Jedro

Po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-54/98), veljavnem v času izdaje izpodbijane sodbe, se v II. kategorijo invalidnosti razvrstijo samo tisti zavarovanci, ki se ne morejo niti s poklicno rehabilitacijo usposobiti za opravljanje drugega ustreznega dela s polnim delovnim časom, lahko pa najmanj polovico polnega delovnega časa opravljajo svoje ali drugo ustrezno delo (2. alinea 34. člena v zvezi s 1. odst. 27. člena zakona). To pomeni, da mora biti izkazano, da zavarovanec zaradi svojega zdravstvenega stanja ne more opravljati nobenega dela s polnim delovnim časom.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ga razvrsti v II.

kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, razveljavilo odločbo toženca, št. I 4.039.703 z dne 5.5.1995 ter potrdilo njegovo odločbo, št. I 4.039.703 z dne 22.6.1994. Izreklo je tudi, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Iz obrazložitve pa izhaja, da se pritožuje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo in se pritožbeno sodišče z razlogi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova.

Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-54/98), veljavnem v času izdaje izpodbijane sodbe, se v II.

kategorijo invalidnosti, za kar se dejansko zavzema pritožba, razvrstijo samo tisti zavarovanci, ki se ne morejo niti s poklicno rehabilitacijo usposobiti za opravljanje drugega ustreznega dela s polnim delovnim časom, lahko pa najmanj polovico polnega delovnega časa opravljajo svoje ali drugo ustrezno delo (2. alinea 34. čl. v zvezi s 1. odst. 27. čl. zakona). To pomeni, da mora biti izkazano, da tak zavarovanec ne more zaradi svojega zdravstvenega stanja nobenega dela opravljati s polnim delovnim časom. Takšno stanje pa pri tožencu tudi po zaključku pritožbenega sodišča ni podano.

Prvostopenjsko sodišče je imelo za zavrnitev zahtevka za II.

kategorijo invalidnosti ter za vzpostavitev stanja, kot je bilo po prvostopenjski odločbi toženca z dne 22.6.1994 (III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do razporeditve oz.

zaposlitve na drugo ustrezno delo, brez stikov s strankami, s polnim delovnim časom od 14.6.1994 dalje) dovolj podlage v izvedenem dokaznem postopku, zlasti v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke, specialista nevrologa, asistenta B. P., dr. med..

Ta je pregledal medicinsko dokumentacijo ter tudi tožnika osebno in podal dne 18.10.1998 prepričljivo obrazloženo mnenje, po katerem gre pri tožniku za esencialni (t.j. brez jasnega vzroka) tremor, ki je izražen v tresenju obeh rok ter občasno v rotacijskem tresenju glave, pri katerem objektivno ni moč pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja, možno pa je poslabšanje ob večjih psihičnih naporih ali ob poslabšanju psihičnega stanja. Izvedenec je upošteval tudi pogoje tožnikovega svojega dela, t.j. cenitev in likvidacija avtomobilskih škod, pri katerem je mnogo dela s strankami ter zaključil, da tožnik za svoje delo zaradi opisanega zdravstvenega stanja ni več zmožen, je pa zmožen za tako delo in v takem obsegu, kot ga je v svojem mnenju opredelila Invalidska komisija v Ljubljani dne 14.6.1994. Ta je kot diagnozi ugotovila anksiozno depresivna nevroza ter esencialni tremor in podala mnenje, da tožnik za navedeno svoje delo od 14.6.1994 zaradi bolezni ni več zmožen, je pa v polnem delovnem času zmožen za drugo delo, brez stikov s strankami. V senatu je sodeloval tudi specialist nevrolog.

Prvostopenjsko sodišče je glede izvedenskega mnenja pravilno zaključilo tudi, da se ne razhaja z zaključki iz medicinske dokumentacije. Tudi specialist nevropsihiater dr.sc. B. L., dr.med.

je v psihiatričnem izvidu in mnenju o delovni sposobnosti zaključila, da obstajajo le blažji znaki organske cerebralne prizadetosti, izstopajo pa nevrotične poteze ter, da tožnik za delo s strankami in za delo z večjo odgovornostjo ni več sposoben. Nadalje sicer navaja, da bi tožnik morda lahko še opravljal kakšno lažje, nezahtevno, individualno delo s skrajšanim delovnim časom, v kolikor ga invalidska komisija ne bi ocenila kot nesposobnega za pridobitno delo, vendar glede na opisano pritožnikovo zdravstveno stanje ter celotno vsebino navedenega izvida ter mnenja dr. L., tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni moč zaključiti, da bi le-ta pri tožniku ugotovila, da je nesposoben za opravljanje kateregakoli dela v polnem delovnem času in da je sposoben le še za delo v polovičnem delovnem času. Kot bistveno namreč nevropsihiatrinja ugotavlja, da tožnik ni sposoben za delo s strankami ter za delo z večjo odgovornostjo. Torej gre za dejansko enak zaključek, kot ga je podal sodni izvedenec ter pred tem IK v Ljubljani. Tudi primarij as. mag. B. Ž., dr.med. iz Nevrološke klinike v Ljubljani v obvestilu zdravniku z dne 18.11.1998 ugotavlja esencialni tremor ter kot edini način, da je tremor manj manifesten priporoča počitek in zmanjšanje psihofizičnih obremenitev.

Zaključuje, da tožnik ni sposoben opravljati svojega dosedanjega dela poln delovni čas, iz česar, glede na celotno vsebino obvestila zdravniku prav tako ni moč zaključiti, da bi ugotavila nezmožnost za kakršnokoli drugo delo v polnem delovnem času. Bistveno je zmanjšanje psihofizičnih obremenitev, torej za konkreten primer brez dela s strankami, to pa je prvostopenjsko sodišče v izreku pod točko II upoštevalo. Dr. Goran Radonjič, specialist splošne medicine, očitno tožnikov osebni zdravnik, ki je vložil predlog za medicinsko izvedenstvo pri tožencu z dne 7.3.1994, v njem ugotavlja, da je zahtvnost tožnikovega dela (očitno že navedenega svojega dela) nad tožnikovo zmogljivostjo ter da ima tožnik nizek frustracijski prag.

Zdravnik sicer prosi za invalidsko upokojitev, vendar brez obrazložitve ter glede na vse že navedeno za takšen njegov predlog očitno ni podlage v tožnikovem objektivnem zdravstvenem stanju.

Tožnik je res na glavni obravnavi dne 5.5.1998 predlagal dokaz z zaslišanjem dr. G. R. ter dr. B. Ž., prvostopenjsko sodišče pa nato, ko je pridobilo že navedeno izvedensko mnenje sodnega izvedenca, predlaganega dokaza ni izvedlo. Za takšno odločitev je imelo tudi po mnenju pritožbenega sodišča glede na vse že obrazloženo vso podlago, saj je tožnikovo zdravstveno stanje ter preostalo delovno zmožnost s pridobitvijo mnenja dovolj razčistilo. Zato ne more biti upoštevno pritožbeno stališče, da bi izpovedbe dr. B. Ž., dr. B. L. in dr. G. R. lahko bistveno vplivale na odločitev sodišča v predmetni zadevi, pri čemer pritožba niti ne navaja razlogov za takšno stališče. Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo tudi glede stroškov strank. Po določbi 1. odst. 36. čl. ZDSS (Ur.l. RS, št. 19/94) vsaka stranka trpi svoje stroške postopka in jih je stranka dolžna nasprotni stranki povrniti le v primeru, če jih je povzročila po svoji krivdi, ali če so nastali po naključju, ki se je njej primerilo (3. odst. 36. čl.). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v ravnanju toženca ni izkazano dejansko stanje po 3. odst. 36. čl. zakona, četudi je z drugostopenjsko odločbo z dne 5.5.1995, ki jo je sodišče razveljavilo, odločil, da se pritožba zavrne in da se odpravi odločba z dne 22.6.1994 ter nadalje izrekel, da pri tožniku ni invalidnosti, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je sicer res zoper to odločbo vložil tožbo, vendar ne zato, da bi dosegel stanje iz z njo odpravljene odločbe z dne 22.6.1994 o III. kategoriji invalidnosti, pač pa da bi uveljavil II. kategorijo invalidnosti, pri čemer dejansko vztraja tudi v pritožbi.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.