Jedro

Sodišču predlaganega dokaza obrambe ni potrebno izvesti, če takšen dokaz ne more vplivati na dokazno presojo glede dejanskega stanja, ki jo je sodišče oblikovalo na podlagi že izvedenih dokazov.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.D. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 500 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Škofji Loki je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega F.D. za krivega kaznivega dejanja tatvine po 2. in 1. odstavku 211. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega meseca zapora in preizkusno dobo enega leta, ob posebnem pogoju, da v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe povrne oškodovancu M.B. škodo v višini 10.000 tolarjev. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik D.V., je zoper navedeni sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil kršitve kazenskega zakona ter kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sodb. Kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vidi zagovornik v tem, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, to pa je vplivalo na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje. Meni, da bi lahko zaslišanje prič ter postavitev izvedenca geodetske stroke vplivalo na odločitev o stvari in pokazalo, da obsojenec ni sekal na tuji parceli. Brez ogleda kraja samega ni mogoče ugotoviti, kje je stala sporna smreka. Iz teh razlogov je predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec H.J. je v odgovoru na zahtevo predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Po njegovem mnenju je v zahtevi uveljavljena le zmotna ugotovitev dejanskega stanja glede okoliščine, kje poteka meja parcel. Sodišče tudi ni bilo dolžno izvesti dokazov, ki jih je predlagala obramba, ker niso mogle vplivati na dokazno presojo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da ni ugodilo dokaznemu predlogu za ogled kraja kaznivega dejanja oziroma postavitev izvedenca, ki naj oceni starost mejnih oznak, ker bi to pomenilo zgolj zavlačevanje kazenskega postopka, saj je ocenilo, da je bilo na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje dovolj razčiščeno. Tudi sodišče druge stopnje je predlagani dokaz glede ogleda kraja kaznivega dejanja oziroma postavitev izvedenca geometra ocenilo kot neutemeljen in nepotreben. Iz zapisnika o glavni obravnavi pri Okrajnem sodišču v Škofji Loki z dne 7.6.2005 je razvidno, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog Okrožnega državnega tožilca in obdolženca za opravo ogleda kraja ter svojo odločitev obrazložilo. Obsojenčev zagovornik je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje in ocenil, da bi sodišče moralo najprej ugotoviti potek meje z izvedencem geodetske stroke ter ogledom na kraju samem. Neimenovane priče, ki jih zagovornik omenja v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni predlagal na glavni obravnavi ali v pritožbi.

Sodišču glede na predlagane dokaze obrambe ni potrebno izvesti, če takšen dokaz ne more vplivati na dokazno presojo glede dejanskega stanja, ki jo je sodišče oblikovalo na podlagi izvedenih dokazov. Sodišče je oprlo krivdorek na izpovedbo oškodovanca M.B., izpovedbo priče S.B., v času poseka revirnega gozdarja, zapisnika o ogledu kraja dejanja, ki ga je opravil policist PP Š.L., ter pojasnila Zavoda ... Na podlagi navedenih izvedenih dokazov je torej sodišče prve stopnje imelo dovolj dokazov ter je utemeljeno zavrnilo predlog za ogled kraja kaznivega dejanja kot nepotreben. Pri tem ni kršilo določb kazenskega postopka, prav tako pa s tem niso bile kršene obrambne pravice, ko je sodišče ugotovilo, da je obsojenec posekal smreko na parceli v lasti M.B. ter nato hlodovino smreke odpeljal domov.

S ponavljanjem obsojenčevega zagovora, da je sekal na svojem zemljišču, obsojenčev zagovornik v zahtevi torej uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP takšnega razloga v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi uvodoma uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, vendar takšne kršitve v zahtevi sploh ni obrazložil. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenčev zagovornik, zahteva pa je vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zahtevo zato kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o plačilu povprečnine temelji na določbah 98. a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 1. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zamotanost postopka in obsojenčevo premoženjsko stanje, razvidno iz podatkov prvostopenjske sodbe.