Jedro

Ker je pravica do enkratne denarne pomoči obstojala ves čas od tožnikovega služenja vojaške obveznosti v JLA pa do danes, in ker je RS ob izključitvi ZSOS iz slovenskega pravnega sistema dne 8.5.1991 prevzela obveznosti do slovenskih državljanov, ki so služili v JLA, je v postopku treba ugotavljati, ali tožniku ta pravica pripada po sedaj veljavnem ZObr. Ni pa skupaj z ZOZ prenehala veljati tudi Uredba o uveljavljanju pravice do enkratne pomoči in o zneskih te pomoči, ker z ZOZ ni bila izrecno razveljavljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 508/97-7 z dne 7.9.1999.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 10.2.1997, ter ji vrnilo zadevo v ponovno odločanje. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za obrambo, Uprave za obrambo, Izpostave M. z dne 24.10.1996, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za priznanje pravice do enkratne denarne pomoči, ker je pristojna zdravniška komisija ugotovila manj kot 20% okvaro organizma. Tožena stranka utemeljuje svojo odločitev z navedbo, da se je tožnik poškodoval na služenju vojaškega roka v jugoslovanski armadi leta 1990, zato bi moral že prvostopni organ tožnikovo vlogo z dne 17.7.1996 zavreči, saj je bila vložena po preteku triletnega relativnega roka iz 1. odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), zadeva pa je zastarala tudi absolutno, saj je minilo več kot pet let od nastanka škode oziroma poškodbe (2. odst. 376. člena ZOR).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe navaja, da je enkratna denarna pomoč po 18. členu Zakona o obrambi (ZObr, Uradni list RS, št. 82/94) terjatev posebne vrste, ki jo lahko upravičenec uveljavlja poleg odškodninske terjatve, zato velja zanjo splošni petleti zastaralni rok, ki je določen v 371. členu ZOR, in začne v skladu s 1. odstavkom 361. člena ZOR teči prvi dan po dnevu, ko je upnik (tožnik) imel pravico terjati izpolnitev. Kdaj so nastopile okoliščine, na podlagi katerih je bil tožnik upravičen do enkratne denarne pomoči, ki so relevantne tudi za presojo pravočasnosti tožnikovega zahtevka, pa tožena stranka ni ugotavljala. Iz predloženih spisov namreč ni razvidno, da bi tožena stranka ugotavljala, ali je bolezen nastala pri opravljanju obrambne dolžnosti leta 1990 ali morda pozneje, oziroma ali se bolezen, ki je sicer nastala v letu 1990, ni pozneje poslabšala. Ker razjasnitev navedenih okoliščin predstavlja predvsem strokovno medicinsko vprašanje, bo tožena stranka lahko ponovno odločala le na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije druge stopnje. Ker je v pritožbenem postopku ostal nerazčiščen tudi tožnikov ugovor glede odstotka okvare organizma, se bo pristojna zdravniška komisija morala opredeliti tudi do stopnje okvare organizma, ki jo je ugotovila zdravniška komisija prve stopnje. Šele na podlagi tako dopolnjenega dejanskega stanja bo jasno, ali bo morala tožena stranka odločiti o zadevi tudi iz vsebinskih, ali le iz procesnih razlogov. Rok, določen z Uredbo o uveljavljanju pravice do enkratne pomoči in o zneskih te pomoči (Uradni list RS, št. 21/91, v nadaljevanju Uredba), ki ga je tožena stranka navajala v odgovoru na tožbo, za odločitev v tej zadevi ni relevanten, saj je bila citirana Uredba izdana na podlagi Zakona o obrambi in zaščiti (ZOZ, Uradni list RS, št. 15/91), ta pa je z uveljavitvijo ZObr nehal veljati, s tem pa so nehali veljati tudi podzakonski predpisi, izdani na njegovi podlagi.

Tožena stranka izpodbija prvostopno sodbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da v tem primeru niso izpolnjene formalne predpostavke za uveljavitev pravice do enkratne denarne pomoči. Po določbi 18. člena ZObr morajo biti za pridobitev pravice do enkratne denarne pomoči kumulativno izpolnjeni trije pogoji, in sicer mora do okvare organizma priti pri izvrševanju obrambnih dolžnosti, okvara ne sme nastati zaradi krivdnega ravnanja obveznika in stopnja okvare mora presegati 20% po predpisih o vojnih invalidih. Kaj sodi med obrambne dolžnosti, določa 6. člen ZObr, ki v 1. alinei 1. odstavka izrecno določa, da se vojaška dolžnost izvršuje le v slovenski vojski in enotah za zveze. V obravnavanem primeru pa je do obolelosti tožnika prišlo leta 1990, med služenjem vojaškega roka v nekdanji JLA, torej v okoliščinah, ki jih 18. člen ZObr v povezavi s 6. členom ZObr ne zajema. Pravico do enkratne denarne pomoči v zvezi z vojaško službo v nekdanji JLA je določal Zakon o službi v oboroženih silah (ZSOS, Uradni list SFRJ, št. 7/85, 20/89 in 40/89) v 140. do 147. členu ter na njegovi podlagi izdani Pravilnik o postopku za uveljavljanje pravice do enkratne denarne pomoči in o zneskih te pomoči v JLA, ki jih Republika Slovenija ni nasledila. Morebitno škodo iz naslova odškodninske odgovornosti nekdanje JLA pa lahko slovenski državljani uveljavljajo v odškodninskem postopku zoper Republiko Slovenijo. Podredno še navaja, da je tožnikova vloga vložena prepozno. Pravno upošteven rok za vložitev vloge za priznanje pravice do enkratne denarne pomoči je trileten rok (kot ga določa Uredba), ta pa je v tem primeru bistveno prekoračen. Meni tudi, da Uredba ni prenehala veljati skupaj z ZOZ. Sprememba podlage, na kateri temelji podazakonski akt, ob enakih izhodiščih praviloma ne vpliva na veljavnost le-tega. Odločilna okoliščina za presojo njegove pravne veljavnosti je, da vsebinsko ni v nasprotju z veljavnimi pravnimi podlagami. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbo zavrne ali celotno zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na tožbo navaja, da tožena stranka v tem postopku prenaša odškodninsko odgovornost na Republiko Slovenijo, tožnik pa na preciznejšo označbo tožene stranke ni bil opozorjen. Tudi sicer pa je že prvostopno sodišče pravilno poudarilo, da bo le na podlagi medicinskih izkazov mogoče ugotoviti, ali je bila njegova zahteva pravočasna.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, čeprav delno iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani sodbi.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik lahko uveljavlja pravico do enkratne denarne pomoči, kot posebno pravico ob pravici do odškodnine, ker je bila ta pravica v zakonih s področja obrambe, ki so veljali v Republiki Sloveniji od časa, ko je tožnik služil v JLA, pa do danes, ves čas urejena, čeprav se je nanašala na osebe, ki so utrpele poškodbe oziroma jih je doletela smrt tekom služenje vojaške obveznosti v različnih vojskah (JLA, Teritorialna obramba RS in Slovenska vojska).

V času tožnikovega služenja v JLA, to je bilo v letu 1990, je to pravico urejal ZSOS v 140. do 147. členu. ZSOS se je po določbi 3. alinee prvega odstavka 11. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev XCVI in XCVII k Ustavi RS na področju ljudske obrambe (Uradni list RS, št. 35/90, 10/91 in 20/91) dne 8. 5. 1991 v Sloveniji nehal uporabljati v delu, ki se nanaša na teritorialno obrambo in vojaške obveznike v rezervni sestavi. Po določbi drugega odstavka istega člena pa so se ZSOS in na njegovi podlagi izdani predpisi uporabljali tako, da so pristojnosti, ki so jih ti predpisi določali zveznim organom, v Republiki Sloveniji opravljali ustrezni republiški organi, določeni z republiškimi predpisi.

ZSOS je bil v razveljavljenem delu nadomeščen z ZOZ, ki je pravico do enkratne pomoči urejal v 19. členu. Na njegovi podlagi je bila izdana tudi Uredba. ZOZ je bil nadomeščen z ZObr, ki pravico do enkratne pomoči ureja v 18. členu. Uredba z ZObr ni bila izrecno razveljavljena niti ni bilo izrecno navedeno, da ostane v veljavi. V 18. členu ZObr pa je predvidena izdaja podzakonskega akta Vlade RS, ki naj bi uredil višino ter postopek za uveljavitev te pravice, ki pa še ni izdan.

Glede na navedeni razvoj materialnopravne ureditve pravice do enkratne pomoči je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče zavzelo pravilno stališče, ko je kot materialnopravno podlago za uveljavljanje pravice do enkratne denarne pomoči zaradi bolezni, ki naj bi tožniku nastala v času njegovega služenja vojaškega roka v JLA v letu 1990, štela 18. členu ZObr.

Ni pa pravilno stališče prvostopnega sodišča, da je hkrati z ZOZ prenehala veljati tudi Uredba in da je treba zato pravočasnost in upravičenost do enkratne denarne pomoči presojati po pravilih civilnega prava.

Po presoji pritožbenega sodišča vsak podzakonski predpis velja, dokler ni na predpisan način (izrecno z novim predpisom, z odločbo Ustavnega sodišča RS, s sodbo na podlagi 4. odstavka 1. člena ZUS ipd.) razveljavljen oziroma dokler ne poteče čas ali mine obdobje, za katerega je bil izdan. Drugo pa je vprašanje njegove uporabnosti in vsebinske skladnosti z novim zakonom, kar pa je treba presojati od primera do primera. Pritožbeno sodišče torej pritrjuje stališču tožene stranke, da sprememba podlage, na kateri temelji podzakonski akt, ob enakih izhodiščih (v novi podlagi) ne vpliva na veljavnost le-tega, in da je odločilna okoliščina za njegovo uporabo to, da vsebinsko ni v nasprotju z veljavnim zakonom.

Glede na navedeno stališče bo torej morala tožena stranka v novem postopku presojati tožnikovo vlogo za enkratno denarno pomoč po določbah ZObr in Uredbe.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopnega sodišča, vendar iz razlogov, ki jih navaja pritožbeno sodišče v tej sodbi.