Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo, da mora izplačati tožečim strankam razliko med izplačanimi zneski povračil in pripadajočimi zneski povračil stroškov prevoza na delo in z dela, upoštevaje stroške javnega prevoza, kot je določeno v Uredbi o povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek, ki je inkorporirana v tarifno prilogo k SKPgd oziroma k panožni kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam v roku osem dni plačati razliko stroškov za prevoz na delo in z dela, za čas od septembra 2004 do decembra 2006, v zneskih in z zapadlostjo razvidnimi v izreku sodbe, višji zahtevek nekaterih tožečih strank je zavrnilo. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka v znesku 1.394,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo (ne pa tudi zoper sklep o popravi sodbe) se pravočasno pritožuje tožena stranka iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v delu, ki je za toženo stranko neugoden, spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožečih strank v celoti zavrne in jim v plačilo naloži stroške pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške. Ne strinja se z razlago odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-296/95, da iz odločbe ne izhaja, da bi ugotovitev neustavne Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo vplivala na zakonitost tarifne priloge k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti in Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije, ki se glede višine povračila prevoznih stroškov sklicujeta na Uredbo. V skladu z ustavnim načelom iz prvega odstavka 155. čl. Ustave Republike Slovenije lahko ugotovitvena odločba učinkuje za naprej, kar pomeni, da učinkuje na posamična razmerja, o katerih ob uveljavitvi odločbe še ni bilo pravnomočno odločeno. Ker se določbi prvega odstavka 4. točke tarifnih prilog k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/1997) in Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT, Ur. l. RS, št. 10/1998) glede povračila stroškov v zvezi z delom sklicujeta na Uredbo, za katero je bilo z ustavno odločbo ugotovljeno, da je v neskladju z Ustavo, sta v nasprotju tudi navedeni določbi tarifnih prilog. Neskladnost z Ustavo in prisilnimi predpisi po Zakonu o obligacijskih razmerjih in po Obligacijskem zakoniku pomeni delno ničnost obeh kolektivnih pogodb. Lahko pa so določbe navedenih tarifnih prilog zaradi nedoločljivosti predmeta pogodbe nične tudi v primeru, če uredba, na katero se sklicujejo, ne bi bila v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, saj določa le zgornjo mejo neobdavčljivosti zneskov povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Obveznost povračila stroškov prevoza na delo in z dela po kolektivnih pogodbah ni določljiva, ker se po Uredbi pri ugotavljanju zneskov upoštevajo zadnji znani statistični podatki, stroški prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi pa statistično niso obdelani in javno objavljeni. Tožnikom je tožena stranka pravilno povrnila stroške prevoza z dela in na delo v spornem obdobju v skladu z določbo 2. točke 52. člena SKPgd in 2. točke 53. člena KPDT. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da zahtevke tožnikov v celoti zavrne in jim naložilo plačilo stroškov postopka. Bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, ur. l. RS, št. 26/1999 z nadaljnjimi spremembami), je sodišče prve stopnje zagrešilo, ker je v nasprotju z dejstvi ter razlogi sodbe toženi stranki naložilo plačilo razlike povračila stroškov za prevoz na delo in z dela od septembra 2004 dalje, iz razlogov sodbe pa izhaja, da je terjatev prisojena za čas od julija 2004 do decembra 2006. Tožena stranka je za zastopanje v tem sporu, že ob vložitvi odgovora na tožbo, pooblastila odvetniško družbo in je naslovno sodišče vedno vsa pisanja v postopku vročala na naslov pooblaščene osebe tožene stranke. Vabilo na narok v tem sporu pa je naslovno sodišče poslalo na naslov tožene stranke, medtem ko pooblaščenca tožene stranke vabila na narok nista prejela, kljub temu, da je bila s strani tožene stranke izrecno pooblaščena za zastopanje v tem sporu. Sodišče je razpisalo narok za glavno obravnavo dne 9. 5. 2011 ob 13. uri, istega dne so bili pri naslovnem sodišču razpisani naroki tudi v zadevah, opr. št. Pd 274/2009, opr. št. Pd 275/2009 in opr. št. Pd 276/2009 ter opr. št. Pd 273/2009, ki so se prav tako vodili zaradi plačila razlik povračila stroškov za prevoze na delo in z dela. Na narokih v istovrstnih sporih je bila tožena stranka pravilno in pravočasno vabljena preko pooblaščene osebe tožene stranke. V predmetni zadevi pa pooblaščena oseba tožene stranke sploh ni vedela za prvi narok, saj vabila na narok ni prejela. V navedenih zadevah, ki so se obravnavale pri naslovnem sodišču dne 9. 5. 2011 je bil pooblaščen odvetnik M.M. (substitut) in ker pooblaščena oseba tožene stranke za narok v sporni zadevi ni vedela in se nanj v skladu s 1. odstavkom 286. člena ZPP ni uspela ustrezno pripraviti, posledično seveda za narok, kot substitut ni mogel vedeti tudi odvetnik M.M. in se zato tudi ni mogel ustrezno pripraviti. S tem pa vsekakor ni bilo zagotovljeno načelo kontradiktornosti, saj je neživljenjsko pričakovati, da se lahko pooblaščenec na ustrezno obravnavanje zadeve pripraviti pred izvedbo naroka. Tožena stranka meni, da ji ne more iti v škodo dejstvo, da je naslovno sodišče v skladu s pravili pravdnega postopka, ni pravilno vabilo na narok in se ji v tej posledici ni uspelo ustrezno pripraviti na obravnavanje zadeve. Ker naslovno sodišče tožene stranke ni vabilo preko pooblaščene osebe tožene stranke, je posledično storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, določenega v 8. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Bistvena kršitev pravil postopka je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Evidentno je, da je kršitev določb pravdnega postopka vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, saj naslovno sodišče ni upoštevalo in se ni opredelilo dogovor tožene stranke neutemeljene višine tožbenih zahtevkov nekaterih tožečih strank, ki jih je tožena podala v svoji vlogi z dne 19. 5. 2011. Prav tako je tožena stranka že v odgovoru na tožbo z dne 15. 3. 2010 prerekala tožbeni zahtevek vseh tožečih strank, tako po temelju kot po višini in izpostavila, da tožeče stranke niso z ničemer dokazale, da so na delovnem mestu dejansko prebile toliko časa, kot trdijo, zaradi česar bi moralo sodišče že na tej podlagi zavrniti tožbene zahtevke tožečih strank. Zakon o pravdnem postopku podeljuje strankam v 5. členu pravico, da se izjavi o zahtevku in navedbah tožečih strank, poleg tega pa morajo imeti stranke v skladu z 280. členom Zakona o pravdnem postopku dovolj časa, da se ustrezno pripravijo na narok. Tožena stranka zato Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavanje, pri čemer bo toženi stranki omogočeno, da se ustrezno opredeli, oziroma izjavi glede trditev in dokazov tožečih strank.

Tožeče stranke so podale odgovor na pritožbo, v katerem prerekajo pritožbene navedbe in predlagajo njeno zavrnitev in priglašajo pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni storilo nobene druge bistvene postopkovne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da pooblaščena oseba tožene stranke za prvi narok, dne 9. 5. 2011 ob 13. uri sploh ni vedela in da posledično ni bila pripravljena na obravnavanje te zadeve. Kot je tožena stranka sama navedla, so bili istega dne pri naslovnem sodišču razpisani naroki tudi v delovnopravnih zadevah, opr. št. Pd 247/2009, opr. št. Pd 275/2009, opr. št. Pd 276/2009 ter opr. št. Pd 273/2009 in vsi spori so se vodili zaradi plačila razlik povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Na narok v istovrstnih sporih je bila tožena stranka pravilno in pravočasno vabljena preko pooblaščene osebe tožene stranke. Iz zapisnika o poravnalnem naroku in naroku za glavno obravnavo pri naslovnem sodišču z dne 9. 5. 2011 je razvidno, da je ob oklicu zadeve ob 13. uri za toženo stranko pristopil odvetnik M.M., substitut pooblaščenca odvetniške družbe Đ.S.. Torej substitucijsko pooblastilo odvetniku M.M. je bilo podeljeno pravilno in pravočasno ter je substitut veljavno in brez omejitev zastopal toženo stranko na naroku dne 9. 5. 2011. Odvetnik M.M. na naroku ni podal nobenih navedb ali ugovorov v smeri nepravilnega vabljenja ali drugih kršitev postopka. ZPP v 286. B členu določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, razen v primeru kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala kršitve 8. točke 1. odstavka 339. člena ZPP (če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitev, ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem), zato kršitve kasneje ne more več uveljavljati oziroma se šteje, da se je tej možnosti odpovedala.

Tožeče stranke v sporu uveljavljajo povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, za čas od septembra 2004 do 31. 12. 2006. Pravna podlaga za takšno presojo je v določbi 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ki zavezuje delodajalca, da mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, pri čemer se višina povračila takšnih stroškov določi z izvršilnim predpisom, če ni določena s kolektivno pogodbo splošne veljavnosti. Pri tem je pomembno, da delavec izpolni svojo obveznost prihoda na delo.

Tožena stranka pri obračunavanju in izplačilu prevoznih stroškov ni upoštevala, da določbi prvih odstavkov 4. točke tarifnih prilog k SKPgd in KPDT predpisujeta, da se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela izplačuje ter usklajuje z višino zgornjega zneska, določenega z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Uredba/93, Ur. l. RS, št. 72/1993, 43/1994, 62/1994, 7/1995, 82/1997 - Odl. US, 5/1998, 50/2001 in 54/2004 – Zdoh-1) oz. za čas po 1. 1.2005 z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo ( Uredba/2004, Ur. l. RS, št. 142/2004, 7/2005, 60/2005, 26/2006, 117/2006 – Zdoh-2, in št. 140/2006). Določbi 1. in 2. člena obeh Uredb namreč opredeljujeta višino povračil stroškov v zvezi z delom, do katere se povračila ne vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov ter višino drugih prejemkov in povračil stroškov v zvezi z delom, do katere se priznavajo kot odhodek pri ugotavljanju davčne osnove. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela se tako ne upošteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov ter se priznava upravičencu kot odhodek največ do višine stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, če ni možnosti prevoza s takšnimi sredstvi, pa v obliki kilometrine do višine 15 % cene motornega bencina – 95 oktanov oz. po Uredbi/2004, če ni možnosti javnega prevoza ali če je najbližje postajališče od običajnega prebivališča oddaljeno več kot en kilometer do višine 35 tedanjih tolarjev (15 centov) za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in le-temu najbližjim postajališčem. Zato tudi morebitna razveljavitev oz. odprava Uredbe ne more vplivati na obveznost delodajalcev do povračila stroškov v skladu s SKPgd in KPDT (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-6/2009 z dne 28. 1. 2010, v 10. točki obrazložitve).

Tudi sicer se stranke v navedenih kolektivnih pogodbah niso sklicevale na določitev davčnih obveznosti, temveč so se na Uredbo sklicevale zgolj zaradi določitve višine povračila prevoznih stroškov, ki so jih dolžni delodajalci plačevati delavcem. Ustavno sodišče Republike Slovenije je sicer v odločbi opr. št. U-I-296/1995 z dne 27. 11. 2007, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ugotovilo, da Uredba/93 ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije. Vendar je potrebno glede tega poudariti, da Ustavno sodišče Republike Slovenije, v navedeni določbi, ni ugotovilo nobene neustavnosti Uredbe v obsegu določb, ki se nanašajo na povračila prevoznih stroškov in ki se ne vštevajo v davčno osnovo. V tej zvezi je bila Uredba/93 sprejeta predvsem za davčno pravne namene, ki je v nadaljevanju povzročila zgolj spremembe na tem področju, pri čemer je višina prevoznih stroškov, ob vseh nadaljnjih spremembah Uredbe in Zakona o dohodnini, ostala ves čas enaka.

Zato je sodišče prve stopnje pri presoji tožbenih zahtevkov pravilno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo toženi stranki, da mora izplačati tožečim strankam pripadajočo razliko med 60 % dejansko izplačanimi stroški in pripadajočimi 100 % stroški prevoza na delo in z dela, upoštevajoč nastale stroške prevoza. V tej zvezi je na podlagi predloženih izplačilnih listov, ob upoštevanju višine dejansko izplačanih prevoznih stroškov v spornem obdobju, za vsako tožečo stranko pravilno določilo višino pripadajoče razlike do 100 % višine pripadajočih stroškov, ki bremenijo za izplačilo toženo stranko. Pritožba tudi sicer po višini ne izpodbija priznanih zneskov razlike v izpodbijani sodbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem ugoditvenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k njeni rešitvi, je pritožbeno sodišče sklenilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).