Jedro

Določba 15. člena ZIN določa, da inšpektor ne sme opravljati dela za drugega delodajalca na področju, na katerem opravlja naloge inšpekcijskega nadzora, razen če gre za znanstveno ali pedagoško delo. Tako ZIN v tej določbi, čeprav je v razmerju do ZJU specialni zakon, ne izključuje uporabe 100. člena ZJU, ki v 2. in 3. točki 1. odstavka določa, da uradnik ne sme opravljati dejavnosti, če bi opravljanje dejavnosti lahko vplivalo na nepristransko opravljanje dela ali če bi pri opravljanju dejavnosti lahko zlorabil informacije, do katerih ima dostop pri opravljanju nalog v službi in niso javno dostopne. Tožnik ima možnost na zvezi, kjer opravlja funkcijo predsednika, uporabiti informacije, za katere je izvedel pri opravljanju nalog na delovnem mestu inšpektorja pri toženi stranki. Izvajanje te funkcije pri zvezi pa lahko toženi stranki vzbudi dvom v nepristransko opravljanje dela. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno prepovedala opravljanje funkcije predsednika pri zvezi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se tožbi ugodi in se sklepa Inšpektorata RS za notranje zadeve št. ... z dne 17. 6. 2014 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 6. 8. 2014 odpravita (točka I izreka) in podredni tožbeni zahtevek, da se tožbi ugodi in se sklep Inšpektorata RS za notranje zadeve št. ... z dne 17. 6. 2014 spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke z dne 24. 6. 2014 ugodi in se sklep razveljavi ter zadeva vrne organu prve stopnje v novo odločanje (točka II izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti njene stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožnikovemu zahtevku oziroma podredno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev sodišča prve stopnje, da sta izpodbijana sklepa zakonita, ker gre pri tožniku za opravljanje funkcije v dejavnosti, na področju katere sicer opravlja inšpekcijski nadzor, je napačna. Področje tožnikovega službenega dela je opravljanje inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb Zakona o orožju in predpisov izdanih na njegovi podlagi pri pravnih osebah in podjetnikih, ki posedujejo orožje, se ukvarjajo s prometom orožja ter dejavnostjo strelišč ter inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb Zakona o eksplozivnih in pirotehničnih izdelkov pri samostojnih podjetnikih, posameznikih, ki samostojno opravljajo dejavnost ter pravnih in fizičnih osebah. Iz 5. člena Statuta Slovenske zveze za praktično strelstvo, v kateri tožnik opravlja funkcijo predsednika, ne izhaja, da bi se ukvarjala s posedovanjem orožja, prometom orožja ali dejavnostjo strelišč, torej se ne ukvarja z dejavnostjo, na področju katere tožnik opravlja inšpekcijski nadzor. To pomeni, da ni zavezanka Inšpektorata RS za notranje zadeve in se zato ne more pojaviti kot subjekt inšpekcijskega nadzora. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, ki bi lahko izpovedale o odločilnih dejstvih, da A. ni zavezanka Inšpektorata RS in ni vpogledalo v evidence Ministrstva za notranje zadeve, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje preširoko tolmači pojem dejavnosti, saj bi moralo ugotoviti, s čim se zveza dejansko ukvarja in ne s čim bi se hipotetično lahko ukvarjala. Napačna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, ki izhaja iz točke 9 obrazložitve, da že samo dejstvo, da so zavezanke Inšpektorata RS za notranje zadeve posamezne članice zveze, zadostuje za zaključek, da predsednik zveze pri njih ne more opravljati nadzora in zato izrečeni ukrep ni nesorazmeren. Tožnik je z izrečenim ukrepom namreč izgubil možnost opravljati funkcijo predsednika zveze, čeprav bi se z razumno uporabo instituta izločitve pri opravljanju inšpekcijskega nadzora, ki se vodi nad članicami zveze, lahko preprečilo, da bi tožnik kot inšpektor lahko prišel v stik s članico zveze, kateri predseduje. Z ukrepom, ki se ga je poslužila tožena stranka, je bilo tožniku onemogočeno kandidiranje za funkcijo in s tem kršena njegova pravica biti voljen. Nesporno je, da je tožnik svoje delo opravljal vestno in strokovno in je že ob najmanjšem dvomu v njegovo pristranskost predlagal svojo izločitev. Napačno je tudi stališče sodišča, da tožena stranka ni zagrešila procesne kršitve neobrazloženosti izpodbijanih sklepov. Sklepa namreč ne vsebujeta konkretnih tožnikovih dejanj, zaradi katerih mu je bila izrečena prepoved opravljanja funkcije. Nadalje je napačno tudi stališče sodišča prve stopnje, da se določilo 100. člena Zakona o javnih uslužbencih in določilo 15. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru ne izključujeta, saj sta ta dva zakona v razmerju splošni in specialni, zato bi bilo potrebno uporabiti Zakon o inšpekcijskem nadzoru, ki pa tožniku ne prepoveduje opravljanje dejavnosti. Zato ni pravne podlage, da bi se tožniku prepovedalo opravljanje funkcije. Ker je A. športno društvo, je njena dejavnost zgolj dejavnost športnih klubov in gre v tem primeru za izjemo po 4. odstavku 100. člena Zakona o javnih uslužbencih, saj omejitve iz tega člena ne veljajo za dejavnost znanstvenega in pedagoškega dela, dela v kulturnih, umetniških, športnih, humanitarnih in drugih podobnih društvih in organizacijah, dela na publicističnem področju in za članstvo oz. delovanje v političnih strankah. Navaja pa še, da je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi druge bistvene kršitve določb postopka, ker se ni opredelilo do graje tožeče stranke, ko je priča izpovedala mimo navedb tožene stranke in do prekluzije, ki jo je tožeča stranka uveljavljala v postopku in tudi ni pojasnilo, zakaj za spor ni pomembna okoliščina, da tožniku predhodno (v letih 2007 do 2011) ni bilo prepovedano opravljati funkcije predsednika zveze. Sodba sodišča prve stopnje o tem sploh nima razlogov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne tistih, ki jih zatrjuje pritožba, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa, skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP, še dodaja:

6. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo sklenilo, da se ne upoštevajo dokazi, ki jih je tožena stranka preložila z zadnjo pripravljalno vlogo z dne 11. 6. 2015 in tudi ne njene navedbe, ker gre v obravnavani zadevi le za pravno vprašanje, pa je tudi zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem predlaganih prič in predlaganih poizvedb. Pojasnilo vsebuje tudi obrazložitev sodbe v točki 3. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi le za pravno vprašanje, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da ostalih predlaganih prič ne bo zaslišalo, utemeljena in v skladu z določbo 287. člena ZPP.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo, ali je tožena stranka tožniku, ki je pri njej zaposlen na delovnem mestu ..., zakonito prepovedala opravljati funkcijo predsednika A. (A1 in A3). Ugotovilo je, da je tožena stranka ravnala zakonito in da je prepoved utemeljena. Zavzelo je pravilno stališče, da v obravnavani zadevi ni ključno vprašanje ali je A. zavezanka za inšpekcijski nadzor ali ne, saj je bistveno dejstvo, ki med strankama ni sporno, da so članice zveze tiste, ki so zavezanke za inšpekcijski nadzor in da ta dejanska okoliščina zadostuje za zaključek, da predsednik njihove zveze pri njih ne more opravljati inšpekcijskega nadzora, saj bi pri tem lahko obstajala možnost zlorabe službenih informacij in nastal dvom o njegovi nepristranosti. Zaradi navedenega pritožba znova neutemeljeno izpostavlja dejstvo, da sama zveza ni zavezanka za inšpekcijski nadzor.

8. Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve tudi pravilno obrazložilo, da določba 15. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) določa, da inšpektor ne sme opravljati dela za drugega delodajalca na področju, na katerem opravlja naloge inšpekcijskega nadzora, razen če gre za znanstveno ali pedagoško delo. Tako ZIN v tej določbi, čeprav je v razmerju do Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) specialni zakon, ne izključuje uporabe 100. člena ZJU, ki v 2. in 3. točki 1. odstavka določa, da uradnik ne sme opravljati dejavnosti, če bi opravljanje dejavnosti lahko vplivalo na nepristransko opravljanje dela ali če bi pri opravljanju dejavnosti lahko zlorabil informacije, do katerih ima dostop pri opravljanju nalog v službi in niso javno dostopne. Pritožbene navedbe v zvezi s tem, da bi morala tožena stranka uporabiti le določbe ZIN, so neutemeljene, saj je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi takšno stališče pomenilo, da za inšpektorje velja manj stroga ureditev prepovedi opravljanja funkcije, ki jo izda predstojnik, kot za ostale javne uslužbence. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni pomembno, da tožnik delo na zvezi opravlja brezplačno, da tam ni zaposlen in da tudi kot samostojni podjetnik ne opravlja te dejavnosti. Dejstvo je, da ima tožnik možnost na zvezi uporabiti informacije, za katere je izvedel pri opravljanju nalog na delovnem mestu pri toženi stranki in da izvajanje njegove funkcije pri zvezi lahko pri toženi stranki vzbudi dvom v nepristransko opravljanje dela.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o nesorazmernosti ukrepa. Tožena stranka je ravnala skladno z zakonom, saj je tožniku prepovedala opravljanje funkcije predsednika A. le zaradi tega, ker v okviru delovnih obveznosti pri toženi stranki te funkcije ne sme opravljati. Prepoved je torej vezana na njegovo delo pri toženi stranki. Izpodbijana sklepa sta tudi v zadostni meri in primerno obrazložena, saj vsebujeta tako dejansko kot tudi pravno podlago za odločitev.

10. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da gre v obravnavanem primeru za izjemo po 4. odstavku 100. člena ZJU, saj se tožnik ne ukvarja s športom, ampak predseduje zvezi, katere članice v okviru svojega dela pri toženi stranki inšpekcijsko nadzoruje. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da okoliščina, da tožniku predhodno ni bilo prepovedano opravljati funkcije, ni pomembna. Predstojnik je po prejemu tožnikovega obvestila o imenovanju na sporno funkcijo, glede na vsebino del in nalog inšpektorja ter glede na druge okoliščine, ugotovil, da bi opravljanje te funkcije lahko pomenilo konflikt interesov oziroma bi lahko vplivalo na samostojnost in neodvisnost inšpektorja, da bi lahko vodilo tudi do zlorabe informacij, do katerih ima tožnik kot inšpektor dostop pri opravljanju del in nalog v službi in niso javno dostopne. Če tega predstojnik v prejšnjem obdobju, ko je tožnik opravljal isto funkcijo, ni ugotavljal, to ne pomeni, da je ugotovitev tožene stranke napačna.

11. Na pritožbene navedbe v zvezi z možnostjo tožnikove izločitve in neobrazloženostjo izpodbijanih sklepov tožene stranke, pa pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj se v celoti strinja z razlogi iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje s tem v zvezi.

12. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.