Jedro

Zamudna sodba sankcionira toženčevo pasivnost, če na tožbo ne odgovori v zakonsko določenem roku (prvi odstavek 318. člena ZPP). Sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih ne preizkuša, saj sodba temelji na neovrgljivi domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe, na katere tožnik opira svoj tožbeni zahtevek. Zato sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za odpoved najemnega razmerja po najemni pogodbi št. 88/2013-H z dne 28. 2. 2013 za stanovanje št. 13, v izmeri 35 m2 v I. nadstropju večstanovanjske hiše na naslovu ..., ki ga je toženec dolžan praznega oseb in stvari izročiti v posest tožniku v 60 dneh (1. točka izreka). Tožencu je naložilo povračilo 240,24 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec v pritožbi zatrjuje, da je že pred vložitvijo tožbe poravnal vse obratovalne stroške najetega stanovanja, tožniku pa je plačal tudi najemnine, zato sta tožba in zamudna sodba neutemeljeni.

Predlaga, da pritožbeno sodišče zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo zanika toženčeve navedbe o poplačilu obratovalnih stroškov in najemnin. Izpostavlja nedovoljenost pritožbe zaradi izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je, da je bila tožencu tožba pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tožbo vročilo tožencu s pozivom, da nanjo odgovori, sicer bo izdana zamudna sodba. No tožbo toženec v postavljenem 30-dnevnem roku ni podal odgovora, zato je sodišče prve stopnje po tem, ko je ugotovilo izpolnjenost predpostavk iz 318. člena ZPP, pravilno izdalo zamudno sodbo.

6. Toženec je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je utemeljeval z navedbami, da odgovora na tožbo ni podal zaradi zdravstvene nesposobnosti, njegovo zdravljenje pa še ni zaključeno. Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje 22. 8. 2018 zavrglo, ker toženec hkrati z vložitvijo predloga ni podal odgovora na tožbo. Sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje je pravnomočen, saj se toženec zoper sklep ni pritožil. 7. Zamudna sodba sankcionira toženčevo pasivnost, če na tožbo ne odgovori v zakonsko določenem roku (prvi odstavek 318. člena ZPP). Sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih ne preizkuša, saj sodba temelji na neovrgljivi domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe, na katere tožnik opira svoj tožbeni zahtevek. Zato sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Ravno to pa poskuša toženec, ki v pritožbi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, zatrjuje poravnavo vseh obratovalnih stroškov in najemnin ter v zvezi s tem predlaga izvedbo dokazov. Ta pritožbeni razlog pa - kot je bilo že zgoraj navedeno - ni dopusten, zato se pritožbeno sodišče do njegovih pritožbenih navedb podrobneje ne opredeljuje, saj so v nasprotju z bistvom instituta zamudne sodbe.

8. Tožnik je zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju pogojev za odpoved najemne pogodbe iz krivdnih odpovednih razlogov, skladno z določbo 103. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Toženec je bil o kršitvi najemne pogodbe pisno opozorjen, skladno z določbo prej citiranega člena. Opomin je vseboval kršitev in način odprave odpovednega razloga ter primeren rok za njegovo odpravo. Toženec je s svojo pasivnostjo povzročil, da je nastopila fikcija, na podlagi katere se tožnikove trditve štejejo za resnične. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Toženec s pritožbo ni uspel, tožnikov odgovor na pritožbo pa tudi ni bistveno prispeval k razrešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom istega zakona).