Jedro

Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene ugovore, ki se po svoji vsebini nanašajo na izvršilni naslov. Tovrstni ugovori pa v postopku izvršbe po izrecni določbi 157. člena ZDavP-2 niso dopustni, zato jih sodišče ob obravnavanju tožbe ni upoštevalo. V postopku davčne izvršbe namreč organ le izterjuje obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni davčni organ zoper tožečo stranko začel davčno izvršbo dolžnega zneska globe na podlagi sodbe Okrajnega sodišča na Ptuju št. PR 866/2011 z dne 14. 12. 2011, ki s stroški izvršbe znaša 1.705,00 EUR ter določil način davčne izvršbe z rubežem denarnih sredstev. V obrazložitvi sklepa se davčni organ sklicuje na določbo 156. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki se nanaša na davčno izvršbo, kadar organ izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. V takšnem primeru je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Iz davčne izvršbe pa so izvzeti denarni prejemki iz 159. člena ZDavP-2, prav tako mora banka pri izvršbi upoštevati omejitve iz 160. člena citiranega zakona.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku potrdila odločitev davčnega organa prve stopnje. Ugotavlja, da podlago za izvršbo v izpodbijanem sklepu predstavlja sodba št. PR 866/2011 z dne 14. 12. 2011, izvršljiva dne 19. 2. 2012. Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljena sodba, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena Zakona o splošnem postopku (ZUP), zato se ta okoliščina v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP šteje za dokazano. Navaja, da niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP za konkretni primer, davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preveril, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. Klavzulo izvršljivosti se lahko izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku, ne pa v postopku davčne izvršbe. V primeru, da bi bila klavzula o izvršljivosti kasneje razveljavljena, kar pa iz spisovne dokumentacije ne izhaja, je to razlog za ustavitev davčne izvršbe in odpravo oziroma razveljavitev izvršenih dejanj v postopku davčne izvršbe. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da je terjatev v celoti izpolnila z družbeno koristnim delom, pritožbeni organ ugotavlja, da je Okrajno sodišče na Ptuju s sklepom št. PRnk 9/2012 z dne 18. 12. 2013 sklenilo, da se postopek nadomestitve plačila globe, izrečene s sodbo št. PR 866/2011 z dne 24. 12. 2011, z opravo nalog v splošno korist oziroma v korist samoupravne lokalne skupnosti, ustavi in se globa prisilno izterja. V obrazložitvi citiranega sklepa sodišče navaja, da je Center za socialno delo Ptuj dne 16. 12. 2013 obvestil sodišče, da je tožeča stranka opravila le 200 od naloženih 400 ur dela v splošno korist, zaradi česar je sodišče ob smiselni uporabi 202.c člena Zakona o prekrških postopek nadomestitve globe ustavilo in odločilo, da se globa prisilno izterja. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da se tožečo stranko z izpodbijanim sklepom, torej upravičeno terja za plačilo globe, izrečene s sodbo št. PR 866/2011. Ob tem pritožbeni organ še dodaja, da je primeru, če je davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge nedenarne davčne obveznosti (za kar gre v konkretnem primeru) za odločanje o odlogu davčne izvršbe pristojen predlagatelj izvršbe iz 146. člena tega zakona. Sicer pa samo dejstvo, da je tožeča stranka na Okrajno sodišče na Ptuju vložila ugovor, v katerem smiselno navaja, da je svojo obveznost opravljanja del v splošno korist opravila v celoti, ne predstavlja ovire za začetek oziroma nadaljevanje davčne izvršbe. Sodba PR 866/2011 je bila nesporno opremljena s potrdilom o izvršljivosti, iz spisa zadeve pa tudi ne izhaja, da bi tožeča stranka do izdaje izpodbijanega sklepa svojo obveznost poravnala. Zato tožena stranka ugotavlja, da v predmetni zadevi ni podan nobeden izmed razlogov za ustavitev davčne izvršbe na podlagi 155. člena ZDavP-2 kot to v pritožbi predlaga tožeča stranka.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev davčnega organa o davčni izvršbi in pri tem ponavlja pritožbene ugovore, da je obveznost po citirani sodbi v celoti izpolnila. Navaja, da je glede tega vložila tudi ugovor na sodišče. Zaradi navedenega je predmetna tožba utemeljena in predlaga, da ji sodišče ugodi ter izpodbijani sklep odpravi in da se izvršilni postopek prekine do odločitve Okrajnega sodišča na Ptuju v zadevi PRnk 9/2012 o dolžničini vlogi, s katero uveljavlja ugotovitev, da je v celoti izpolnila obveznost po odločbi z dne 8. 7. 2014. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, prav tako izpodbijani akt vsebuje vsa pravno relevantna dejstva in jih tudi veže na ustrezno pravno podlago. Sodišče zato na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sledi utemeljitvi tožene stranke, saj tožeča stranka v tožbi ne navaja nič takega, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev oziroma ponavlja ugovore, ki jih je navajala že pri toženi stranki.

V obravnavanem primeru gre za izvršbo na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe o prekršku Okrajnega sodišča na Ptuju opr. št. PR 866/2011 z dne 14. 12. 2011, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo enotne globe v višini 1.700,00 EUR v katero se je vštelo tudi 20,00 EUR, ker je bila tožeča stranka še preden je bila izdana sodba o prekršku pridržana manj kot 12 ur. Po določbi 146. člena ZDavP-2 je v primerih, kadar se na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti, izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga je izdal organ, pristojen za odmero te obveznosti. V skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene ugovore, ki se po svoji vsebini nanašajo na izvršilni naslov. Tovrstni ugovori pa v postopku izvršbe po izrecni določbi 157. člena ZDavP-2 niso dopustni, zato jih sodišče ob obravnavanju tožbe ni upoštevalo. V postopku davčne izvršbe namreč organ le izterjuje obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu. Že tožena stranka je v odločbi, s katero je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke navedla, da dejstvo, da je vložila ugovor zoper odločitev sodišča, da se postopek nadomestitve plačila globe z opravo nalog v splošno korist ustavi in da se globa prisilno izterja, ne zavezuje in da bo v primeru, če bo s tem ugovorom uspela, postopek izvršbe davčni organ ustavil in razveljavil tudi vsa opravljena izvršilna dejanja. V skladu s 156. členom ZDavP-2 je davčni organ pristojen za izvršbo tudi drugih denarnih nedavčnih obveznosti, med te pa sodi tudi izterjava globe po odločbi sodišča (kot je primer v obravnavani zadevi). Ker se tudi za to vrsto denarnih nedavčnih obveznosti uporabljajo določbe ZDavP-2 o davčni izvršbi, je zato davčni organ po ugotovitvi, da je sodba, s katero je bila tožeči stranki naložena globa, opremljena s klavzulo izvršljivosti, utemeljeno pričel postopek davčne izvršbe in izdal izpodbijani sklep (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2).

Ker tožeča stranka drugih ugovorov, ki bi se nanašali na prisilni izterjavo v tožbi ne navaja, je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.