Jedro

Inšpekcijski ukrep se je vseskozi nanašal na identično označbo inšpekcijskega zavezanca (B.), obliko družbe (d.o.o.), dejavnost (upravljanje z nepremičninami) in naslovom (...), tako da tožeča stranka ne more uspeti s tožbenim zatrjevanjem, da je bila spremenjena pasivna legitimacija in da bi posledično moral biti spremenjen rok za izvršitev ukrepa.

Stranka, ki meni, da obstajajo kakršnikoli razlogi, na podlagi katerih uradna oseba organa ne bi smela odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, mora nedvoumno zahtevati njeno izločitev ter za to navesti razloge iz 35. ali 37. člena ZUP in jih obrazložiti, poleg tega mora biti uradna oseba, katerih izločitev se zahteva, navedena poimensko.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Medobčinski inšpektorat in redarstvo A. (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo inšpekcijskemu zavezancu, družbi B. d.o.o., naložil, da mora nemudoma oziroma najpozneje v roku 20 dni po prejemu te odločbe, odstraniti zapornico s temelji na zemljišču s parc. št. ..., k. o. ... (točka 1 izreka) in da mora v točki 1 določenem roku na svoje stroške vzpostaviti prejšnje stanje (točka 2 izreka). V točki 3 izreka je navedel, da se bo v primeru, če inšpekcijski zavezanec obveznosti ne izpolni na način in v roku, kot je določeno v 1. in 2. točki izreka te odločbe, začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, kot način prisilitve se bo v skladu z 298. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uporabila denarna kazen. V točki 5 izreka je določeno, da bremenijo stroški odstranitve zapornice s temelji in vzpostavitev prvotnega stanja inšpekcijskega zavezanca. O stroških, ki bi nastali zaradi ali kot posledica odstranitve oziroma neodstranitve zaporne rampe s temelji, pa bo odločeno naknadno s posebnim sklepom. V skladu s 6. točko izreka mora inšpekcijski zavezanec o izvršenih odrejenih ukrepih takoj pisno obvestiti inšpektorja, kot to določa peti odstavek 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). Opustitev te dolžnosti zavezanca je sankcionirana v četrti alineji prvega odstavka 38. člena istega zakona. V 7. točki izreka je navedeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. Iz obrazložitve predmetne odločbe izhaja, da je inšpektor Službe za inšpekcijski nadzor prvostopenjskega organa opravil inšpekcijski pregled na kraju samem, na podlagi česar je ugotovil, da je na navedenem zemljišču zgrajen oziroma pritrjen na betonski temelj, steber avtomatske zapornice. Inšpektor je ugotovil, da C. kot solastnik zemljišča ni podala soglasja k tem posegu. Nadalje je ugotovil, da je postavitev takšne zapornice, ki je preko betonskega temelja povezana s tlemi, po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba) razvrščena med vzdrževalna dela v zvezi z zunanjo ureditvijo objekta, ki pa se ne smejo izvajati v nasprotju s prostorskim aktom. Predmetna zapornica pa je v nasprotju z veljavnim prostorskim aktom Zazidalnim načrtom starega mestnega jedra Celje, ki na tem območju varuje zelene površine in prepoveduje spreminjanje javnih zelenih in drugih zelenih površin. S pričetkom gradnje postavitve zapornice brez potrebnih soglasij in v nasprotju z veljavnimi prostorskimi akti, je kršena sedma alineja 16. člena Odloka o urejanju, vzdrževanju in varstvu javnih in drugih zelenih površin v Mestni občini Celje (v nadaljevanju Odlok). Zavezanec je bil seznanjen z ugotovitvami inšpektorja in je na le-te podal pripombe, do katerih se je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi opredelil. Med drugim je na ugovor tožeče stranke, da zapornica ni postavljena z namenom vzpostavitve parkirišča, pojasnil, da takšen zaključek inšpektorja izhaja iz vsebine elektronskega obvestila z dne 28. 12. 2016, s katerim direktor tožeče stranke zainteresirane obvešča o najemu daljinca po ceni 45 EUR, pa tudi iz dozdajšnjega kontroliranega parkiranja za imetnike ključa od obešanke. Poleg tega je površina za zapornico tlakovana s travnimi ploščami, kar je v nasprotju z veljavnim prostorskim aktom, površina pa je tudi v naravi stalno zaparkirana z avtomobili, kar je prav tako v nasprotju s prostorskim aktom. Na navedeni podlagi je prvostopenjski organ odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožeča stranka je zoper odločbo prvostopenjskega organa vložila pritožbo, kateri je župan tožene stranke kot drugostopenjski organ delno ugodil, tako da je v izpodbijani odločbi naziv inšpekcijskega zavezanca: „B. d.o.o., C., d.o.o.“ nadomestil z nazivom: „D. d.o.o., ...“ (točka I izreka drugostopenjske odločbe), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil in v nespremenjenem delu potrdil odločbo prvostopenjskega organa (točka II izreka). Drugostopenjski organ v obrazložitev svoje odločitve v delu, ko je bilo pritožbi tožeče stranke ugodeno, navaja, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi sicer pravilno zapisal skrajšano ime inšpekcijskega zavezanca (B., d.o.o.), dejansko pa je pomotoma zapisal polni naziv zavezanca, zato se dosedanji naziv inšpekcijskega zavezanca v drugostopenjski odločbi nadomesti s pravilnim nazivom tožeče stranke. V zvezi s pritožbenimi razlogi, ki jih drugostopenjski organ zavrača, pa se je opredelil do navedb tožeče stranke v pritožbi in svojo odločitev, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi pravilno odločil, ustrezno obrazložil. 4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo v delu, ko ni bilo ugodeno pritožbi tožeče stranke, vlaga tožbo, v kateri najprej navaja, da je odločba tožene stranke nepopolna, ker ni odločila o stroških pritožbenega postopka, ki jih je tožeča stranka pravočasno priglasila. Nadalje zatrjuje, da bi morala tožena stranka popraviti rok za izvršitev ukrepa iz razloga, ker je odločba pritožbenega organa spremenila pasivno legitimacijo. Pojasnjuje, da je bila tožeča stranka šele s prejemom pritožbene odločbe seznanjena s tem, da je ona tista, ki je v konkretni zadevi pasivno legitimirana, in ne družba, navedena v prvotni odločbi.

5. Glede izločitve uradne osebe tožeča stranka navaja, da je besedno zvezo „bi se v takem primeru moral izključiti“, v pravnem jeziku razumeti kot zahtevo za izločitev, predvsem upoštevajoč dejstvo, da je tožeča stranka prava neuka oseba. Po stališču tožeče stranke je tožnik navedel razloge za izločitev po 35. členu ZUP, kot tudi izpostavil dvom v nepristranskost uradne osebe. Tožeča stranka je namreč v izjavi zapisala, da izločitveni razlog inšpektorja tiči v tem, da je tožena stranka upoštevala domnevne pripombe organa, ki spada prav v strukturo tožene stranke, v vlogi solastnika in glede solastnine, ki je predmet inšpekcijskega postopka, ter se poraja sum na zlorabo položaja tožene stranke kot tudi inšpektorja. O tej zahtevi za izločitev ni bilo odločeno v izreku, s čimer je bil prekršen 27. člen ZUP.

6. Po nadaljnjem tožbenem ugovoru inšpektor ni upošteval navedb tožeče stranke, da je zemljišče na podlagi najemne pogodbe v najem oddano A.A., slednjemu pa tudi ni dal možnosti, da se v postopku izjavi in je odločbo izdal tožeče stranki. Na predložitev najemne pogodbe je pozval tožečo stranko, ki ni podala odgovora, pooblaščenca tožeče stranke pa ni v imeniku odvetnikov, zato tej družbi pisanj ni vročal. Tožeča stranka navaja, da bi lahko inšpektor v iskalnik vtipkal te iskalne pogoje in bi našel odvetniško družbo, kateri pa je nato vročal izpodbijano odločbo. Kar se tiče naknadno posredovane najemne pogodbe, tožeča stranka navaja, da je v njej pomotno naveden naziv najemodajalca (namesto družbe B. d.o.o. družba E. d.o.o.), to zemljišče pa je od 9. 5. 2016 v neposredni posesti A.A..

7. Tožeča stranka nadalje izpostavlja, da iz prostorske dokumentacije in odloka, ki ureja predmetno zemljišče, prepovedi, ki jih navaja inšpektor, ne izhajajo. Skladno s 4. členom Odloka predmetno zemljišče ni zajeto z navedenim odlokom. To zemljišče namreč ne spada med druge zelene površine tožeče stranke, kot ga določa 4. člen Odloka. Zato kakršnikoli posegi na tej parceli ne morejo biti predmet tega postopka in je bil pri izdaji odločbe materialni predpis napačno uporabljen. Nadalje je pri pregledu relevantnega zazidalnega načrta razbrati, da gre za centralno zeleno površino. Ni jasno, kaj pomeni inšpektorjev termin „centralno“. Odlok tega izraza ne pozna in tudi pojasnil, da je ta termin v kontekstu odloka razumeti kot zeleno površino v centru kareja, ni moč sprejeti, saj za to ni podanih nobenih konkretnih pojasnil in argumentov.

8. Tožeča stranka še navaja, da tožena stranka v svoji odločbi ne premore argumenta, zakaj situacije na parceli ni mogoče šteti kot nujna vzdrževalna dela. Preden so bile na tej površini postavljene zapornice, so ljudje tam ves čas parkirali. Tožeča stranka na tem mestu še poudarja, da tožena stranka z nezakonito interpretacijo predpisov posega v ustavno in zakonsko zajamčeno pravico do nemotenega posestvovanja in uživanja lastnine in bo, v kolikor bo to potrebno, sprožil pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti spornega Odloka.

9. Tožnik sodišču predlaga, da po opravi glavne obravnave, na kateri naj zasliši A.A., tožbi ugodi in obe odločbi kot nezakoniti odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožeče stranke.

10. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka navedbe v tožbi in primarno predlaga, da sodišče tožbo v delu izpodbijanja drugostopenjske odločbe zavrže, ker se na podlagi drugega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko izpodbijajo zgolj prvostopenjski akti, s katerimi je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Tudi sicer pa je po stališču tožene stranke tožbeni zahtevek neutemeljen, pri čemer tožeča stranka ni navedla tožbenih razlogov iz 27. člena ZUS-1, zaradi česar tožbe dejansko sploh ni mogoče obravnavati.

11. V nadaljevanju tožena stranka oporeka očitku tožeče stranke, da je drugostopenjska odločba nepopolna, ker ni odločeno o stroških pritožbenega postopka. V zvezi s tem ponovno poudarja, da drugostopenjska odločba ne more biti predmet upravnega spora, sicer pa tožeča stranka s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo ni uspela in tako ni upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka. Prav tako je po stališču tožene stranke neutemeljen očitek tožeče stranke, da bi moral drugostopenjski organ popraviti rok za izvršitev ukrepa, ker naj bi odločba spremenila pasivno legitimacijo. Inšpekcijski ukrep se glede na v prvostopenjski odločbi pravilno firmo označbe inšpekcijskega zavezanca (B.), obliko družbe (d.o.o.), dejavnostjo (upravljanje z nepremičninami) in naslovom (...) nanaša prav na tožečo stranko, ki ji je bila odločba tudi vročena. Zato ni nobene potrebe po spreminjanju roka za izvršitev ukrepa drugostopenjskega organa. Tožena stranka kot neutemeljene zavrača tudi očitke tožeče stranke, da je v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe zahtevala izločitev inšpektorja. Po stališču tožene stranke izločitev inšpektorja ni bila zahtevana, bilo pa je izraženo mnenje, da bi se inšpektor moral izključiti. Četudi pa bi takšno izjavo lahko šteli kot zahtevo za izločitev inšpektorja, pa v njej ni navedenih nobenih razlogov, ki bi narekovali izločitev, tako da morebitne zahteve za izločitev niti ne bi bilo mogoče preizkusiti. Poleg tega pa je to izjavo (z dne 11. 1. 2017) podal A.A. v svojem imenu in sploh ne tožeča stranka kot inšpekcijski zavezanec, tako da je v vsakem primeru izključeno, da bi tožeča stranka s to izjavo zahtevala izločitev inšpektorja. Glede najemne pogodbe tožena stranka navaja, da jo je tožeča stranka predložila šele s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, sklenil pa jo je najemodajalec E. d.o.o., ki ni oseba s pravico razpolaganja s solastniškim deležem na predmetni parceli. Ker je bila ta pogodba itak predložena, je povsem nepomembno, ali bi prvostopenjski organ na njeno predložitev moral pozvati takratnega pooblaščenca tožeče stranke.

12. Tožena stranka zavrača tudi očitek tožeče stranke, da predmetna parcela ni zajeta z Odlokom (t. j. z Odlokom o urejanju, vzdrževanju in varstvu javnih in drugih zelenih površin v Mestni občini Celje) ter da iz relevantnega zazidalnega načrta ni mogoče razbrati, da gre za centralno zeleno površino. Te navedbe so neutemeljene, saj inšpektor svoje odločitve ni oprl na določbo 4. člena Odloka, ampak je izpodbijano odločbo izdal na podlagi ugotovitve, da je območje, kjer se nahaja predmetna parcela, opredeljeno in urejeno v tretji alineji 3. člena Odloka o sprejetju zazidalnega načrta starega mestnega jedra Celje in v Spremembah odloka o zazidalnem načrtu starega mestnega jedra Celje, v katerih je določeno območje, ki ga zajema kare 3, v katerem je med drugim treba centralno zeleno površino ohraniti. Glede na določbo četrte alineje 4. člena odloka, ki določa, da se med druge zelene površine štejejo tudi vse ostale s prostorskimi akti opredeljene zelene površine, bi inšpektor svojo odločitev lahko oprl tudi na to določbo.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tudi zatrjevanje tožeče stranke, da v drugostopenjski odločbi ni razlogov o tem, da situacije na predmetni parceli ni mogoče šteti za nujna vzdrževalna dela. O tem je namreč v drugostopenjski odločbi v točki 3.3. podana obrazložitev, iz katere izhaja, da tlakovanja z betonskimi travnimi ploščami, fizičnega ograjevanja parcele in postavitve zaporne rampe nikakor ni mogoče šteti za nujna vzdrževalna dela oziroma dela, ki ohranjajo videz zelenih površin.

14. Tožena stranka primarno predlaga, kot že navedeno, da sodišče tožbo v delu izpodbijanja drugostopenjske odločbe zavrže, podredno pa, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov upravnega spora toženi stranki.

K točki I izreka:

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski organ, in z razlogi, s katerimi je drugostopenjski organ obrazložil zavrnitev pritožbenih ugovorov, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

17. Predmet sodne presoje v obravnavanem upravnem sporu je odločba prvostopenjskega organa, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da odstrani zapornico s temelji in vzpostavi prejšnje stanje, kar je pritožbeni organ potrdil s tem, ko je v pretežnem delu zavrnil pritožbo tožeče stranke. Tožeča stranka po vsebini izpostavlja več bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava.

18. Glede bistvenih kršitev določb postopka, ki jih v tožbi vsebinsko izpostavlja tožeča stranka, sodišče najprej ugotavlja, da je eden od tožbenih razlogov, navedenih v 27. členu ZUS-1, tudi bistvena kršitev določb postopka. Upravni akt se v skladu z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1 sme izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Tretji odstavek tega člena določa, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta.

19. Glede na navedene zakonske določbe se bistvene kršitve določb postopka delijo na absolutne, ki so določene v drugem odstavku 237. člena ZUP, in relativne, pri katerih je treba ugotavljati, če so ali bi mogle vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.

20. Sodišče ugotavlja, da v delu tožbe, ko je tožeča stranka drugostopenjskemu organu očitala izostanek odločitve o stroških pritožbenega postopka, in zatrjevala neustrezno pozivanje tožene stranke, ko je na predložitev najemne pogodbe pozvala tožečo stranko namesto njenega pooblaščenca, ni niti zatrjevano niti izkazano, da bi tožena stranka s tem zagrešila absolutno bistveno kršitev določb postopka, tožeča stranka pa tudi ni pojasnila, v čem je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Sodišče glede stroškov postopka ugotavlja, da je bila pritožba tožeče stranke v pretežnem delu zavrnjena, kar pomeni, da ni upravičena do stroškov pritožbenega postopka in tako takšen izostanek odločitve o stroških na zakonitost in pravilnost same odločitve ni v ničemer vplival, pri čemer je treba upoštevati tudi možnost tožene stranke, da o stroških postopka odloči naknadno. Nadalje sodišče ocenjuje tožbeno zatrjevano neustrezno pozivanje na predložitev najemne pogodbe kot brezpredmetno za ugotavljanje pravilnosti in zakonitosti odločitve, glede na to, da je tožeča stranka ob vložitvi pritožbe pogodbo tudi sama predložila.

21. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi moral pritožbeni organ popraviti rok za izvršitev ukrepa, ker je drugostopenjska odločba spremenila pasivno legitimacijo. Stranka v upravnem postopku je opredeljena v 42. členu ZUP, ki v prvem odstavku določa, da je lahko stranka v upravnem postopku vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Sodišče ugotavlja, da se je postopek pričel in z izdajo drugostopenjske odločbe končal zoper tožečo stranko. Inšpekcijski ukrep se je vseskozi nanašal na identično označbo inšpekcijskega zavezanca (B.), obliko družbe (d.o.o.), dejavnost (upravljanje z nepremičninami) in naslovom (...), tako da tožeča stranka ne more uspeti s tožbenim zatrjevanjem, da je bila spremenjena pasivna legitimacija in da bi posledično moral biti spremenjen rok za izvršitev ukrepa.

22. Nadaljnji tožbeni ugovor se nanaša na izločitev inšpektorja kot uradne osebe. Po stališču tožeče stranke je bila v upravnem postopku podana zahteva za izločitev inšpektorja, o kateri ni bilo odločeno. Tožena stranka takšnemu tožbenemu očitku nasprotuje, ker po njenem mnenju zahteva za izločitev uradne osebe ni bila podana.

23. V zvezi z izločitvijo uradne osebe organa, ki odloča ali opravlja posamezna dejanja v postopku, sodišče najprej izpostavlja pravno podlago, ki določa dolžno postopanje upravnih organov v primeru, če stranka zahteva izločitev uradne osebe. Izločitveni razlogi med drugim uradnih oseb so navedeni v 35. členu ZUP, v 37. členu ZUP pa so opredeljeni pogoji in postopek v primeru izločitve uradnih oseb na zahtevo stranke. V prvem odstavku tega člena je določeno, da lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe iz razlogov, naštetih v 35. členu tega zakona, lahko pa tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev. Po drugem odstavku tega člena uradna oseba, katere izločitev je zahtevala stranka iz kakšnega od razlogov, naštetih v 35. členu tega zakona, ne sme do izdaje sklepa o taki zahtevi opravljati nobenih dejanj v postopku, razen tistih, ki se ne smejo odlagati. V desetem odstavku 38. člena ZUP je določeno, da se o izločitvi odloči s sklepom. Skladno s prvim odstavkom 39. člena ZUP je treba v sklepu o izločitvi določiti uradno osebo, ki bo namesto izločene osebe opravljala posamezna dejanja ali vodila celoten postopek oziroma odločila o zadevi. V drugem odstavku tega člena pa je določeno, da je zoper sklep, s katerim je zavrnjena zahteva stranke za izločitev, dovoljena pritožba.

24. Sodišče ugotavlja, da je A.A., ki je sicer direktor in v tem svojstvu zakoniti zastopnik tožeče stranke, v izjavi z dne 11. 1. 2017 o dejstvih in okoliščinah ugotovitev v inšpekcijskem postopku, med drugim navedel, da je upoštevanje domnevnih pripomb tožene stranke glede solastnine v inšpekcijskem postopku pri organu, ki spada v strukturo tožene stranke, zloraba položaja tako tožene stranke kot tudi inšpektorja, ki bi se v takem primeru moral izključiti. Predlagal je, da se predmetni postopek ustavi.

25. Glede na takšno vsebino izjave sodišče ugotavlja, da je stališče prvostopenjskega in pritožbenega organa, ko takšnih navedb nista štela kot zahteve tožeče stranke za izločitev uradne osebe, pravilno. Stranka, ki meni, da obstajajo kakršnikoli razlogi, na podlagi katerih uradna oseba organa ne bi smela odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, mora nedvoumno zahtevati njeno izločitev ter za to navesti razloge iz 35. ali 37. člena ZUP in jih obrazložiti, poleg tega mora biti uradna oseba, katerih izločitev se zahteva, navedena poimensko. Iz vsebine predmetne izjave pa izhaja, da je A.A. podal mnenje o primernosti sodelovanja inšpektorja v predmetnem upravnem postopku, kar izhaja tudi iz navedbe, da bi se inšpektor v takem primeru moral izključiti. Tudi sam predlog, ki je v ustavitvi postopka in ne govori (tudi) o izločitvi inšpektorja, potrjuje pravilnost stališča tožene stranke, da tožeča stranka ni podala zahteve za izločitev inšpektorja, zaradi česar tudi ni bilo potrebe, da bi prvostopenjski organ o tem izdajal kakršenkoli sklep.

26. Sodišče se je do navedb tožeče stranke glede izločitve uradne osebe opredelilo ne glede na to, da akt, ki se nanaša na (ne)izločitev uradne osebe, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, in bi bilo treba tožbo v delu, ki se nanaša na izločitev uradne osebe zavreči. V primeru, da bi se ugotovilo sodelovanje osebe, ki bi po zakonu morala biti izločena, bi to namreč pomenilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, zato je bilo po presoji sodišča treba o predmetnem tožbenem ugovoru meritorno odločiti.

27. Sodišče nadalje ugotavlja, da je bila tožeči stranki v postopku dana možnost, da se pred izdajo izpodbijane odločbe izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje, s čimer je bilo udejanjeno načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu ZUP. Upravna organa sta svojo odločitev ustrezno obrazložila in utemeljila v delih, ki so bistveni za izrek predmetnega ukrepa, vključno s podlago, iz katere izhaja, da se predmetno zemljišče nahaja v območju (kare 3), v katerem je v skladu z Zazidalnim načrtom starega mestnega jedra Celje treba med drugim centralno zeleno površino ohraniti, vsebino najemne pogodbe (ki med strankama ni sporna, tudi ne v delu navedbe najemodajalca) in argumenti, iz katerih izhaja, da v obravnavanem primeru ne gre za nujna vzdrževalna dela, ki ohranjajo videz zelenih površin (tlakovanje z betonskimi travnimi ploščami, fizično ograjevanje parcele in postavitev zaporne rampe). Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na zgoraj navedena vprašanja, in to iz razlogov, navedenih v obeh odločbah.

28. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

29. Tožeča stranka je poleg dokaznega predloga, da sodišče prebere več listin v spisu, predlagala tudi zaslišanje A.A. in opravo glavne obravnave. Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni z ničemer utemeljila in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, saj med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov in uporaba materialnega prava, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožeča stranka s svojimi navedbami tega ni izkazala ter ni utemeljila obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

30. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.