Jedro

Pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi je bila odločba o usmeritvi otroka z dne 29. 3. 2010, ki je postala izvršljiva 2. 3. 2011. Tožnika sta zoper njo vložila tožbo. Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo II U 140/2011 z dne 15. 6. 2011 tožbo tožnikov zavrnilo. Glede na omenjeno dejstvo je torej razpravljanje o potrebnosti ali nepotrebnosti usmeritve mladoletne A.A. v prilagojen program brezpredmetno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je zavod Republike Slovenije kot prvostopenjski organ dne 21. 1. 2013 ugotovil, da je njegova odločba, št. 964-361-165/2005-52 z dne 29. 3. 2010, s katero je določeno, da se z dokončnostjo odločbe A.A., rojena ... l. 2000 usmeri v prilagojeni izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom na Osnovni šoli B., postala izvršljiva dne 2. 3. 2011. Ob tem je prvostopenjski organ še odločil, da v kolikor tožeči stranki ne vključita A.A. v Osnovno šolo B., v roku 10 delovnih dni od vročitve sklepa o dovolitvi izvršbe, bo kot prisilno sredstvo zoper vsakega od staršev (tožnikov) uporabljena denarna kazen v višini 100 EUR, skupaj 200 EUR. Pritožba zoper sklep ne zadrži izvršbe.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil, saj nista navajala argumentov zoper sklep, na katerega sta se pritožila, navajala sta le že znane podatke o šolanju hčerke A.A. Tožnika vlagata tožbo, ker menita, da za sklep o dovolitvi izvršbe ni pogojev. Odločba, glede katere je bila predlagana izvršba, je postala izvršljiva že pred dvema letoma. S tem je bilo kršeno določilo drugega odstavka 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki pravi, da mora biti sklep o dovolitvi izvršbe po uradni dolžnosti izdan v roku 30 dni, od dneva, ko je postala odločba izvršljiva. V tem času so se okoliščine že precej spremenile, mladoletna hčerka tožnikov je medtem zaključila 4. razred in je že v 5. razredu osnovne šole. Dokončna odločba Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, bi se morala po uradni dolžnosti preizkusiti v aprilu 2013, kar pa se ni zgodilo. Tožena stranka je sprožila postopek izvršitve odločbe, ki je bila izdana v letu 2010, ki je postala dokončna v letu 2011 in pravnomočno sodbo Upravnega sodišča št. U 140/2011 iz leta 2011. Tožena stranka je sicer v vmesnem času opravljala poizvedbe pri Osnovni šoli C. in pri Osnovni šoli B., ali je mladoletna hčerka tožnikov nastopila šolanje po prilagojenem programu, vendar niti eno poročilo ni bilo dano v vednost staršema. Z izpodbijanim sklepom se skuša starša prisiliti k izpolnitvi obveznosti, nimata pa starša možnosti, da bi se preverjalo in upoštevalo trenutno stanje mladoletne hčerke tožnikov. Glede na večletno trajanje celotnega postopka obravnave mladoletne A.A. bi bilo to smiselno in iz tega vidika so tožnikoma v predmetnem postopku kršene temeljne človekove pravice. Omenjana izvršba ima lahko hude in daljnosežne posledice za tožnika, zlasti pa za njuno mladoletno hčerko, ki je še otrok in na katerega interes morajo vsi državni organi še posebej paziti. Izpodbijani sklep ničesar ne pove o stroških, čeprav je to obvezna sestavina upravnega akta, zato je v tem smislu odločba pomanjkljiva in neizvršljiva. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Odločba o usmeritvi z dne 29. 3. 2010 je postala pravnomočna s sodbo Upravnega sodišča II U 140/2011. Četrti odstavek 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) določa, da ko gre za odločbe, ki nalagajo obveznosti oziroma je v odločbi določeno, da se morajo dejanja, ki so predmet izvršbe opraviti v določenem roku, postanejo izvršljive šele po preteku izpolnitvenega ali paricijskega roka. Če v odločbi ni določen specialni izpolnitveni rok, velja splošni paricijski rok. V konkretnem primeru je izpolnitveni rok določen v 28.a členu ZUOPP in sicer 15 dni od dokončnosti odločbe, če ni z odločbo samo določeno drugače. Izvršilni postopek, posebej v primerih, kot je predmetni, ko je potrebno zagotoviti, da se otrok usmeri v zanj najustreznejši program vzgoje in izobraževanja ter pri tem zasledovati njegove največje koristi, je po prepričanju tožene stranke ultima ratio, skrajni ukrep, ki ga država mora in lahko v razmerju do staršev in otroka, ki ga je potrebno usmeriti, uporabiti samo, ko je povsem jasno, da starši pravnomočno odločitev o usmeritvi ne bodo realizirali, ker si očitno ne zmorejo priznati, da njihov otrok potrebuje dodatno pomoč. Izvršitev odločbe pa je zaradi varovanja otrokovih koristi nujna. Najenostavnejša pot za toženo stranko bi gotovo bila neposredna in takojšnja izvršitev dokončne odločbe o usmeritvi, brez upoštevanja dejstev, da je odločba npr. postala dokončna sredi šolskega leta, da so starši zoper odločbo vložili tožbo itd. Dela v šoli, pa ne glede v kateri program vzgoje in izobraževanja je otrok vključen, lahko poteka optimalno le, če so odnosi med vsemi tremi deležniki, to je šola, starši, otrok urejeni, če se tako šola kot tudi starši zavedajo, da oboji delajo in morajo delati v korist otroka. Pri otrocih s posebnimi potrebami je neposredno sodelovanje šole in staršev toliko bolj potrebno in nujno. To so razlogi, da tožena stranka oziroma ZRSŠ ne hiti z izvršbo. Tožena stranka se zaveda, da potrebujejo starši določen čas, da lahko sprejmejo dejstvo, da otrok ne zmore rednega osnovnošolskega izobraževanja. Dodatno tožena stranka še pove, da je rok za izdajo sklepa po uradni dolžnosti instrukcijski, zato ga organ lahko izda tudi po preteku 30 dni. Tožena stranka še povdarja, da je v tem obdobju ves čas na miren način hotela doseči, da bi se mladoletna A.A. usmerila v zanjo najustreznejši program.

Tožba ni utemeljena.

Predmetni izvršilni postopek je tekel po določbah ZUP o izvršbi v upravnem postopku. Izvršbo odločbe, izdane v upravnem postopku, se opravi zato, da se izterja denarna terjatev in izpolni nedenarna obveznost (284. člen ZUP). Izvršba odločbe za izpolnitev denarnih in nedenarnih obveznosti zavezanca se opravi z upravno izvršbo (prvi odstavek 288. člena ZUP). Upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drugi organ (prvi odstavek 289. člena ZUP). Organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca sklep o dovolitvi izvršbe. S sklepom se ugotovi ali je odločba, ki naj se izvrši postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba na organ druge stopnje (prvi odstavek 290. člena ZUP). Zoper sklep o upravnem izvršilnem postopku je dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek 292. člena ZUP). Pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi je bila odločba o usmeritvi otroka št. 964-361-165/2005-52 z dne 29. 3. 2010, ki je postala izvršljiva 2. 3. 2011. Tožnika sta zoper njo vložila tožbo. Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo II U 140/2011 z dne 15. 6. 2011 tožbo tožnikov zavrnilo. Glede na omenjeno dejstvo je torej razpravljanje o potrebnosti ali nepotrebnosti usmeritve mladoletne A.A. v prilagojen program brezpredmetno.

Ugovor tožeče stranke, da je bil sklep o izvršbi izdan prepozno, ker naj bi zakon predpisoval 30 dnevni prekluzivni rok, ni pravilen. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. U 1149/92 je izrecno določila, da rok za izdajo sklepa po uradni dolžnosti ni prekluziven, pač pa instrukcijski, zato ga organ lahko izda tudi po preteku 30 dni. Prav tako pa z iztekom roka za izdajo sklepa ne ugasnejo obveznosti iz izvršilnega naslova (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Ru 40/95).

Tožnika v tožbi poleg svojih ugovorov v zvezi s samo odločbo, ki je bila podlaga za izpodbijani sklep o izvršbi, uveljavljata tudi precej novih ugovornih razlogov (npr. o višini določene denarne kazni...), med drugim tudi razlog kršitve temeljnih človekovih pravic, saj naj bi bilo potrebno odločbo, ki je bila podlaga za sklep o izvršbi, ponovno preveriti in upoštevati trenutno stanje mladoletne hčerke tožnikov. Tožnika omenjenih ugovorov nista uveljavljala v pritožbi, v tožbi pa tudi nista pojasnila, zakaj jih nista uveljavljala že prej. Zato gre po presoji sodišča za nedovoljene tožbene novote. V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele stranke v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Ne glede na navedeno pa sodišče pripominja, da gre v konkretnem primeru le za izvršitev že pravnomočne odločbe o usmeritvi ter da zakonodaja omogoča, če se pomembne okoliščine pri otroku s posebnimi potrebami spremenijo, da se usmeritev otroka v določen program lahko spremeni.

Ker je sodišče iz navedenih razlogov ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.