Jedro

Med strankama ni sporno, da je rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški potekel 18. 8. 2025. Skladno s členom 29(2) Uredbe Dublin III se je zato odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito prenesla na Republiko Slovenijo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III

za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 18. 2. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma pojasnila, da je 31. 1. 2025 tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito odvzela prstne odtise in jih poslala v Centralno evidenco Eurodac. Ugotovila je, da ga je 24. 10. 2022 v to evidenco kot prosilca vnesla Republika Hrvaška, zato je tej državi 6. 2. 2025 na podlagi člena 18(1)(b) Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in 18. 2. 2025 prejela njen odgovor, da na podlagi člena 18(1)(d) Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavanje tožnika.

3.Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 5. 3. 2025 opravila osebni razgovor. Tožnik se na Hrvaško ni želel vrniti, vendar tožena stranka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik po predaji kot prosilec v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Sklenila je, da ga bo predala omenjeni državi, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla.

4.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo, s katero zahteva, da sodišče odpravi izpodbijani sklep oziroma podredno, da po odpravi izpodbijanega sklepa zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

5.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6.Sodišče je narok za glavno obravnavo v tej zadevi sprva razpisalo za 19. 5. 2025, vendar ga je nato zaradi različnih opravičljivih razlogov moralo večkrat preložiti, nazadnje za 8. 9. 2025.

7.Dne 20. 8. 2025 je svetovalka za begunce sodišče seznanila s tem, da je šestmesečni rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški iztekel 18. 8. 2025. Opozorila je na člen 29(2) Uredbe Dublin III, skladno s katerim je v primeru, da se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Sodišče je s tem stališčem seznanilo toženo stranko, ki se je v dopisu dne 21. 8. 2025 strinjala s tem, da je potekel šestmesečni rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški, zato njegova predaja omenjeni državi ni več možna. Potrdila je, da se tožnik še vedno nahaja v Republiki Sloveniji in sicer v Izpostavi azilnega doma na Kotnikovi ulici v Ljubljani.

8.Obe stranki sta se odpovedali naroku za glavno obravnavo, zato je sodišče odločilo brez naroka.

9.Tožba ni dovoljena.

10.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1).

11.Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je bil tožnik 24. 10. 2022 že vpisan v Centralno evidenco Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, ki je po posredovanju zahtevka za ponovni sprejem tožnika 18. 2. 2025 sprejela odgovornost za obravnavanje tožnika.

12.Načine in roke za predajo Uredba Dublin III določa v 29. členu. Predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se skladno s členom 29(1) omenjene uredbe izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek. Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica na podlagi člena 29(2) Uredbe Dublin III oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne.

13.Iz 3. točke izpodbijanega sklepa (ki je v priloženem upravnem spisu) izhaja, da se bo predaja izvršila najkasneje v šestih mesecih od 18. 2. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. V obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi se podaljšal rok za predajo. Med strankama ni sporno, da je rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški potekel 18. 8. 2025. Skladno s členom 29(2) Uredbe Dublin III se je zato odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito prenesla na Republiko Slovenijo.

14.To je pravno pomembna okoliščina, saj zaradi poteka šestmesečnega roka izpodbijani sklep ne učinkuje več. Zato tožnik v tem upravnem sporu nima (več) pravnega interesa. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

15.Ker so z navedenim odpadli razlogi za vsebinsko obravnavo tožbenih razlogov, se sodišče do njih ni opredeljevalo.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).

2Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 238/2024 z dne 29. 10. 2024.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 29

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.