Jedro

V izvršilnem postopku se prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (negativna procesna predpostavka res iudicata) uporablja smiselno. Izvršbo je namreč mogoče voditi vse dokler upnik ni poplačan. Iz različnih razlogov neuspešno zaključen izvršilni postopek ne more biti v procesnem smislu ovira za ponovno vodenje izvršilnega postopka zoper dolžnika z novim ali istim izvršilnim sredstvom. V prejšnjem postopku do poplačila zneska, ki se izterjuje v tej zadevi, ni prišlo, zato tudi iz tega razloga negativna procesna predpostavka ni podana.

Razlikovati je treba med izvršljivostjo (pravnomočnostjo in iztekom paricijskega roka) in nastopom zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo sodišča prve stopnje. Za zapadlost terjatve iz naslova stroškov in s tem za nastop zamude s plačilom stroškov postopka je bistveno, da sta bila dolžnika s svojo obveznostjo seznanjena že s prejemom sodne odločbe sodišča prve stopnje, s katero je določen tudi izpolnitveni rok. Slednje sodišče druge stopnje ni spreminjalo, temveč je pritožbo toženih strank (dolžnikov v tem izvršilnem postopku) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Dolžnika sta bila torej s svojo obveznostjo povrnitve stroškov seznanjena že s prejemom prvostopenjskega sklepa in ne šele s prejemom sklepa sodišča druge stopnje, v zamudo pa sta posledično prišla po poteku izpolnitvenega roka (15 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje). Ne glede na to, da se rok za izpolnitev in rok za vložitev pritožbe medsebojno prekrivata (15 dni), je bil z vložitvijo pritožbe prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti (možnost upnika, da terjatev prisilno izterja), ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep v I. točki izreka delno spremeni tako, da se ugovoru z dne 5. 10. 2013 delno ugodi tako, da se sklep o izvršbi razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba zaradi izterjave obresti od zneska 587,97 EUR, ki tečejo pred 19. 5. 2009, ter se v tem delu predlog za izvršbo zavrne. Sicer se pritožba zavrne in sklep v nespremenjenem delu I. točke izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor z dne 5. 10. 2013 zavrnilo (I. točka izreka), sklenilo, da se predlog za odlog izvršbe zavrne (II. točka izreka) in odločilo, da morata dolžnika upniku solidarno povrniti 26,35 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude s pripadajočimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka se pravočasno pritožujeta dolžnika. Navajata, da je bilo v zvezi z danim zahtevkom že pravnomočno in meritorno odločeno o identičnem zahtevku upnika v okviru postopka In 1093/2003 po predlogu z dne 24. 6. 2011, v katerem je sodišče ta predlog zavrnilo. Zavrnitev je vsebinska odločitev o utemeljenosti zahtevka in ne odločitev postopkovne narave (ta bi bila zavrženje). O tem zahtevku sodišče zato ne more odločati znova. Sodišče ni pravilno ugotovilo dne začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 1/2000 je bil izdan dne 24. 4. 2009, sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 639/2009 z dne 11. 11. 2009 pa je bil njunemu pooblaščencu vročen dne 4. 12. 2009. Sodišče je sicer zaprosilo za podatke o vročitvi sklepa sodišča prve stopnje, ne pa glede datuma vročitve sklepa druge stopnje. Sklep delovnega sodišča prve stopnje je postal pravnomočen 11. 11. 2009 in ne 25. 8. 2003, preden je bil sklep izdan, kot navaja sodišče. Vendar pa to niti ni relevantno, saj lahko obresti od stroškov pričnejo teči šele z dnem poteka paricijskega roka, ta pa je potekel 15 dni po vročitvi sklepa sodišča druge stopnje. Šele z datumom izvršljivosti bi tako lahko pričele teči zakonske zamude obresti. Celo upoštevajoč svojo utemeljitev, da obresti pričnejo teči po poteku 15 dni od vročitve odločbe sodišča prve stopnje, pa bi sodišče dan zapadlosti stroškovne terjatve lahko določilo nič prej kot 19. 5. 2009. Višje sodišče naj sklep razveljavi in predlog zavrže ali pa samo pravilno določi začetek teka zakonskih zamudnih obresti. V dopolnitvi pritožbe dolžnika uveljavljata še zastaranje tistih obresti, ki se nanašajo na obdobje pred 17. 7. 2010, t.j. tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnikov zavrnilo, saj je ugotovilo, da ta ni utemeljen. Glede tistega dela ugovora, v katerem sta dolžnika navajala, da gre za litispendenco oziroma je bilo o predmetnem zahtevku že pravnomočno odločeno s sklepom opr. št. In 1093/2003 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 2. 2013, je sodišče navedlo, da litispendenca ni podana, ker ta postopek in postopek In 1093/2003 tečeta na podlagi različnih izvršilnih naslovov. Kar se tiče tega, da je upnik v postopku In 1093/2003 s predlogom z dne 24. 6. 2011 poleg izvršbe na novo sredstvo (nepremičnino) predlagal tudi razširitev izvršbe po višini, in sicer je na podlagi izvršljivega sklepa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 1/2000 z dne 24. 4. 2009 predlagal še izterjavo stroškov postopka v višini 587,97 EUR, pa je bil tak predlog zavrnjen, ker po izdaji sklepa o izvršbi objektivna sprememba predloga za izvršbo ni več mogoča. Ker je bil v izvršilni zadevi In 1093/2003 zavrnjen le predlog za razširitev izvršbe in ne za izterjavo denarne terjatve, ni mogoče slediti dolžnikoma, da je bilo o predlogu za izvršbo iz te zadeve že pravnomočno odločeno. Kot neutemeljen pa je ugovor presodilo tudi v delu, v katerem sta dolžnika ugovarjala teku zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka. Če zavezanec stroškov v roku ne poravna, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti. V zamudo pa pride s potekom 15-dnevnega roka od vročitve sodne odločbe. Ker je najkasneje s pravnomočnostjo sklepa, dne 25. 8. 2003, minilo 15 dni od vročitve sklepa dolžnikoma, je ocenilo, da je upniku pravilno priznalo obresti od pravdnih stroškov od 25. 8. 2003 dalje.

6. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da v razmerju do izvršilne zadeve In 1093/2003 ni podana litispendenca, dolžnika ne izpodbijata. Navajata pa, da je bilo v zadevi In 1093/2003 Okrajnega sodišča v Ljubljani že pravnomočno odločeno o istem zahtevku upnika, kot ga ta uveljavlja v predmetni zadevi, in sicer je bil ta že pravnomočno zavrnjen. Višje sodišče razlogom sodišča prve stopnje glede danih navedb pritrjuje. V zadevi In 1093/2003 je upnik namreč vložil, sodišče pa je odločilo o predlogu za razširitev izvršbe, v danem primeru pa je upnik vložil in sodišče odločilo o začetnem predlogu za izvršbo ter na podlagi njega izdalo sklep o izvršbi (zoper katerega sta dolžnika lahko uveljavljala tudi vse ugovorne razloge). Glede na navedeno v obeh zadevah niti ni podana istovetnost zahtevka, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tudi, če bi bil zahtevek istoveten, pa se v postopku izvršbe določba 319. člena ZPP uporablja smiselno (15. člen ZIZ). Prepoved ponovnega odločanja (negativna procesna predpostavka res iudicata) se na obravnavano situacijo ne bi mogla nanašati. Izvršbo je namreč mogoče voditi vse dokler upnik ni poplačan. Tako iz različnih razlogov neuspešno zaključen izvršilni postopek ne more biti v procesnem smislu ovira za ponovno vodenje izvršilnega postopka zoper dolžnika z novim ali istim izvršilnim sredstvom (primerjaj sklepe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ip 855/2010, I Ip 3476/2009, in IV Cp 3095/2006).(1) V postopku In 1093/2003 do poplačila zneska, ki se izterjuje v tej zadevi, ni prišlo (dolžnik tega niti ne trdita), zato tudi iz tega razloga negativna procesna predpostavka ni podana, pritožba dolžnikov pa v tem delu ni utemeljena.

7. Prav tako pritožbi ni mogoče ugoditi v delu, v katerem dolžnika uveljavljata zastaranje obresti od zneska 587,97 EUR, ki so tekle do tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo. Tovrstno zastaranje dolžnika prvič uveljavljata šele v pritožbi, kar je prepozno in tega ugovora dolžnikov v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, primerjaj na primer sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 190/2008).

8. Delno pa je pritožba dolžnikov utemeljena v delu, v katerem navajata, da obresti od pravdnih stroškov v konkretnem primeru ne tečejo od 25. 8. 2003. Dolžnika sicer menita, da je do zamude prišlo šele po poteku 15 dnevnega roka od vročitve odločbe sodišča druge stopnje, vendar tej navedbi ni mogoče slediti. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je treba razlikovati med izvršljivostjo (pravnomočnostjo in iztekom paricijskega roka, prvi odstavek 19. člena ZIZ) in nastopom zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo sodišča prve stopnje. Za zapadlost terjatve iz naslova stroškov in s tem za nastop zamude s plačilom stroškov postopka je bistveno, da sta bila dolžnika s svojo obveznostjo seznanjena že s prejemom sodne odločbe sodišča prve stopnje, s katero je določen tudi izpolnitveni rok (313. člen ZPP). Slednje sodišče druge stopnje ni spreminjalo, temveč je pritožbo toženih strank (dolžnikov v tem izvršilnem postopku) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Dolžnika sta bila torej s svojo obveznostjo povrnitve stroškov seznanjena že s prejemom prvostopenjskega sklepa in ne šele s prejemom sklepa sodišča druge stopnje, v zamudo pa sta posledično prišla po poteku izpolnitvenega roka (15 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje). Ne glede na to, da se rok za izpolnitev in rok za vložitev pritožbe medsebojno prekrivata (15 dni), je bil z vložitvijo pritožbe prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti (možnost upnika, da terjatev prisilno izterja), ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).(2)

9. Dolžnika v pritožbi pravilno navajata, da je sodišče prve stopnje pridobilo podatek o datumu vročitve sklepa sodišča prve stopnje ter da je ta datum 4. 5. 2009. Posledično pa so zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov pričele teči 15 dni kasneje, t.j. 19. 5. 2009. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi dolžnikov delno ugodilo in sklep v izpodbijani I. točki izreka delno spremenilo tako, kot je navedlo v izreku (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu I. točke izreka sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Tudi sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-206/02 z dne 3. 6. 2003 se je nanašal na primer ponovnega odločanja o isti stvari v izvršilnem postopku, ko je bil prejšnji izvršilni postopek s sklepom pravnomočno ustavljen in predlog za izvršbo v presežnem delu zavrnjen prav zaradi popolnega poplačila terjatve.

Op. št. (2): Tako sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 1396/2016, glej tudi odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 379/2009 z dne 27. 5. 2009, I Cp 783/2010 z dne 16. 6. 2010, I Cp 1098/2010 z dne 19. 5. 2010 in I Cpg 427/2012 z dne 14. 3. 2013, III Ip 588/2014 z dne 11. 3. 2014, III Ip 3755/2015 z dne 30. 11. 2015 in sklep Višjega sodišča v Celju II Ip 501/2014 z dne 26. 11. 2014).