Jedro

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil tožnik v spornem obdobju član nadzornega odbora tožene stranke, hkrati pa je bil pri njej tudi v delovnem razmerju (to je načeloma nezdružljivo s funkcijo, ki naj bi jo imel nadzorni odbor), kar pomeni, da ni bil občinski funkcionar. Zato je treba zanj uporabiti določbe zakona, ki veljajo za druge zaposlene v lokalni samoupravi, ne glede na njihovo funkcijo ali njihov položaj. Za njih pa je določeno, da del plače za delovno uspešnost lahko znaša največ 20% osnovne plače, kar je tožniku glede na podatke v spisu tudi bilo priznano. Ker višjega izplačila iz tega naslova ne dovoljuje zakon, ga tožniku sodišče ne bi moglo priznati ne glede na (pravilne ali nepravilne) postopke župana pri izpodbijanju statutarnih določil in ne glede na (zakonite ali nezakonite) določbe statuta tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, v katerem je uveljavljal plačilo razlike v plači v znesku 1,625.463,50 SIT z zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti posameznih zneskov. Do razlike naj bi prišlo, ker je dobil na račun delovne uspešnosti v času od 1.12.1996 do oktobra 1998 samo 20% osnovne plače namesto 50%.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj niti ne omeni odločbe Ustavnega sodišča, niti ne pove, kaj je z veljavnostjo 41. člena statuta tožene stranke, saj samo ponavlja ugotovitve sodišča prve stopnje, ta pa jih je povzela iz odločbe računskega sodišča. Njegova plača je bila določena s statutom občine glede na to, kakšen je status nadzornega sveta, saj zanj ne morejo veljati predpisi, ki veljajo za delavce v državni upravi. Ta pa je določil zanj plačo, kot jo imajo občinski funkcionarji. Ker ima statut v hierarhiji aktov prednost pred odredbo župana, ki je zanj določil drugačno izplačilo, kot jo je določil statut, je odločitev sodišča v nasprotju z materialnim pravom. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku ali da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija je zatrjevala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče ne omenja odločbe ustavnega sodišča (ta sploh ne obstaja, ker je bila zahteva župana zavržena s sklepom) in ne pove, kaj je z veljavnostjo 41. člena statuta MOL. Tožnik je spregledal, kaj je njegov tožbeni zahtevek. Za odločitev sodišča o tem, ali mu pripada razlika v plači na račun delovne uspešnosti, ni pomemben niti sklep Ustavnega sodišča o zavrženju zahteve župana (št. U-I-160/95-7 z dne 7.12.1995) niti vprašanje veljavnosti 41. člena statuta MOL. Sodnik je po določbi 125. člena Ustave RS pri opravljanju sodniške službe vezan na ustavo in zakon, sodi pa o zahtevku, postavljenem s strani tožnika. Zato postopki župana in veljavnost določb statuta nista predmet odločanja v tej zadevi. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, predvsem pa jo je mogoče preizkusiti, kar je bistveno pri tem očitku bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava.

Za odločitev v obravnavani zadevi je pomembno vprašanje, ali je tožnik upravičen do dela plače za delovno uspešnost v višini kot je to določeno za funkcionarje ali ne.

Iz določbe 34.a člena zakona o lokalni samoupravi (ZLS - Uradni list RS, št. 72/93 in nadalj.) izhaja, da so občinski funkcionarji člani občinskega sveta, župan, podžupan in tajnik občine. Iz prvega odstavka 17. člena zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ - Uradni list RS, št. 18/94 in nadalj.), ki se po določbi 1. člena tega zakona uporablja za določanje in izplačevanje plač funkcionarjev in drugih zaposlenih (tudi) v lokalnih skupnostih, izhaja, da del plače za delovno uspešnost pripada zaposlenemu, ki bistveno presega pričakovane delovne rezultate ali je nadpovprečno delovno obremenjen, pri čemer ta del plače lahko znaša največ 20% osnovne plače. V drugem odstavku tega člena pa je določba, da ta omejitev ne velja za funkcionarje.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil tožnik v spornem obdobju član nadzornega odbora tožene stranke, ki je bil pri njej tudi v delovnem razmerju (to je načeloma nezdružljivo s funkcijo, ki naj bi jo imel nadzorni odbor), kar pomeni, da ni bil občinski funkcionar. Zato je treba zanj uporabiti določbe zakona, ki veljajo za druge zaposlene v lokalni samoupravi, ne glede na njihovo funkcijo ali njihov položaj. Za njih pa je določeno, da del plače za delovno uspešnost lahko znaša največ 20% osnovne plače, kar je tožniku glede na podatke v spisu tudi bilo priznano. Ker višjega izplačila iz tega naslova ne dovoljuje zakon, ga tožniku sodišče ne bi moglo priznati ne glede na (pravilne ali nepravilne) postopke župana pri izpodbijanju statutarnih določil in ne glede na (zakonite ali nezakonite) določbe statuta tožene stranke. Zato je revizijsko sodišče ugotovilo, da dejstva, za katera tožnik meni, da so pomembna, za odločitev v tem sporu niso relevantna. Zato sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožnikov tožbeni zahtevek zavrnili kot neutemeljen.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.