Jedro

Ker tožniku ni bilo generalno prepovedano opravljanje obrti, sklepanje pogodb in ustanavljanje družb, pač pa je za obdobje dveh let od dneva prenehanja delovnega razmerja za te dejavnosti potreboval soglasje tožene stranke, bi tožniku pripadalo pogodbeno dogovorjeno nadomestilo le v primeru, ko delodajalec ne bi dal soglasja za opravljanje konkurenčne dejavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, ki se glasi, da je tožena stranka ... dolžna plačati tožniku A. Ž. znesek 2.674.673,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.7.1997 dalje, v 15 dneh pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 560,00 SIT stroškov postopka, v 8 dneh pod izvršbo. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ob sicer korektno izvedenem postopku preuranjeno odločilo v zadevi, saj je zmotno presodilo nekatere dejanske okoliščine, ki so pravno relevantne za ta spor. Mnenja je, da sodišče ni pravilno ocenjevalo njegovega razgovora, ki ga je imel dne 22.1.1997 z direktorjem toženke, ko je slednji soglašal, da bo realiziral pogodbene obveznosti tožene stranke s tem, da se mora še posvetovati s pravniki. Prepričan je, da je tožena stranka s tem prevzela obveznost, da mu plača tisto, kar je od nje zahteval. Po njegovi oceni je tudi evidentno, da je tožena stranka začela izpolnjevati svojo obveznost v zvezi s plačilom konkurenčne klavzule, saj mu je ob upokojitvi izplačala odpravnino namesto v višini treh povprečnih plač, kar v višini štiri povprečne plače, to je več kot določa branžna pogodba. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje dalo velik poudarek okoliščini, da sam ni uveljavljal konkurenčne klavzule, zaradi česar za toženo stranko ni nastala nobena pravna zaveza glede zahtevanega plačila. V zvezi s tem poudarja, da se nikjer ne zahteva, da bi morala biti uveljavitev konkurenčne klavzule dana v pismeni obliki. Zaradi tega ocenjuje, da v smislu 4. odst. 11. člena pogodbe o zaposlitvi ni nikoli dobil od tožene stranke soglasja za opravljanje konkurenčne dejavnosti, pri čemer je bila tožena stranka pravočasno in dovolj jasno seznanjena o vseh njegovih možnostih za takšno dejavnost. Ob upoštevanju vseh teh okoliščin, ki so spremljala njegovo upokojitev, kakor tudi okoliščine, ki so temu sledile in ne nazadnje tudi obljube direktorja tožene stranke z dne 22.1.1997, je mnenja, da bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati, da mu pripada tisto plačilo, ki ga zahteva s tožbo. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva ter odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče v postopku tudi ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/99, Ur.l. RS št. 26/99). Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožnika niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema dokazno oceno in pravne zaključke sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 12.6.1995 med tožnikom kot delavcem s posebnimi pooblastili in odgovornostmi in toženo stranko res izhaja, da sta se stranki s to pogodbo dogovorili, da v primeru iz 4. odst. 11. člena te pogodbe pripada tožniku za obdobje prepovedi v zvezi s konkurenčno klavzulo, nadomestilo v višini 50% plače iz 1. točke 5. člena te pogodbe. Vendar, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je iz omenjene določbe 4. odst. 11. člena pogodbe razvidno, da tožniku ni bilo generalno prepovedano opravljanje obrti, sklepanje pogodb in ustanavljanje družb, pač pa je za obdobje dveh let od dneva prenehanja delovnega razmerja za te dejavnosti potreboval soglasje tožene stranke. To pa pomeni, da bi tožena stranka šele po prejemu tožnikovega obvestila o tem, da želi opravljati konkurenčno dejavnost odločala o tem, ali mu za opravljanje te dejavnosti da soglasje, ali mu tega soglasja ne da. Samo v primeru, če bi se tožena stranka odločila, da tožniku ne da potrebnega soglasja, bi tožnik lahko uveljavljal konkurenčno klavzulo in bi mu posledično pripadalo pogodbeno dogovorjeno nadomestilo. Vendar, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, tožnik tožene stranke ni obvestil o svoji nameri, da bi pričel z opravljanjem konkurenčne dejavnosti, v posledici česar tudi tožena stranka ni odločala o tem, ali tožniku da ustrezno soglasje za opravljanje te dejavnosti. Upoštevaje navedeno je potrebno zaključiti, da tožena stranka tožniku ni dolžna izplačati pogodbeno dogovorjeno nadomestilo, saj tožniku ni omejevala možnosti ustvarjanja zaslužka, kar bi bila dolžna kompenzirati po pogodbi o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se tudi v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je zmotno mnenje tožnika, da se je v obdobju dveh let po prenehanju delovnega razmerja dolžan permanentno vzdrževati ravnanj iz naslova konkurenčne dejavnosti in da mu že zaradi tega pripada nadomestilo v zvezi s konkurenčno klavzulo. Dejstvo, da je tožnik imel zgolj možnost sodelovati z določeni podjetji, pa se je tega vzdrževal zaradi konkurenčne prepovedi, še ne ustvarja obveznosti tožene stranke za izplačilo pogodbeno dogovorjenih zneskov, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe, da bi tožena stranka tožniku morala priznati plačilo že iz razloga, ker naj bi mu to obljubil direktor tožene stranke na razgovoru dne 22.1.1997, pa so brezpredmetne, saj je v 5. odst. 11. člena pogodbe o zaposlitvi izrecno določeno, da v primeru iz 4. odst. 11. člena te pogodbe pripada delavcu nadomestilo, ki ga s sklepom ugotovi skupščina tožene stranke in ne njen direktor. Ostale pritožbene navedbe pa niso bistvenega in odločilnega pomena za pravilno in zakonito presojo odločitve sodišča. Zaradi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zahtevek tožnika na plačilo vtoževanega zneska iz naslova konkurenčne prepovedi, zavrnilo. V posledici tega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP/99).