Jedro

Prvo sodišče je obširno povzelo ugotovitve strokovnih delavk ter izvedencev psihologa in psihiatrinje, nato pa tudi na podlagi njihovih ugotovitev zaključilo, da ni realnih možnosti za vrnitev A. v matično družino. Takšna odločitev posledično narekuje prekinitev začasnega ukrepa namestitve v rejništvo in trajnejšo ureditev razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotnima udeležencema odvzelo roditeljsko pravico za mladoletno hčer A., rojeno ... 2007. 2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta nasprotna udeleženca, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Prva nasprotna udeleženka B. poudarja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo postavitev novega izvedenca. Argumentacija prvega sodišča, da sta oba izvedenca v mnenjih prepričljivo pojasnila svoje ugotovitve, še ne zadosti standardu obrazloženosti zavrnitve dokaznega predloga. Sodišče je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, zato je treba izpodbijani sklep razveljaviti. Pojasnjuje, da je v avgustu 2015 prenehala z uživanjem alkoholnih pijač, sedaj pa abstinira. Redno obiskuje psihiatrično ambulanto v Zdravstvenem domu ... Njena zasvojenost, četudi bi obstajala, ni razlog za odvzem roditeljske pravice. Slednje predstavlja skrajni ukrep, ki pa v konkretnem primeru ni potreben, saj zadostuje namestitev hčerke v rejništvo. Opozarja na načelo največje koristi, ki ga je treba upoštevati v tovrstnih postopkih; pri izbiri ukrepov pa uporabiti tudi načelo najblažjega posega. Družina je zagotovo najprimernejše okolje za vzgojo in varstvo otroka. Če je treba otroka zaradi njegove zaščite izločiti iz družine, si morajo pristojni organi prizadevati rehabilitirati družino, tako da se otrok lahko vrne vanjo. V zvezi s tem opozarja na izhodišča Evropskega sodišča za človekove pravice in poudarja, da je sposobna skrbeti za otroka in ni razlogov za odvzem roditeljske pravice. Sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi bil odvzem roditeljske pravice po večletnem izvajanju rejništva v otrokovo največjo korist. V zvezi z nakazili na A. račun pojasnjuje, da sicer res gre za manjše zneske, ki ne zagotavljajo njenega preživetja. Večjih zneskov pa iz objektivnih razlogov ni mogla plačevati. Poudarja, da ne obstajajo okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da se A. ne bo mogla vrniti k njej, pa tudi ne osnovni pogoj za odvzem roditeljske pravice – ogroženost otroka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in predlog predlagatelja zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Drugi nasprotni udeleženec v pritožbi prav tako opozarja na odsotnost pojasnila prvega sodišča, zakaj bi bil po večletnem izvajanju rejništva v danem trenutku odvzem roditeljske pravice v največjo otrokovo korist. Prepričan je, da je sposoben skrbeti za A. in da ni nobenega razloga za odvzem roditeljske pravice. Razvoj in vzgoja njegove hčerke nista ogrožena, zato ni potreben tako drastičen ukrep. Opozarja na načelo največje koristi otroka ter načelo najblažjega posega pri izbiri ukrepov za varstvo njegovih korist. Odvzem roditeljske pravice je skrajni ukrep, ki se ga uporabi samo v skrajnih situacijah, za kakršno pa v predmetni zadevi ne gre. Morebitna zasvojenost ni razlog za odvzem roditeljske pravice, ki je skrajni ukrep. Sodišče bi moralo postaviti novega izvedenca, vendar je takšen predlog neutemeljeno zavrnilo, čeprav so mnenja izdelana nestrokovno in neverodostojno. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in predlog zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožbi sta bili vročeni predlagatelju, ki nanju ni podal odgovora.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Roditeljska pravica se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Na podlagi prvega odstavka 116. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) se roditelju odvzame roditeljska pravica s sodno odločbo, če se ugotovi, da zlorablja roditeljsko pravico, ali je otroka zapustil, ali je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da za otroka ne bo skrbel, ali drugače hudo zanemarja svoje dolžnosti.

6. Temeljno vodilo je v varstvu otrokovih koristi. Slednje so lahko ogrožene tudi v primerih, ko starša nista sposobna izvrševati roditeljske pravice. In za prav takšen primer gre tudi v obravnavani zadevi. Prvo sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka sprejelo skrbno in prepričljivo argumentirano odločitev, da se nasprotnima udeležencema roditeljska pravica za mladoletno hčer A. odvzame.

7. Pritožbeni očitek o odsotnosti argumentacije, zakaj bi bil po večletnem izvajanju rejništva v danem trenutku odvzem roditeljske pravice v največjo otrokovo korist, je neutemeljen. Prvo sodišče je obširno povzelo ugotovitve strokovnih delavk ter izvedencev psihologa in psihiatrinje, nato pa tudi na podlagi njihovih ugotovitev zaključilo, da ni realnih možnosti za vrnitev A. v matično družino. Takšna odločitev posledično narekuje prekinitev začasnega ukrepa namestitve v rejništvo in trajnejšo ureditev razmerja.

8. Starša sta imela z A. redke stike, zato jo, kot ugotavlja prvo sodišče, z biološkimi starši veže premalo čustvenih in doživljajskih izkušenj. Medtem pa je celotna skrb za A. že devet let prepuščena rejnikom. Rejnika sta uspela ustvariti okolje, v katerem se A. počuti varno, z njima je razvila pristen, ljubeč odnos in je nanju navezana.

9. Prvo sodišče je prepričljivo pojasnilo odsotnost možnosti oz. izgledov, da bi starša lahko še kdaj prevzela skrb za otroka. V takšnem primeru, ko je otrok že dolgo časa nameščen v rejniško družino, na katero je tudi pristno navezan, je treba zagotoviti trajnost nadomestne skrbi in emocionalno stabilnost, ki se pomembno odraža tudi v duševnem in telesnem razvoju otroka. Negotovost začasnega razmerja je prežeta s strahom pred izgubo varnosti, o čemer govori tudi 20. člen Konvencije o otrokovih pravicah(1). Posebna pozornost mora biti posvečena nepretrganosti otrokove vzgoje in njegovemu etičnemu, verskemu, kulturnemu in jezikovnemu poreklu. Prav zaradi teh razlogov ni moč več nadaljevati z že tako dolgotrajnim ukrepom po 120. členu ZZZDR, ki je po svoji naravi zgolj začasen.

10. Izpodbijana sodba na vprašanje o možni rehabilitaciji družine odgovori nikalno. Podlago za takšno ugotovitev dajeta prepričljivi in jasni izvedeniški mnenji (vključno z dopolnitvami in ustno predstavitvijo) izvedencev psihologa in psihiatrinje. Deklica se je že povsem vživela v rejniško družino, v kateri je preživela pomembna razvojna obdobja; zaradi redkejših stikov pa jo z biološkimi starši veže premalo čustvenih in doživljajskih izkušenj, zato je sprejeta odločitev v skladu z največjo koristjo otroka.

11. Kot ugotavlja Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 161/2013, se pri izbiri ukrepov za varstvo koristi otrok v praksi uporablja tudi načelo najblažjega posega: opravi naj se ukrep, s katerim bodo starši čim manj prizadeti, vendar le, če se z njim v zadostni meri zavarujejo otrokove koristi. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da nasprotna udeleženca zaradi različnih primanjkljajev nista sposobna izvrševati roditeljske funkcije, zato je treba mladoletni A. zagotoviti stabilno in trajno nadomestno varstvo in vzgojo, kar bo omogočil prav odvzem roditeljske pravice. V primeru, ko starši zaradi različnih okoliščin niso sposobni izvrševati roditeljske funkcije, ni upravičeno ogrožanje koristi otrok zaradi varovanja pravic staršev.

12. Sodišče prve stopnje je nezmožnost nasprotnih udeležencev za izvrševanje roditeljske pravice ustrezno obrazložilo ter tudi pojasnilo dinamiko njune zasvojenosti. Prva nasprotna udeleženka je že večkrat prenehala z uživanjem alkoholnih pijač, potem pa se zopet ujela v krog odvisnosti, iz katere ji ne pomaga niti potreba, da si uredi življenje in prevzame nazaj skrb za A. Drugi nasprotni udeleženec pa je povsem nekritičen do uživanja alkohola in o tem tudi premalo poučen. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ni zgolj zasvojenost razlog za odvzem roditeljske pravice, marveč je razlogov več: so kompleksnejši, sodišče pa jih je nanizalo v svoji obrazložitvi. Vendar pa je odvisnost gotovo eden od poglavitnih dejavnikov, ki nasprotnima udeležencema onemogoča, da bi si uspela urediti življenje.

13. Zmotna in neutemeljena sta očitka nasprotnih udeležencev, da bi moralo prvo sodišče postaviti novega izvedenca. Pritožbena zatrjevanja o nestrokovnosti in neverodostojnosti mnenj niso z ničemer argumentirana. Zgolj dejstvo, da se z ugotovitvami v mnenjih ne strinjata, še ni razlog za postavitev novega izvedenca. Pavšalno negiranje ugotovitev iz izvedeniških mnenj sodišču ne nalaga dolžnosti širše obrazložitve razlogov za zavrnitev dokaznega predloga. Upoštevaje dejstvo, da se med nasprotnima udeležencema in otrokom niso stkale pristne družinske vezi, kar pa ne velja za odnos z rejnikoma, je v največjo otrokovo korist odločitev, ki jo je sprejelo prvo sodišče. Pritožbeno razlogovanje o nakazilih na hčerkin račun pa za odločitev ni pravno relevantno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi ustrezno uravnotežilo kolidirajoči ustavni pravici – otrokovo pravico do družinskega življenja ter zagotovitve trajnosti nadomestne skrbi in čustvene stabilnosti ter na drugi strani roditeljsko pravico staršev. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi nasprotnih udeležencev zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), saj tudi ni ugotovilo pritožbenih razlogov, na katere mora, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, paziti po uradni dolžnosti.

14. Odločitev o pritožbeni stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 161/2013.