Jedro

V tretjem odstavku 58. člena ZTPDR je delodajalcu omogočeno, da v splošnem aktu predpiše okoliščine in pogoje za obligatoren izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, pri tem pa določilo delodajalca ne omejuje v takšnem smislu, da obligatornega izreka ne bi smel vezati na izpolnitev pogoja kot je npr. ugotovitev obstoja določenih kvalifikatornih okoliščin.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev nedatirane odločbe disciplinske komisije o prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke in odločbe komisije za pritožbe z dne 21.6.1999, s katero je bila potrjena odločitev disciplinske komisije, in da se ugotovi, da je izrečeni disciplinski ukrep prestrog, tožeči stranki pa delovno razmerje pri toženi stranki dne 30.7.1999 ni prenehalo, ampak še vedno traja z vsemi pravicami iz dela in po delu. Posledično je bil zavrnjen tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji za to obdobje obračunati ter izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala in sicer v neto znesku 5.497.030,60 SIT, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov iz bruto plače v višini 8.057.560,47 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače pa do izplačila, ji obračunati in izplačati neto regrese za letni dopust za leta nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega regresa pa do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto zneska regresov. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka kršila delovne obveznosti, ker je dne 23.4.1999 med 9.45 in 11.15 uro spala pri skladišču materiala in v tem času ni bila na delovnem mestu. Sodna izvedenka za psihiatrijo dr. M.Ž.T. je ocenila, da je bila tožeča stranka navedenega dne zaradi takratnega duševnega stanja manj sposobna zavedati se pomena in posledic svojega ravnanja in se obvladovati, vendar pri njej niso bile podane take vrste duševnih motenj ali disfunkcij, da bi bile njene sposobnosti zmanjšane v bistveni meri. Sodišče je zaključilo, da je tožeča stranka odgovorna za kršitev delovnih obveznosti, bila je prištevna in je ravnala v krivdni obliki zavestne malomarnosti. Po razlogovanju sodišča je tožena stranka ugotovila vse elemente disciplinske odgovornosti, jih pravilno ocenila in tožeči stranki izrekla disciplinski ukrep, ki ji ga je glede na dokazano kršitev tudi lahko izrekla.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Poudarilo je, da je disciplinska komisija spoznala tožečo stranko za odgovorno storitve hujše kršitve delovne obveznosti iz 10. točke 19. člena Pravil družbe (spanje v času opravljanja delovnih nalog), za katero se obligatorno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja (15. točka drugega odstavka 29. člena Pravil družbe).

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodna izvedenka nevropsihiatrinja dr. V.F.Ž. je zaključila, da tožeča stranka v času storitve hujše kršitve ni bila zmožna razumeti pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svojega ravnanja, medtem ko je sodna izvedenka psihiatrinja dr. M.Ž.T. šele v dopolnitvi svojega mnenja ocenila, da je bila tožeča stranka manj sposobna zavedati se pomena svojega ravnanja, vendar pri njej niso bile podane take duševne motnje, da bi bile sposobnosti zmanjšane v bistveni meri. Tožeča stranka se ni strinjala z dopolnilnim mnenjem in je predlagala postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke. Prvostopenjsko sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo, s čimer je kršilo določilo tretjega odstavka 254. člena ZPP. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj v prvostopenjski sodbi ni razlogov o tem, da je med mnenjem prvotne izvedenke in dopolnjenim mnenjem druge izvedenke diametralno nasprotje oziroma je glede odločilnih dejstev nasprotje med razlogi sodbe in vsebino navedenih mnenj, poleg tega pa ni ustreznih razlogov o prištevnosti tožeče stranke v času storitve hujše kršitve. Tudi drugostopenjska sodba nima razlogov glede teh nasprotij, zato je pritožbeno sodišče na enak način bistveno kršilo določila pravdnega postopka. V 29. členu Pravil družbe je obligatorni izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojevan s hujšo kršitvijo delovne obveznosti in obstojem dodatnih kvalifikatornih okoliščin, vendar slednje tožeči stranki v disciplinskem postopku niso bile očitane, z njihovim obstojem pa se ni ukvarjalo niti sodišče. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Glede očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka revident sicer ni formalnopravno opredelil, katero določilo ZPP naj bi bilo kršeno, vendar iz navedb izhaja, da tako sodišču prve kot druge stopnje očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijski očitek je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, da je v okviru dokazne ocene v celoti sledilo mnenju izvedenke dr. M.Ž.T. in zavrnilo dokazni predlog za imenovanje novega izvedenca, saj se je tožeča stranka pred dopolnitvijo mnenja dr. M.Ž.T. s podanim mnenjem te izvedenke v celoti strinjala. Zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe in vsebino izvedenskih mnenj (pomembno je izvedensko mnenje, na katerem temelji dokazna ocena sodišča) ni podano, ustrezno pa je utemeljen tudi zaključek o prištevnosti tožeče stranke v času storitve kršitve. Drugostopenjsko sodišče, ki se je v celoti strinjalo z dokazno oceno sodišča prve stopnje, je prav tako ustrezno obrazložilo razloge za svojo odločitev, ti pa tudi niso v nasprotju z listinami v spisu.

Revizija zmotno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke kršilo določilo tretjega odstavka 254. člena ZPP, na podlagi katerega se v primeru, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, zahteva mnenje drugih izvedencev. Kršitev citiranega določila ZPP po svoji vsebini predstavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana takrat, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Očitane kršitve ni mogoče upoštevati, saj je naperjena zgolj zoper sodbo sodišča prve stopnje, medtem ko se v skladu z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP v reviziji lahko uveljavlja le bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki so bile storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Tožeči stranki je bil zaradi spanja na delovnem mestu, kar je v splošnem aktu tožene stranke opredeljeno kot hujša kršitev delovne obveznosti, izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Po določbi 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/1990 in nadaljnji) se lahko disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, določene z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi bil lahko bistveno moten delovni proces v organizaciji ali pri delodajalcu ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca (torej ob istočasni ugotovitvi obstoja kvalifikatornih okoliščin). Kvalifikatorne okoliščine mora ugotoviti, navesti in v disciplinski odločbi obrazložiti že sam delodajalec, glede njihovega obstoja pa se mora v okviru presoje zakonitosti dokončne delodajalčeve odločitve v razlogih sodbe opredeliti tudi sodišče. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/1989 in nadaljnji) pa je v tretjem odstavku 58. člena določil, da se lahko s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo natančneje določijo okoliščine in pogoji, pod katerimi se kršitve iz prvega odstavka tega člena štejejo za hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, v skladu z naravo dejavnosti oziroma naravo dela, ki ga opravlja posamezen delavec. ZTPDR je torej predpisal tudi možnost obligatornega izreka ukrepa prenehanja delovnega razmerja, in sicer v primeru kršitev, ki so hujše narave in že sama kršitev vsebinsko pomeni kvalifikatorno okoliščino, brez katere take kršitve ni in v takem primeru kvalifikatornih okoliščin ni potrebno ugotavljati še posebej.

Izpodbijana sodba zaključuje, da je bila tožeča stranka v disciplinskem postopku spoznana za odgovorno storitve hujše kršitve delovne obveznosti, za katero je bil v 29. členu Pravil družbe po presoji pritožbenega sodišča predpisan obligatoren izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Citirano določilo splošnega akta tožene stranke določa: „Obvezno se izreče prenehanje delovnega razmerja za kršitve delovne obveznosti, navedene v 58. členu ZTPDR in tem aktu, če so kršitve delovne obveznosti tako hude, da se z njimi povzročajo motnje pri opravljanju dela, onemogoča in otežuje delo drugih ali kako drugače hudo moti delovni proces ali škodi ugledu družbe“. V nadaljevanju so „takšne kršitve delovnih obveznosti“ naštete taksativno, pri čemer je v 15. točki navedeno spanje, kar je bilo v času opravljanja delovnih nalog očitano tudi tožeči stranki. Kot utemeljeno uveljavlja revizija je sodišče materialnopravno napačno presodilo vsebino 29. člena Pravil družbe. Citirano določilo resda uporablja besedno zvezo „obvezno se izreče prenehanje delovnega razmerja ...“, vendar je pri interpretaciji določila potrebno izhajati iz celotne vsebine člena, ta pa je povsem jasna: poleg obstoja hujše kršitve delovne obveznosti (le-te našteva 58. člen ZTPDR, na katerega izrecno napotuje citirani člen splošnega akta) tožena stranka obvezno prenehanje delovnega razmerja pogojuje s predhodno ugotovitvijo kvalifikatornih okoliščin (motnje pri opravljanju dela, onemogočanje in oteževanje dela drugih, drugačna huda motnja delovnega procesa ali škodovanje ugledu družbe). V tretjem odstavku 58. člena ZTPDR je delodajalcu omogočeno, da v splošnem aktu predpiše okoliščine in pogoje za obligatoren izrek prenehanja delovnega razmerja, pri tem pa določilo delodajalca ne omejuje v takšnem smislu, da obligatornega izreka ne bi smel vezati na izpolnitev pogoja kot je npr. ugotovitev obstoja določenih kvalifikatornih okoliščin, kakor je to v obravnavanem primeru. Tako pogojeni obligatorni izrek prenehanja delovnega razmerja se zaradi ugotavljanja kvalifikatornih okoliščin sicer resda močno približa institutu prenehanja delovnega razmerja po 89. členu ZDR, vendar med njima še vedno obstoji kakovostna razlika: v primeru ugotovitve obstoja hujše kršitve in kvalifikatornih okoliščin je na podlagi 89. člena ZDR še vedno v prosti presoji delodajalca, ali bo delavcu izrekel ukrep prenehanja delovnega razmerja, medtem ko je ob upoštevanju formulacije 29. člena Pravil družbe delodajalec k temu zavezan.

V skladu z obrazloženim bi v okviru materialne presoje zakonitosti tožeči stranki izrečenega disciplinskega ukrepa sodišče moralo oceniti tudi, ali so bile kvalifikatorne okoliščine iz 29. člena Pravil družbe v disciplinskem postopku pri toženi stranki ugotovljene in v dokončnem disciplinskem sklepu obrazložene. Sodišče prve stopnje se do vprašanja obstoja kvalifikatornih okoliščin ni opredelilo, niti ni zavzelo stališča, ali je tožeči stranki izrečeni ukrep prenehanja delovnega razmerja štelo za obligatoren. Tudi drugostopenjsko sodišče zaradi napačne materialne presoje, da je bil tožeči stranki izrečen (nepogojni) obligatoren ukrep prenehanja delovnega razmerja, obstoja kvalifikatornih okoliščin ni štelo za pravno odločilno dejstvo. Ker je v tem delu ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Le-to bo moralo opraviti glavno obravnavo, ponoviti izvedene dokaze oziroma ustrezno dopolniti dokazni postopek, nato pa ponovno odločiti o tožbenem zahtevku. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.