Jedro

Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

Tožena stranka je bila uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Sporazumu 2006. Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe Sporazuma 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.

Dvakratne povrnitve škode tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega. V avtorskem pravu je bila napravljena izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice. Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še enak znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanih II., III., V. in VI. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in sicer na plačilo zapadlega nadomestila za zakonito rabo fonogramov v znesku 312,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.3.2012 do plačila (I. točka izreka). Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku za plačilo civilne kazni v znesku 312,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.3.2012 do plačila (IV. točka izreka). V preostalem delu glede plačila 602,73 EUR zahtevanega nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.3.2012 do plačila (točka II. izreka) in glede plačila civilne kazni v znesku 602,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.3.2012 do plačila (točka V. izreka) ter glede plačila odškodnine v znesku 65,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.3. 2012 dalje (točka III. izreka), pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 101,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka za plačilo teh stroškov do dne plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (II., III. in V. točka izreka) in proti odločitvi o pravdnih stroških (VI. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevkom tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je plačilo pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je organizacija za kolektivno uveljavljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je očitala toženi stranki, da je pri opravljanju svoje dejavnosti javno priobčevala komercialne fonograme tako, da je kršila avtorske pravice. Zoper toženo stranko je uveljavljala različne tožbene zahtevke. Prvostopenjsko sodišče je delno zavrnilo tožbena zahtevka na temelju neupravičene obogatitve in na plačilo civilne kazni ter v celoti glede uveljavljanja plačila premoženjske škode po 4. odstavku 159. člena ZASP.

6. Materialnopravni temelj za delno zavrnitev je bil glede obeh zahtevkov enak. Prvostopenjsko sodišče je kot osnovo za odmero nadomestila za uporabo in civilno kazen uporabilo tarifo iz Skupnega sporazuma o višini nadomestil (Ur. l. RS, št. 107/2006; v nadaljevanju: Sporazum 2006) in ne Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov - Ur. l. RS, št. 68/2005, v nadaljevanju Tarifa 2005).

Nadomestilo za javno priobčitev fonogramov

7. Tožena stranka je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča predvajala fonograme pri opravljanju svoje dejavnosti. Avtorsko delo je torej uporabljala. S tem je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonograma (130. člena ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela niti ni položila zneska, ki ga po tarifi iz Sporazuma 2006 zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP), torej je kršila svoje obveznosti, ki jih ima po 130. členu ZASP.

8. Tožeča stranka je v letu 2005 sprejela Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov. (1) Že v 2. odstavku 1. člena Tarife 2005 je bilo določeno, da kolikor so sklenjeni skupni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz te Tarife. Na eni strani tožeča stranka, na drugi strani pa Obrtna zbornica Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije (Združenje za turizem in gostinstvo) sta leta 2006 sklenili „Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“ (2). Sporazum je sestavljen iz dveh delov, Splošnega (I) in Tarifnega dela (II) in velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela zavoda IPF v okviru svoje, s tem sporazumom določene obrtne in/ali obrti podobne dejavnosti ali s tem sporazumom določene gostinske dejavnosti (1. odstavek 5. člena splošnega dela Sporazuma 2006). Slednje pomeni, da za toženo stranko velja SS 2006 v celoti, skupaj s tarifnim delom in ne Tarifa 2005. 9. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi se za toženo stranko kot kršitelja morala uporabiti Tarifa 2005, češ, da zanjo ne morejo veljati nadomestila po tarifnem delu Sporazuma 2006, ker ni sklenila pogodbe oziroma ni ravnala v skladu z določilom 2. odstavka 4. člena Sporazuma 2006. Takšno pritožbeno materialnopravno mnenje pa ni pravilno. V določilu 4. člena Sporazuma 2006 so res urejena razmerja med uporabnikom in tožečo stranko pri sklepanju pogodb oziroma določena domneva o tem, kdaj se šteje, da je „ustrezna pravica prenesena“. Vendar pa (ne)ureditev razmerja med uporabnikom in tožečo stranko v splošnem delu Sporazuma 2006 še ne pomeni, da se tarifni del Sporazuma 2006, za določitev višine nadomestila, v primeru spora med pravdnima strankama zaradi neplačila nadomestila ne uporablja.

10. Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum (1. stavek 1. odstavka 157. člena ZASP). Za skupni sporazum je že ZASP določil obvezne sestavine. Skupni sporazum mora med drugim določati tarifo (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP) in pa okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (1. stavek 6. odstavka 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (7. odstavek 157. člena ZASP).

11. Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na tarifo, določen predvsem s 3. točko 4. odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP), ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Pritožbeno sodišče s tem spreminja svoje stališče, ki ga je glede tega pravnega vprašanja imelo doslej (npr. v zadevi z opr. št. I Cpg 1259/2012, I Cpg 1339/2012). Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

12. Na pravilnost takšnega stališča kaže tudi 2. odstavek 158. člena ZASP, ki se nanaša le na tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek. V 2. odstavku 158. člena ZASP je določena le ena sama tarifa, s tem pa izključeni dve različni tarifi. V 2. odstavku 158. člena ZASP pa je pojasnjeno, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo od tiste, ki velja za uporabnike sorodnih avtorskih pravic, ki so prostovoljno sklenili pogodbo.

13. Drugi odstavek 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazum dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma. Glede na povedano pritožnikovo stališče, da se v danem primeru uporablja T 2005, ni pravilno. Takšno zmotno stališče temelji na prepričanju, da lahko tožeča stranka sama, ali v dogovoru s tretjim, določi posebno, najvišjo tarifo za vse tiste uporabnike fonogramov s področja osebne veljavnosti Sporazuma 2006, ki kršijo avtorsko pravico.

14. V tej zadevi je bila tožena stranka uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Sporazumu 2006. Odločitev prvostopenjskega sodišča je bila torej materialnopravno pravilna (190 in 198. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

Civilna kazen

15. Kolektivna organizacija lahko od kršitelja zahteva poleg plačila nadomestila še civilno kazen (3. odstavek 168. člena ZASP) in povrnitev preostale škode (5. odstavek 168. člena ZASP). Civilna kazen se lahko odmeri tako, da znaša največ 200 % nadomestila. Zahteva se jo lahko ne glede na to, ali je imetnik avtorske ali sorodne pravice zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo, ali ne. Zakonodajalec je torej poskrbel za to, da morebitni kršitelji plačajo za protipravno uporabo fonogramov precej več, kot pa bi plačali, če bi pravočasno poravnali svoje obveznosti.

16. Tudi za civilni delikt, in z njim povezano civilno kazen, je pravni temelj torej zakonski. V 1. odstavku 168 člena ZASP je določeno, da veljajo za kršitve splošna pravila o povzročitvi škode, torej 131. in naslednji členi OZ. V 2. odstavku 168. člena ZASP pa je določeno, kako se škoda odmeri. Kršilec je dolžan plačati škodo v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo avtorskega dela (2. odstavek 168. člena ZASP). To je torej najbolj splošno pravilo. Na 2. odstavek se navezuje 3. odstavek 168. člena ZASP, ki ureja položaj, v katerem je bila kršena pravica namerno ali iz hude malomarnosti. Tudi v tem primeru je osnova za izračunavanje višine civilne kazni nadomestilo za uporabo avtorskega dela, le da je lahko povečano za do 200 %. V poštev pa pride le, kot že na podlagi 2. odstavka 168. člena ZASP, nadomestilo za zakonito uporabo. Nobenega razloga namreč ni, da bi za izjemno situacijo, ki nastane zaradi namernega ali iz hude malomarnosti storjenega kršenja pravice, veljal kakšen drug obračunski temelj, kot za kršitev iz (navadne) malomarnosti. Da je zakonodajalec tako tudi hotel, kažeta skoraj enaki besedili 2. in 3. odstavka 168. člena ZASP.

17. Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe Sporazuma 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani (4., 6. in 12. člen Sporazuma 2006), ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.

Škoda zaradi iskanja kršitelja

18. Neutemeljena je tudi pritožba tožeče stranke glede zavrnitve zahtevka za povrnitev stroškov, ki so tožeči stranki nastali s terenskim preverjanjem tožene stranke, kot izhajajo iz priloženega stroškovnika podizvajalca. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev ne more biti utemeljen že zaradi 1. odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora prihodek od svoje dejavnosti, kamor spada del nadomestil, nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice. Tudi to je ena od obveznosti kolektivne organizacije (1. odstavek 146. člena ZASP). Dvakratne povrnitve škode pa tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega (1. odstavek 168. člena in 169. člen OZ). Pritožbeno sodišče še pripominja, da bila je prav v avtorskem pravu napravljena izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice (3. odstavek 168. člena ZASP). Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še enak znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na povedano tudi v tem delu materialnopravno pravilna.

19. Glede na povedano je pritožbe tožeče stranke neutemeljena tudi v stroškovnem delu, saj je sodišče prve stopnje stroške tožeče stranke pravilno odmerilo glede na uspeh v pravdi (154. člen ZPP).

20. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno pomembne pritožbene trditve (1. odstavek 360. člena ZPP).

21. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe tudi ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu kot izhaja iz izreka, potrdilo (353. člen ZPP).

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške.

(1) Ur. l. RS, št. 68/2005. (2) Ur. l. RS, št. 107/2006.