Jedro

Ker za terjatve iz naslova neupravičene obogatitve zakon ne določa posebnega roka, velja za te terjatve splošni 5-letni zastaralni rok.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po tem, ko je ugotovilo obstoj terjatve tožeče (I) in tožene stranke (II), opravilo pobot in presežek v višini 3.387,01 EUR s pripadki in naložilo v plačilo toženi stranki (III). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV) in tožeči stranki naložilo, da toženi povrne tudi 865,68 EUR stroškov pravdnega postopka s pripadki (V).

2. Odločitev sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbija tožeča stranka v 1., 3., 4. in 5. točki izreka. V obrazložitvi navaja, da je sodišče zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek v 4. točki izreka zaradi zastaranja. Tožena stranka 5-letnega zastaralnega roka ni uveljavljala, ampak je trdila, da gre v konkretnem primeru za občasne oziroma anuitetne terjatve, za katere velja 3-letni zastaralni rok. Napačen je tudi materialnopravni zaključek, da je 5-letni zastaralni rok začel teči naslednji dan po pravnomočnosti dodatnega sklepa o dedovanju, torej 13. 4. 2006. Sodišče ni upoštevalo, da je bilo zadnje plačilo tožene stranke tožeči stranki 19. 1. 2007, (ko je toženec tožniku plačal 6.259,40 EUR), kar bi moralo sodišče obravnavati kot pripoznavo dolga, ki zastaranje pretrga. Od 20. 1. 2007 do 5. 10. 2011, ko je bila tožba vložena, 5-letni zastaralni rok še ni iztekel. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo tožbeni zahtevek pripoznala, in sicer v višini 21.144,70 EUR. Takšna pripoznava šteje za odpoved zastaranju.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Protispisna je pritožbena trditev, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo tožbeni zahtevek pripoznala v višini 21.144,70 EUR. Tožena stranka je predlagala, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne, ker je terjatev zastarala.

5. Ker tožbeni zahtevek temelji na določilu prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika, ki se nanaša na neupravičeno obogatitev, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je ugovor zastaranja terjatve potrebno obravnavati na podlagi določila 346. člena OZ. Ta določa, da terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. Ker za terjatve iz naslova neupravičene obogatitve zakon ne določa posebnega roka, velja za te terjatve splošni 5-letni zastaralni rok. Dejstvo, da je tožeča stranka uveljavljala krajši zastaralni rok, za odločitev v tej zadevi nima nikakršnega pomena.

6. Tožeča stranka je eden od dedičev denacionaliziranega premoženja, toženi pa je bil skrbnik za poseben primer (in tudi eden od dedičev). V postopku denacionalizacije je bilo denacionalizacijskemu upravičencu vrnjeno premoženje v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe in 40.054,04 EUR. Ker zapuščinski postopek po pok. denacionalizacijskem upravičencu, v času izdaje odločb o vračilu denacionaliziranega premoženja še ni bil končan, je SOD preknjižil obveznice na registrski račun toženca pri KDD Ljubljana in na njegov bančni račun nakazal kupone, ki so po amortizacijskem načrtu zapadli v plačilo pred izročitvijo obveznic.

7. Predmet tožbe je ¼ anuitet, ki so bile nakazane na bančni račun toženca. S pravnomočnostjo sklepa o dedovanju 13. 4. 2006 je bilo znano, da je dedič ¼ denacionaliziranega premoženja tožnik, zato je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je od 13. 4. 2006 dalje od tožene stranke lahko zahteval, da mu izroči njegov delež podedovanega premoženja. Posledično je pravilen tudi materialnopravni zaključek, da je zastaranje terjatve začelo teči 13. 4. 2006 in se je 5-letni zastaralni rok iztekel sredi maja 2011, zato so zahtevki za zneske, ki so bili nakazani na toženčev račun pred 5. 10. 2006, zastarani. Tožeča stranka lahko uspešno uveljavlja samo obveznosti iz 21. in 22. kupona, ki sta zapadla v plačilo 1. 12. 2006 in 1. 6. 2007. Izplačilo teh kuponov je tožena stranka prejela manj kot 5 let pred vložitvijo tožbe, zato nima podlage, da bi odrekla izpolnitev zahtevka v tem delu.

8. Tožeča stranka se v pritožbenem postopku sklicuje tudi na pretrganje zastaranja. Kot razlog za pretrganje zastaranja je v postopku na prvi stopnji uveljavljala pripoznavo dolga, v pritožbenem roku pa se prvič sklicuje na pretrganje zastaranja zaradi plačila zneska 6.259,40 EUR, ki ga je tožeči stranki 19. 1. 2007 nakazal toženec. To je nedovoljena pritožbena novota v smislu določila 337. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče ne bo obravnavalo.

9. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).