Jedro

Po prvem odstavku 21. člena ZD ima posvojenec do posvojitelja enako dedno pravico, kakor posvojiteljevi otroci in njihovi potomci. Za odgovor na vprašanje, ali je zapustnica posvojila A. A., ne zadošča le podatek iz rojstne matične knjige. Res gre za javno listino, za katero velja domneva resničnosti podatkov, ki so v njej navedeni. Ker pa gre za izpodbojno domnevo (224. člen ZPP), odsotnost zaznamka o posvojitvi ni dokaz, na katerega bi zapuščinsko sodišče smelo opreti ugotovitev, da A. A. ni bil posvojen in da zato nima dedne pravice po zapustnici. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, mu ni mogoče odreči pravice, da v pravdi dokaže, da je bil (veljavno) posvojen.

Med udeležencema postopka ni sporno samo (pravno) vprašanje, ali je bila posvojitev veljavna, pač pa so očitno sporna dejstva, ali je do posvojitve sploh prišlo. Ker zapuščinsko sodišče ne sme reševati spornih dejanskih vprašanj, ni pomembno, če so doslej ponujeni dokazi A. A. o zatrjevani posvojitvi šibki ali celo nezadostni. O tem je pristojno odločati le pravdno sodišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. A. A. krije sam svoje stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek in na pravdo zoper dedinjo napotilo A. A., ki zatrjuje, da ima po zapustnici dedno pravico kot njen posvojenec.

2. Dedinja se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: spremeni) in jo razglasi za dedinjo do celotne zapuščine, ali pa naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Opozarja, da je bil v tem postopku že 9. 1. 2019 izdan napotitveni sklep, vendar tožba ni bila vložena, zato bi moralo sodišče zapuščinsko obravnavo nadaljevati in končati ne glede na zahtevke A. A. Sodišče ni upoštevalo, da je stranka tega zapuščinskega postopka samo pritožnica. Zapustnica A. A. pravnoformalno ni posvojila, drugačne kot takšne posvojitve pa naš pravni red ne pozna. Dokumentacije o zatrjevani posvojitvi ni, tudi zapustnica je povedala dedinji, da A. A. ni bil posvojen. Samo zatrjevanje nekega osebnostnega stanja ne zadošča. Sodišče se je mimo trditvene podlage ukvarjalo s podatki matičnega registra, ni pa pojasnilo, zakaj jih ni upoštevalo, čeprav ni bilo zatrjevano, da so napačni. Izpodbijani sklep je nerazumljiv in presenetljiv. Dedinja zato ni imela možnosti obravnavanja pred sodiščem. Nazadnje opozarja še na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih.

3. A. A. v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam in poudarja, da zapuščinsko sodišče ne odloča o spornih dejstvih.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, na katere neopredeljeno meri pritožba, niti tistih, ki jih mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD).

6. Izrek izpodbijanega sklepa je povsem jasen in razumljiv, prav takšna pa je tudi njegova obrazložitev. Ker je sklep mogoče preizkusiti, ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je v sklepu izčrpno opredelilo do predloženega trditvenega in dokaznega gradiva. Pri tem ni zavzelo nobenega presenetljivega stališča, s katerim bi lahko poseglo v pritožničino pravico do obravnavanja. O kateri bistveni okoliščini se dedinja v postopku doslej ni mogla izreči, v pritožbi niti ni pojasnila.

7. Res je bil A. A. v tem zapuščinskem postopku že napoten na pravdo, vendar zaradi ugotovitve obstoja in vsebine oporoke, ne pa zaradi zdaj zatrjevanega družinskega razmerja z zapustnico, ki je podlaga za dedovanje po zakonu. Pravnomočnost prejšnjega napotitvenega sklepa (z dne 9. 1. 2019) ni bila ovira za izdajo izpodbijanega sklepa, saj gre za spor o drugih dejstvih. Ne gre torej za absolutno bistveno kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče zapuščinsko obravnavo potem, ko A. A. tožbe ni vložil, ne le nadaljevati, ampak tudi dokončati brez nove prekinitve. Nasprotno, prekinitev zapuščinske obravnave in napotitev na pravdo je bila po 1. točki drugega odstavka 210. člena ZD obligatorna.

9. Prav tako napačno je pritožbeno stališče, da je edina stranka tega zapuščinskega postopka samo dedinja. Po 175. členu ZD se za stranke, poleg dedičev in volilojemnikov, štejejo tudi druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine. Ker A. A. zatrjuje, da je zapustničin zakoniti dedič, mu je treba dopustiti udeležbo v postopku.

10. Po prvem odstavku 21. člena ZD ima posvojenec do posvojitelja enako dedno pravico, kakor posvojiteljevi otroci in njihovi potomci. Gre za razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu. Za odgovor na vprašanje, ali je zapustnica posvojila A. A., ne zadošča le podatek iz rojstne matične knjige. Res gre za javno listino, za katero velja domneva resničnosti podatkov, ki so v njej navedeni. Ker pa gre za izpodbojno domnevo (224. člen ZPP), odsotnost zaznamka o posvojitvi ni dokaz, na katerega bi zapuščinsko sodišče smelo opreti ugotovitev, da A. A. ni bil posvojen in da zato nima dedne pravice po zapustnici. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, mu ni mogoče odreči pravice, da v pravdi dokaže, da je bil (veljavno) posvojen.

11. Sodišče prve stopnje nikakor ni odločalo mimo trditvenega gradiva, kot poskuša prikazati pritožba. Med udeležencema postopka ni sporno samo (pravno) vprašanje, ali je bila posvojitev veljavna, pač pa so očitno sporna dejstva, ali je do posvojitve sploh prišlo. Ker zapuščinsko sodišče ne sme reševati spornih dejanskih vprašanj, ni pomembno, če so doslej ponujeni dokazi A. A. o zatrjevani posvojitvi šibki ali celo nezadostni. O tem je pristojno odločati le pravdno sodišče. 12. Izpodbijana odločitev o prekinitvi zapuščinske obravnave in napotitvi na pravdo je torej tudi materialnopravno pravilna in ni v nasprotju s stališči sodne prakse. Judikati, na katere se sklicuje dedinja v pritožbi, zaradi drugačnega dejanskega stanja niso uporabni za primerjavo v tem postopku.

13. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje pritožbo dedinje zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Po prvem odstavku 174. člena ZD vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka. To pomeni, da A. A. ne glede na izid pritožbenega postopka ni upravičen do povračila priglašenih stroškov za odgovor na pritožbo.