Jedro

Pravico do vrnitve takse po določilu 36. člena ZST-1 ima, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati, ali je plačal takso, večjo od predpisane, in tudi, kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od omenjenih primerov, saj je do odločitve o revizijskem predlogu prišlo, ta zgolj ni bila vsebinska. Pa tudi sicer ne drži, da se v primeru zavrženja posameznih vlog v postopkih sodna taksa ne plača oziroma plača v manjšem znesku. Ta izjema je predvidena le v primeru, če nastane domneva umika vloge oziroma njenega zavrženja zaradi neplačila sodne takse oziroma pride do umika vloge in je zato taksa nižja, ne pa v primeru, kot je konkreten, ko je bila revizija zavržena kot nedovoljena zaradi prenizke vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki ni dosegla revizijskega praga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožnikov za vračilo sodne takse za revizijo v znesku 915,00 EUR.

2.Zoper sklep se pritožujejo tožniki iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Opozarjajo, da je vrhovno sodišče revizijo zavrglo, torej je ni vsebinsko obravnavalo in o njej sploh ni odločalo. Tožniki so plačali takso za vsebinsko odločbo, prejeli pa so procesni sklep. Cena (višina sodne takse) v obeh primerih ne more biti enaka, saj gre za dve bistveno različni storitvi sodišča. Ker vrhovno sodišče revizije ni obravnavalo, sodišče tudi ni upravičeno do plačila sodne takse za obravnavo revizije. Odločanje o dovolitvi revizije je sicer v pristojnosti sodišča prve stopnje, te storitve pa so bile plačane v okviru sodnih taks na prvi stopnji. Tožniki uveljavljajo tudi neustavnost Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in predlagajo, da se pred Ustavnim sodiščem sproži postopek za oceno ustavnosti. Po oceni pritožnikov gre za analogen primer, kot če se zaradi neplačila sodne takse zavrže tožba. Napačno je pravno razlogovanje sodišča prve stopnje, da ZST-1 ne daje pravne podlage za vračilo sodne takse za primer zavrženja revizije. ZST-1 sploh ne daje pravne podlage za odmero takšne takse. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo in sicer določilo 36. člena ZST-1. Ker vrhovno sodišče o reviziji ni odločalo, ne gre za opravljeno sodno dejanje. Nedovoljeno revizijo bi lahko namreč zavrglo že sodišče prve stopnje. Podredno bi sodišče zavrženje moralo obravnavati kot primer, ki ga ureja tar. št. 1133 ZST-1, po kateri znaša količnik za odmero sodne takse za postopek o reviziji v primeru umika revizije pred začetkom seje senata 2,0. Gre namreč za podoben obseg opravljenih dejanj, kot ga opravi sodišče v primeru umika revizije. Sodišče je tudi kršilo določilo postopka, saj izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz izreka tudi ne izhaja, o katerem predlogu je odločilo sodišče prve stopnje. Zgolj navedba, da se zahteva tožnikov z dne 9.10.2012 zavrne, ne pomeni zadostne konkretizacije izreka sklepa.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Plačilo sodnih taks pred sodišči RS ureja Zakon o sodnih taksah (ZST-1). Ta predvideva nastanek taksne obveznosti ob uvedbi postopka ali opravi posameznega dejanja (1. odstavek 3. člena v zvezi s 1. odstavkom 5. člena ZST-1), pri čemer pa ne zagotavlja udeležencem postopka, da bo zaradi plačila sodne takse zadeva vedno vsebinsko obravnavana. Taksa za izredna pravna sredstva je predvidena v tar. št. 1131-1134 taksne tarife in za revizijo nastane z vložitvijo revizije, ki se vloži skladno z določilom 373. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pred prvostopnim sodiščem. Povsem nebistveno glede plačila sodne takse torej je, ali po preizkusu formalnih predpostavk za dovolitev revizije slednjo zavrže že prvostopno sodišče (po določilu 1. odstavka 374. člena ZPP) ali pa to v skladu z določilom 377. člena citiranega zakona stori revizijsko sodišče. Gre za odločitev o izrednem pravem sredstvu, ki ni zajeta v plačilo takse za odločanje na predhodnih stopnjah postopka (prvostopni ali pritožbeni).

5.Pravico do vrnitve takse po določilu 36. člena ZST-1 ima, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati, ali je plačal takso, večjo od predpisane, in tudi, kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od omenjenih primerov, saj je do odločitve o revizijskem predlogu prišlo, ta zgolj ni bila vsebinska (kot že omenjeno ZST-1 ne predvideva plačila taks zgolj za vsebinsko odločanje o vlogi). Pa tudi sicer ne držijo pavšalne pritožbene navedbe, da se v primeru zavrženja posameznih vlog v postopkih sodna taksa ne plača oziroma plača v manjšem znesku. Ta izjema je predvidena le v primeru, če nastane domneva umika vloge oziroma njenega zavrženja zaradi neplačila sodne takse (6. odstavek 34. člena ZST-1) oziroma pride do umika vloge in je zato taksa nižja, ne pa v primeru, kot je konkreten, ko je bila revizija zavržena kot nedovoljena zaradi prenizke vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki ni dosegla revizijskega praga (40.000,00 EUR). Omenjena zadeva pa tudi ni primerljiva z ureditvijo po tar. št. 1133 ZST-1, po kateri znaša količnik za odmero sodne takse za postopek o reviziji v primeru umika revizije pred začetkom seja senata 2,0. Umik je namreč procesno dejanje stranke, ki ji zato zakon omogoča delno povrnitev plačane takse, medtem ko je zavrženje revizije odločitev sodišča. Za slednjo pa je predvidena sodna taksa s količnikom 3,0, kot jo je pravilno obračunalo sodišče prve stopnje.

6.Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ne vidi neskladnosti ZST-1 z določbami Ustave, prav tako pa tudi ni zaznalo očitanih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč svoj sklep zadostno obrazložilo ter navedlo razloge, zakaj tožniki do vrnitve plačila sodne takse niso upravičeni, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, vse to pa je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

7.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila sprejeta na podlagi določila 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.