Jedro

Ne da bi izvedla dokazni postopek, tožena stranka ne more trditi, da je tožnik leta 1991 odšel iz Slovenije na podlagi lastne odločitve, saj po njenem mnenju ni bil napoten na šolanje in ni dobil štipendije za šolanje v drugi republiki nekdanje Jugoslavije, katere državljan je, zaradi česar naj bi prekinil dejansko prebivanje v R Sloveniji. Zato je bilo tožbi ugodeno in izpodbijana odločba odpravljena, z napotilom toženi stranki, da izvede dokazni postopek o navedeni okoliščini.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani št. 0011/1-XVII-306.994 z dne 6.9.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, na katerega se tožena stranka sklicuje v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik na dan 23.12.1990 sicer res imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar je leta 1991 odšel v Bosno in Hercegovino in se vrnil v Slovenijo šele 30.12.1992 ter tako po mnenju tožene stranke prekinil dejansko prebivanje v Sloveniji. Glede na to, da je tožnik po mnenju tožene stranke prekinil dejansko prebivanje v Republiki Sloveniji, ni izpolnjen eden izmed pogojev po 1. odstavku 40. člena navedenega zakona. Zato tožena stranka tožnikovi vlogi za pridobitev slovenskega državljanstva ni mogla ugoditi.

Tožnik v tožbi navaja, da je njegova mati prišla v Slovenijo leta 1975. Ker je imela stanovanje v samskem domu, ga ni mogla imeti pri sebi in je tako živel pri svoji stari materi v Bosni, kjer je tudi hodil v osnovno šolo ter jo zaključil. Vseskozi je njegova mati zanj prejemala otroški dodatek oziroma prispevek za otroka. Ko je zaključil osnovno šolanje, je leta 1989 prišel k materi v Kranj. V Kranju se je vpisal v mlekarsko šolo, vendar mu zaradi jezika v šoli ni šlo. V Kranju je prosil za štipendijo, ki mu je bila odobrena za šolanje na strojni šoli v Sanskem mostu v Bosni in Hercegovini. Tako je obiskoval šolo v Sanskem mostu ter jo tudi zaključil. Stalno prebivališče je imel od leta 1989 v Kranju, zdravstveno knjižico mu je izdal pristojni zavod v Kranju, kot tudi je bil voden v vojaški evidenci v Kranju. Počitnice je vedno preživljal doma v Kranju pri materi, saj drugega doma ni imel. Izpolnjuje vse pogoje za pridobitev slovenskega državljanstva. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in še dodaja: tožnikova navedba, da mu je bila dodeljena štipendija za nadaljevanje šolanja v Bosni in Hercegovini, je po mnenju tožene stranke neresnična, saj iz samega sklepa o dodelitvi štipendije to ni razvidno. Zato tožena stranka meni, da je tožnik leta 1991 odšel iz Slovenije na podlagi lastne odločitve, saj ni bil napoten na šolanje v Bosno in Hercegovino, da se je v Slovenijo vrnil konec leta 1992 ter je tako prekinil dejansko prebivanje v Sloveniji. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Vsebina pojma "dejansko življenje" v Republiki Sloveniji, ki ga kot enega izmed kumulativno določenih pogojev določa 1. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), ni zakonsko opredeljena. Gre za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora določiti organ, ki na podlagi takega predpisa odloča, saj vsebina tega pojma ni odvisna od predpisov, ki urejajo evidenco o nastanitvi občanov in o registru prebivalstva, nepretrgana fizična prisotnost v Republiki Sloveniji pa tudi ni edina okoliščina, ki bi opredeljevala navedeni pogoj. Pojmu dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je treba dati vsebino predvsem z upoštevanjem konkretnega namena, ki naj ga tam nedoločeni pravni pojem doseže. Po presoji sodišča zato, da se lahko šteje, da določena oseba dejansko živi na nekem območju, ni potrebno, da je ves čas fizično prisotna na tem območju. Na dejansko življenje kažejo poleg navzočnosti na določenem območju še druge okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti na določenem območju. Če pa se določen čas ne nahaja na tem območju, na vprašanje, ali tu še dejansko živi, vpliva med drugim tudi dejstvo, koliko časa je bila odsotna s tega območja, pa tudi razlogi, zakaj je bila odsotna. Tožena stranka pa je iz gole ugotovitve v odgovoru na tožbo, da iz samega sklepa o dodelitvi štipendije ni razvidno, da je bila tožniku dodeljena štipendija za nadaljevanje šolanja v Bosni in Hercegovini, preuranjeno sklepala, da je tožnik prekinil dejansko prebivanje v Republiki Sloveniji.

Glede na opredeljeno vsebino pojma "dejansko življenje" v Sloveniji naj tožena stranka v ponovljenem postopku ugotovi: ali je bila res tožniku dodeljena v Republiki Sloveniji štipendija za šolanje na strojni šoli v Sanskem mostu v Bosni in Hercegovini, ali ne. To dejstvo lahko ugotavlja tožena stranka z vsemi dokaznimi sredstvi, ki jih predvideva zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), in to ne glede na to, ali tožnik predlaga, ali pa celo nasprotuje izvedbi posameznega dokaza. Po določbi 2. odstavka 136. člena ZUP namreč uradna oseba, ki vodi postopek, odredi po uradni dolžnosti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev stvari. Zato naj tožena stranka v ponovljenem postopku z izvedbo dokazov ugotovi navedeno okoliščino. Če bo glede tega nastal dvom, naj tožena stranka od tožnika zahteva, da predloži dodatne dokaze. Izvede pa naj tudi vse druge dokaze, glede katerih bo v ugotovitvenem postopku spoznala, da bo z njimi lahko ugotovila navedeno okoliščino.

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUP). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).