Jedro

Sodišče lahko da pravno varstvo imetniku znamke tudi, če ni bila predhodno ugotovljena ničnost kršiteljeve znamke. Isto velja tudi za zahtevek za izbris znamke iz registra, saj potreba po varovanju znamke ni nič manjša in predvsem nič drugačna.

Besedne zveze „nastanek težko nadomestljive škode“ v pododstavku b) 2. odstavka 123. člena ZIL-1 si ni mogoče razlagati, kot da je s tem mišljeno zgolj v denarju merljivo prikrajšanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.645,78 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala izbris znamke iz registra. Hkrati je predlagala tudi izdajo začasne odredbe. Z začasno odredbo se naj bi toženi stranki prepovedalo proizvajati detergente in nekatera druga pralna sredstva ter kozmetične izdelke, označene z znakom „D.“, naročanje izdelave blaga drugje s takšnim znakom, dajanje blaga v promet s takšnim znakom in vsakršna drugačna uporaba tega znaka. Tožeča stranka je predlagala tudi izrek denarne kazni v primeru kršitve.

2. Prvostopenjsko sodišče je predlagano začasno odredbo izdalo. Zoper takšen sklep je vložila tožena stranka ugovor. Tega je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Ta sklep (sklep o zavrnitvi ugovora) izpodbija tožena stranka s pritožbo.

3. V pritožbi očita zmotno uporabo materialnega prava. Tožena stranka naj bi vselej uporabljala znamko D., ki naj bi bil „v domeni tožeče stranke. Tako je ravnala v soglasju s tožečo stranko.“ Tožena stranka naj bi vedno oglaševalno znamko D., katere imetnik je tožeča stranka. Tožena stranka naj bi imela pravico do uporabe znamk, katerih imetnik je, dokler znamki ne bosta izbrisani. Tožena stranka tudi meni, da je nepravilna trditev tožeče stranke, da bi imela tožena stranka težave s solventnostjo in tudi, da tožena stranka ne izdeluje slabših izdelkov kot tožeča stranka. Tožeča stranka naj ne bi mogla dokazati svoje trditve, da bodo imeli izdelki tožene stranke slabšo kakovost kot izdelki tožeče stranke zato, ker naj bi tožena stranka v lastnem imenu ne izdelala niti enega samega izdelka D. Ocena škode naj bi bila pretirana, saj naj bi tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnila, da naj bi tožeča stranka in družba B. d. o. o. zaradi likvidnostnih težav v letu 2015 nekaj časa zmanjšali dobavo blaga za slovenski trg. V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka še navaja različne razloge v zvezi s presojo sodišča, da bi bile hujše neugodne posledice nastale za tožečo stranko, če ne bi bila izdana začasna odredba, kot bo nastala toženi stranki, če bo izdana začasna odredba.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru je navedla, da tožena stranka navaja nova dejstva in dokaze. To so tista, ki jih je navedla šele v odgovoru na tožbo, ne pa tudi v ugovoru. Podaja razloge, zaradi katerih naj bi v primeru t. i. kolizije znamk znamke tožeče stranke uživale varstvo in se pri tem sklicuje na odločbo Sodišča EU, št. C-561/11. Navaja različne okoliščine, zlasti pa registracijo znamk tožene stranke, pismo pooblaščenca tožene stranke z dne 14. 11. 2016, pogodbe o najemu opreme za polnjenje tekočih detergentov in oglaševanje produktov na spletni strani tožene stranke kot tiste, zaradi katerih naj bi grozila nevarnost kršitve pravice. Oceni višine škode naj bi tožena stranke ne ugovarjala v ugovoru. Navaja različne razloge, zaradi katerih naj bi hujše neugodne posledice nastale za tožečo stranko, če ne bi bila izdana začasna odredba, kot bo z izdajo nastala za toženo stranko.

5. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP, 1. odstavek 366. člena ZPP in 15. člen ZIZ).

6. Pritožba ne izpodbija, da je tožeča stranka imetnica znamke „D.“. Tožeča stranka je pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino (s kratico: WIPO) 24. 11. 2008 registrirala besedno znamko „D.“, ki velja tudi v Republiki Sloveniji. V registru WIPO ima reg. številko 99051. Tožeča stranka ima tudi dve blagovni znamki (Evropske) Skupnosti, obe sta figurativni znamki. Gre za znamki „D. Totalno čisto“ in „D. Softener for linen Adoucisser pour la linge“. Prva figurativna znamka se vodi v registru WIPO pod registrsko številko 000767, druga pod registrsko številko 1190413. 7. Tožena stranka je imetnica besedne znamke „D.“ z registrsko številko 201571397 in figurativne znamke „D.“ z registrsko številko 000571398. Predlog za registracijo obeh znamk je tožena stranka vložila pri URSIL 7. 12. 2015. 8. Tožena stranka je znamko „D.“ registrirala za produkte iz iste kategorije po Nicejski klasifikaciji kot že pred njo tožeča stranka za popolnoma enako znamko „D.“. Znamki, katerih imetnica je tožena stranka, sta bili pridobljeni kasneje kot znamke tožeče stranke. Teh ugotovitev in pravnih sklepanj tožena stranka v pritožbi ne izpodbija. Pritožbeno sodišče se s sklepanjem prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka registrirala popolnoma enako znamko, strinja. Glede podrobnega opisa področij, za katera po Nicejski klasifikaciji blaga in storitev so bile registrirane znamke se pritožbeno sodišče sklicuje na ugotovitve prvostopenjskega sodišča (prvostopenjski sklep, r. št. 4 in 5). Teh ugotovitev sicer tožena stranka ni izpodbijala.

9. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da je tožena stranka začela z vzpostavljanjem svoje proizvodne linije te (enake) znamke in z oglaševanjem pralnega sredstva „D.“ na svojih spletnih straneh. Presodilo je, da je verjetno izkazano kršenje znamke tožeče stranke. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo še, da je pooblaščenec tožene stranke 14. 11. 2016 poslal tožeči stranki pismo s pozivom, naj preneha uporabljati znamko „D.“, češ da ima le tožena stranka na slovenskem ozemlju pravico do uporabe te znamke in da bo v primeru kršenja pravice te znamke tožena stranka uporabila pravna sredstva za njeno varstvo proti tožeči stranki (priloga A19).

10. Predlagatelj za izdajo začasne odredbe mora verjetno izkazati, da je imetnik pravice in da je pravica kršena ali da grozi nevarnost kršenja (1. odstavek 123. člena ZIL-1). Poleg tega mora dokazati obstoj ene treh predpostavk, ki so določene alternativno v 2. odstavku 123. člena ZIL-1. Mnenje pritožbe, da morajo hkrati biti podane vse tri predpostavke iz 2. odstavka 123. člena ZIL-1, je napačno, ker je v očitnem nasprotju že z besedilom 2. odstavka 123. člena ZIL-1. 11. Pritožba nasprotuje stališču prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na uporabo pododstavka b) 1. odstavka 123. člena ZIL-1. Meni, da pravica tožeče stranke iz znamke „D.“ ne more biti kršena, dokler je tožena stranka tudi sama imetnica obeh znamk „D.“ (besedne in figurativne).

12. Že prvostopenjsko sodišče je podalo razloge, zaradi katerih takšno mnenje ne more biti utemeljeno (glej r. št. 6 in 7 navedenega sklepa). Stališče pritožbenega sodišča je povsem enako. K njemu tudi ne more dodati nič vsebinsko novega ali drugačnega.

13. Starejša odločba (odločba VSL I Cpg 917/2010 z dne 28. 7. 2010) je sicer še menila, da je pravilno takšno stališče, kot ga je v teku postopka vedno znova navajala tožena stranka in ga je mogoče najti v odločbi VSL I Cpg 917/2010. Potem pa je zaradi odločitve Sodišča Evropske unije v zadevi C-561/11 z dne 21. 2. 2013 tudi Višje sodišče v Ljubljani spremenilo svoje stališče. Odločba Sodišča Evropske unije se je sicer nanašala na razlago člena 9 odstavek 1 Uredbe št. 207/2009. Z ZIL-1 je slovenski zakonodajalec v slovensko pravo prenesel vsebino Direktive 89/104/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami. Člena 5 odstavek 1 in 2 navedene direktive in člen 9 odstavek 1 navedene uredbe sta vsebinsko skoraj enaka, v za odločitev v tej zadevi odločilnem delu pa enaka. Člen 5 odstavek 1 in 2 navedene direktive je bil prenesen v 1. odstavek 47. člena ZIL-1 skoraj dobesedno. Pravno mnenje Sodišča Evropske unije se torej lahko uporabi tudi, če ne gre za varstvo znamke Skupnosti. Bistvo tega mnenja pa je, da lahko sodišče da pravno varstvo imetniku znamke tudi, če ni bila predhodno ugotovljena ničnost kršiteljeve znamke (glej r. št. 52 odločbe Sodišča Evropske unije C-561/11). Isto mora veljati tudi za zahtevek za izbris znamke iz registra, saj potreba po varovanju znamke ni nič manjša in predvsem nič drugačna.

14. Višje sodišče v Ljubljani je svoje stališče potem pod vplivom odločbe Sodišča Evropske unije spremenilo in ga že uporabilo v zadevi z opr. št. VSL I Cpg 1184/2013 (gl. r. št. 33 in nasl.). Izrecno je v r. št. 35 pritožbeno sodišče že odločilo takole: „35. Pritožnica s sklicevanjem na sklep višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 811/2008 z dne 20.11.2008, iz katerega izhaja stališče, da v koliziji dveh enako močnih pravic, zaradi narave izključnosti, nosilec ene izključne pravice ne more uspeti zoper nosilca druge izključne pravice, ne more uspeti. Ker gre za odločbo, ki se ne nanaša na znamke Skupnosti, ampak na nacionalne znamke, v obravnavanem primeru ne predstavlja ustaljene sodne prakse, na katero bi bilo sodišče pri odločitvi vezano. Navedeno stališče pa je z novejšo odločbo Sodišča EU preseženo.“

15. Navedbe tožene stranke, da je blago z znamko D. vselej nabavljala, ponujala in oglaševala v soglasju s tožečo stranko, je brez opore v ugotovljenem dejanskem stanju. Tudi sicer ni jasno, na kaj meri takšna trditev.

16. Tožena stranka namreč ne zanika, da je njen pooblaščenec 14. 11. 2016 poslal tožeči stranki pismo s pozivom, naj preneha uporabljati znamko „D.“, češ da ime le tožena stranka na slovenskem ozemlju pravico do uporabe te znamke in da bo v primeru kršenja pravice te znamke tožena stranka uporabila pravna sredstva za njeno varstvo proti tožeči stranki (priloga A19). Prav tako pritožba niti ne poskuša omajati ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka že začela z vzpostavljanjem lastne proizvodne linije. Začela je tudi z oglaševanjem pralnega sredstva „D.“ na svojih spletnih straneh. S tem pa je bila nevarnost kršitve pravice že verjetno izkazana.

17. Prvostopenjsko sodišče je poleg tega ugotovilo, da so izdelki tožene stranke manj kakovostni. Obrazložilo je tudi, da je tako navedla tožeča stranka, in da tožena stranka tej trditvi ni ugovarjala. Pritožba sicer trdi, da tožena stranka ni izdelala nobenega izdelka, označenega z znamko D. Ta trditev nasprotuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišče. Trditvi tožeče stranke pa tožena stranka v ugovoru zoper sklep o začasni odredbe ni nasprotovala. Če mu je nasprotovala v odgovoru na tožbo, je to bilo prepozno in neupoštevno v postopku z začasno odredbo. Tožena stranka v ugovoru tudi ni niti trdila, da bi imela ali še imela pravico do uporabe znamke v imetništvu tožeče stranke. Prav nasprotno, vseskozi se je opirala zgolj na svoje mnenje, da zato ker ima registrirani znamki, ju lahko vse do prenehanja obstoja takšne pravice. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka oglašuje z znamko „D.“ označene izdelke je torej pravilna, pravno upoštevne utemeljitve za takšno ravnanje tožena stranka v ugovoru ni navedla. Sklepanje prvostopenjskega sodišče, da bo lahko zaradi slabših izdelkov trpel ugled znamke tožeče stranke, je utemeljen. To pa pomeni nastanek težko nadomestljive škode.

18. Besedne zveze „nastanek težko nadomestljive škode“ v pododstavku b) 2. odstavka 123. člena ZIL-1 si pač ni mogoče razlagati, kot da je s tem mišljeno zgolj v denarju merljivo prikrajšanje. Znamka je sicer premoženjska pravica, vendar pa vseh posledic prikrajšanj zaradi nedopustne uporabe znamk ni mogoče meriti v denarju. Takšen je tudi zakonodajni razmislek, na katerem temelji pododstavek c) istega odstavka in člena. Navedeni pododstavek uporablja besedno zvezo, „neugodne posledice“. Tako je treba razlagati tudi besedo „škoda“, kakor je uporabljena v pododstavku b), namreč v smislu „prikrajšanje“. Glede na to je tudi povsem vseeno, ali bi bila lahko v denarju ocenjena višina škode takšna, kot jo je ocenilo prvostopenjsko sodišče, ali manjša. Da pa lahko nastane v denarju ocenljiva škoda, tega pa celo niti pritožba ne zanika. To pa je za odločitev o začasni odredbi povsem dovolj.

19. O zatrjevani insolventnosti izpodbijani sklep ne vsebuje nobenih ugotovitev in se nanje niti ne more opirati. Pritožbeno izpodbijanje neobstoječih ugotovitev je tako brez vsakega učinka.

20. Na ostale pritožbene navedbe ni potrebno odgovarjati. Nanašajo se na tehtanje, ali bi lahko nastale hujše neugodne posledica za tožečo stranko, če ne bi bila izdana začasna odredba, kot bodo nastale za toženo stranko, če bo izdana začasna odredba, če bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno (pododstavek c) 2. odstavka 123. člena ZIL-1). Ker so podane že vse predpostavke za izdajo začasne odredbe po pododstavku b) 2. odstavka 123. člena ZIL-1, je odločanje o tem, ali so podane tudi predpostavke po pododstavku c) 2. odstavka 123. člena ZIL-1, nepotrebno. Tudi odgovarjanje na pritožbene navedbe je nepotrebno, ker ne bi ničesar spremenilo glede izida tega postopka.

21. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo. Glede na vrednost spornega predmeta je upravičena do povrnitve nagrade za delo odvetnika v višini 2900 OT in materialnih stroškov v višini 39 OT (tar. št. 27/T v povezavi s tar. št. 18 OT in 3. odstavek 11. člena OT), ter do DDV. Tožeča stranka je torej upravičena do povrnitve 1.645,78 EUR.

22. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.