ni možen enostranski odstop od pogodbe, saj bi bilo to v nasprotju z načelom dolžnosti izpolnitve obveznosti (pacta sunt servanda, prim. 17. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), zato tožena stranka ni mogla veljavno odstopiti od pogodbe. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da držijo pritožbene navedbe, da enostranski odstop od pogodbe načeloma ni možen. V 2. odst. 17. čl. ZOR je določeno, da obveznost (razen z izpolnitvijo) ugasne samo s soglasno voljo udeležencev ali na podlagi zakona, načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti (pacta sunt servanda) pa je eno temeljnih načel pogodbenega prava. V obravnavani zadevi je evidentno, da soglasja strank glede ugasnitve obveznosti ni bilo. Zakon ne omogoča enostranskega odstopa od prodajne pogodbe in ker je sodišče prve stopnje pravno razmerje med strankama okvalificiralo kot prodajno pogodbo, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka že iz tega razloga materialnopravno napačna. Vendar se sodišče druge stopnje ne strinja s pravno kvalifikacijo prvostopenjskega sodišča, ki je pogodbo med strankama opredelilo kot pogodbo o prodaji določenega dela oglaševalskega prostora. Pojem prodajne pogodbe je opredeljen v 454. čl. ZOR, kjer je določeno, da prodajalec izroči stvar kupcu, tako da slednji na njej pridobi lastninsko pravico, kupec pa za stvar plača kupnino. V primeru objave oglasa nikakor ne more iti za prodajno pogodbo, saj tožnik tožencu ni izročil določene stvari, na kateri bi kupec pridobil lastninsko pravico. Objavljen oglas kot del revije (ki jo kupi večje število različnih oseb in na njej pridobi lastninsko pravico) ne more biti last naročnika oglasa. Objave oglasa tudi ni mogoče pojmovati kot prodajo pravice (2. odst. 454. čl. ZOR), saj naročnik oglasa na oglasu samem, potem ko je objavljen, nima nobene posebne "pravice", ki bi jo lahko tako ali drugače izkoriščal oz. z njo razpolagal. Da nikakor ne gre za prodajno pogodbo, je razvidno tudi iz namena (kavze) zadevne pogodbe, saj ima sam oglasni prostor kot del revije povsem drugačno funkcijo kot napr. lastnina na delu kake trajno uporabne stvari. Glavni, če ne celo edini namen oglasa je posredovanje sporočila potencialnim strankam naročnika, ne pa zgolj dejstvo, da ima naročnik oglasa objavljeno določeno sporočilo na določenem delu revije. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pogodba o objavi oglasa v svojem bistvu pogodba o delu, saj delo z objavo oglasa ne obsega samo umetniške storitve - to je oblikovanja samega oglasa (katere vrednost je sicer res zanemarljiva v primerjavi s celotno pogodbeno ceno, kot ugotavlja sodišče prve stopnje), temveč tudi izdelavo fotolitov, umestitev v revijo ter številna druga opravila v zvezi s tiskom, distribucijo in trženjem revije. Vsa ta dela (oz. vsaj večino) pa mora opraviti prav izdajatelj revije (ali njegovi podizvajalci), ker naročnik oglasa praviloma ne razpolaga z ustreznimi znanji in tehnično opremo. Zato izdajateljevo delo pri vsem tem ni nepomembno oz. je celo odločilno v primerjavi s samim materialom, porabljenim za izdelavo posamičnega oglasa (filmi, papir, barva). Glede na takšno pravno kvalifikacijo pogodbe med strankama pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je enostranski odstop naročnika od pogodbe glede na izrecno določbo 629. čl. ZOR možen, vse dokler naročeni posel ni končan, vendar ne brez določenih pravnih posledic. Kot posledice enostranskega odstopa od pogodbe navedeni člen določa, da mora naročnik izvajalcu izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih slednji ni imel, pa bi jih sicer imel z dokončanjem posla, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali bi lahko zaslužil, pa je to namenoma opustil. Iz navedenega izhaja, da ima tožeča stranka načeloma pravico do plačila pogodbeno dogovorjenega zneska, vendar zmanjšanega za vse stroške, ki jih je imela z delom na zadevnem oglasu po toženčevem razdoru pogodbe, ter za vse, kar bi lahko zaslužila s trženjem spornega oglasnega prostora, pa namenoma ni hotela zaslužiti. Ker pa je sodišče prve stopnje pogodbo napačno opredelilo kot prodajno pogodbo, zgoraj navedenih pravno relevantnih okoliščin iz 629. čl. ZOR sploh ni ugotavljalo. Tako je bilo zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odločilnih dejstev v zvezi s tožnikovimi zahtevki iz naslova 629. čl. ZOR. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 3. odst. 370. čl. Zakona o pravdnem postopku-1977 (ZPP) tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo potrebno razjasniti odločilna dejstva v zvezi s tem, ali tožniku pripada plačilo glede na v 629. čl. ZOR določene posledice enostranskega razdrtja pogodbe o delu. Ker je sodišče druge stopnje prvostopenjsko odločbo razveljavilo, je odločitev o stroških tožnikove pritožbe na podlagi 3. odst. 166. čl. ZPP pridržana za končno odločbo.